Draga Evin, pozdravljena. Nekateri te poznajo, nekateri pa bodo o tebi brali prvič na mojem portalu. V enem, ali dveh, ali več stavkih, kdo si kot oseba, kot plesna ustvarjalka in kam si namenjena, Evin Hadžialjević?
Uf, to pa je kar kompleksno vprašanje za začetek. Predvsem se mi zdi pomembno konstantno ozaveščati dejstvo, da sem. Mislim, da se premalo zavedam(o) blagoslova življenja, kaj pomeni biti tu, na tem čudovitem svetu. Že sama beseda svet nosi v sebi pomen svetega in to se mi zdi pomemben uvid, ki se ga je treba zavedati in ga ceniti. Tudi moja plesna ali bolje rečeno ustvarjalna pot je v fazi prenove, kjer se želim posvetiti delu, ki me izpolnjuje na vseh področjih, tako fizičnem kot tudi duševnem in duhovnem. Želim delati s srcem, z dušo.
Tvoje ime je nekaj posebnega, za priimek pa potrebujem tudi kar nekaj koncentracije. Se tega zavedaš, in če, nam razložiš, kdo ti je nadel ime, od kod so tvoje korenine?
Ja, imam posebno ime, je pa res, da sem to prvič zares začutila šele z obdobjem, ko se je začelo pojavljati v medijih, saj se je velikokrat zgodilo, da so ime zapisali napačno – češ, Evin pa ja ne more biti žensko ime, zato sem bila že Evina, Edvina, včasih pa tudi kar Ervin, da o priimku niti ne govorim. Ime sem dobila po eni drugi Evin, hčerki družinskih prijateljev, pravzaprav edini Evin poleg mene, ki jo/ga poznam. Je pa to staro turško ime, ki pomeni bistvo, jedro oziroma začetek, iz katerega se rodi življenje. Sem kar navezana nanj. Smo pa precej multi-kulti družina, korenine segajo od Črne gore in Srbije do Makedonije in Slovenije … Skratka – ni, da ni.
Za tabo je uspešen avtorski projekt/predstava Kakor dih, ki je del tvojega magistrskega dela Gib v prostoru na AGRFT. Torej si zdaj že magistra ali te zaključek študija še čaka? Pa nam razloži, kako je potekala tvoja plesna pot. Zakaj si sploh začela plesati in kaj je bila inspiracija za to, če sploh kaj?
Kakor dih je moja prva solo predstava, na katero sem zelo ponosna, ker sem si prvič dovolila poglobiti se v smer, ki me resnično zanima – povezava med telesom in duhom ter kako se ta manifestira skozi gib. Čakata me še magistrska naloga in zagovor le-te. Kot otrok sem se udeleževala različnih dejavnosti, od ritmične gimnastike in mažoretk, do lutkarstva, gledališkega krožka, klavirja. Iskala sem način, ki mi bo omogočil najboljšo obliko izražanja, in to sem sčasoma našla v plesu. Vpisala sem se na Umetniško gimnazijo Ljubljana – plesna smer, kjer sem se imela priložnost učiti od najboljših plesnih ustvarjalcev pri nas, predvsem na področju sodobnega plesa. S tem se mi je odprlo ogromno polje na ustvarjalnem področju, ki sem ga želela še naprej odkrivati, zato sem se takoj zatem odpravila na študij v tujino, na šolo Laban.
Je bila odločitev za študij plesa logična ali bolj spontana?
Študij plesa niti ni bila odločitev, bolj klic, na katerega sem se morala odzvati. Vedela sem natanko, na katero šolo si želim iti, in se tja odpravila na avdicijo ter tam študij tudi končala.
Tri leta si bila tudi na študiju v Londonu in si se vrnila nazaj v Slovenijo. Zakaj? Te ni mikalo ostati tam?
S sestro sva večino otroštva odraščali na vasi v Istri, kjer sta narava in človek bolj povezana, zato so mi ljubši manjši kraji, obdani z naravo, gozdovi, ki so hitro dostopni. Sicer sem v času študija neizmerno uživala v vrvežu ogromnega mesta, kot je London, vendar se je moje srce želelo vrniti domov, kjer je mogoče najti tišino in mir. Poleg tega pa sem (morda malce naivno) predvidevala, da me bo plesna scena doma pričakala z odprtimi rokami. Predstavljala sem si, da me bodo ob prihodu nazaj, kot mlado svežo plesalko, takoj zagrabili in povabili k sodelovanju pri projektih, vendar temu žal ni bilo tako. Sama čutim, da so plesni krogi pri nas še zmeraj precej hermetični, kar mlajšim generacijam otežuje vstop in vzpostavitev znotraj plesne scene.
Je Ljubljana samo postaja na tvoji plesni poti? Kam si želiš odplesati, kakšni so cilji?
Glede samega mesta delovanja nimam velikih zahtev ali začrtanih ciljev. Želim si le, da projekti (pa niti ne nujno izključno plesni projekti), ki jih bom v prihodnje ustvarjala, dobijo možnost, da zaživijo, se prikažejo na različnih platformah, postanejo dostopni večjemu številu ljudi. Če se to lahko zgodi na več krajih, tako doma kot tudi v tujini, tem bolje.
Kako ti doživljaš sodobnih ples?
Zame je sodobni ples primarno sredstvo izražanja. Menim, da ima to svobodo, da postane, kar mora, kar je v tem trenutku potrebno. Ima moč transformacije, ki je ključnega pomena glede na dejstvo, da je edina stalnica v življenju sprememba.
O čem razmišljaš v svojih plesnih kreacijah? Kakšne teme te zanimajo, kaj lahko s plesom sporočaš oziroma kaj si želiš, da bi sporočila?
Zanima me, na kakšen način skozi ples podati sporočilo o solidarnosti, sočutju, ljubezni, miru – pojmih, ki se mi zdijo bistveni. Sprašujem se, tudi skozi predstavo Kakor dih, ali lahko podelim trenutek tišine in miru, ali lahko podarim čas, ki bo posamezniku morda omogočil mikro potovanje vase, v svoj svet, z namenom, da pozneje vzpostavi lažjo povezavo z mojim svetom. Predvsem si želim h gibu pristopiti prek povezave z izvorom pristnega, surovega, primarnega in konec koncev univerzalnega.
Slovenska plesna scena je zelo razgibana, raznolika, predstav kar mrgoli. Kakšen je tvoj pogled na to?
Res je, imamo plesne predstave z veliko plesa, malo plesa, povsem brez plesa, za vsakogar se kaj najde. Zdi se mi problematično dejstvo, da zelo hitro radi sodimo – ne nujno le na področju plesa in plesnih predstav, vendar tudi tam. Sama sem v procesu učenja, kako si ogledati predstavo s pozitivno naravnanostjo, z miselnostjo, kaj lahko od predstave dobim, odnesem … In moram priznati, da se je povprečje predstav, ki so mi všeč in se me dotaknejo, močno dvignilo. Menim, da je treba vzpostaviti dialog med ustvarjalci in občinstvom (ki ga pri plesnih predstavah sestavljajo predvsem pripadniki plesne scene), kjer si bomo dovolili sprejeti konstruktivno kritiko, nujno za refleksijo in napredek, predvsem pa ustvarili mrežo medsebojne podpore.
Kako drugače je kreirati zase – recimo solo predstavo – kot pa biti sokreator ali pa samo izvajalec v skupini? Kaj te bolj privlači, bolj vznemirja?
Vsekakor oboje nosi številne izzive, prednosti in slabosti, veliko je odvisno tudi od ekipe, s katero stopaš v proces. Pri avtorskih predstavah sem do zdaj zmeraj delovala v kolektivu, sodelovanju z vsaj še enim plesalcem. Bila sem tudi članica skupine En Knap Group, kjer smo sodelovali s številnimi domačimi in tujimi koreografi. V teh primerih gre za deljeno odgovornost, saj je potrebna določena mera prilagajanja in sklepanja kompromisov, kar pomeni, da moraš včasih iti tudi prek sebe, je pa od projekta odvisno, do kolikšne mere je pomembno, da v popolnosti stojiš za tem, kar počneš. Pri kreiranju solo predstave je odgovornost za celoten projekt samo moja, kar s seboj sicer prinaša določeno mero pritiska, vendar je zelo osvobajajoč. Imela sem možnost iti globlje, lahko sem si dovolila postavljati vprašanja, na katera mi ni bilo treba dejansko odgovoriti oziroma mi ni bil treba ubesediti odgovorov, saj sem bila v dialogu sama s sabo in sem jih že poznala. Ustvarjalni proces, ki se je začel še pred začetkom študija, je bil velika šola, kjer sem se učila poslušati sebe, slediti intuiciji in zaupati vase, za kar sem neizmerno hvaležna.
Si tudi pedagoginja. Komu najraje podajaš svoja znanja?
Ko sem začela poučevati, sem se osredotočala predvsem na učenje tehnike in gibalnih sekvenc, poudarek je bil predvsem na plesnosti. Po končanem pedagoško-andragoškem izobraževanju sem začela poučevati v Plesnem Epicentru Ljubljana, kjer imam ure sodobnega plesa za šolske otroke od 8. leta dalje. Moja praksa se zdaj veliko bolj posveča celostnemu razvoju otrok, kjer je ob klasičnemu urjenju plesalcev pomembno nameniti prostor tudi razvoju ustvarjalnosti ter unikatnemu načinu izražanja vsakega posameznika.
Za svoje kreacije si prejela tudi nekaj nagrad. Katera recimo ti je še posebej ljuba in zakaj?
Možnosti za pridobitev nagrad je pri nas zelo malo, če izvzamemo peščico festivalskih nagrad, ki so na voljo. Pravzaprav sem prejela le dve nagradi, in to davnega leta 2009, ko sem za miniaturo Albi na tekmovanju Opus 1 prejela nagrado za najboljšo izvedbo, ter na festivalu Živa nagrado za najobetavnejšo mlado plesalko. Tako da gre za težko odločitev med obema (smeh).
In kaj nagrade sploh pomenijo plesnemu ustvarjalcu? In seveda tudi tekmovanja, zakaj tekmovati?
Sama sem tekmovalnega duha, to dojemam kot igro. Rada imam tako tekmovanja kot tudi avdicije, ker se takrat ponavadi adrenalin tako močno dvigne, da sem sposobna narediti ali izvesti stvari, ki jih drugače ne zmorem zlahka. Nagrada pa seveda pomeni zunanjo potrditev, da je to, kar si ustvaril, dobro in vredno. Absolutno menim, da je v prvi vrsti pomembno verjeti in biti zadovoljen s svojim delom. Če citiram svojo sestro Arno: "Nagrada je samo nekaj, kar te lahko še dodatno poboža."
Zakaj je ples ‘fajn’ in kaj je tisto kar ni niti malo ‘fajn’?
Ples je samo ‘fajn’. Ples presega človeško bitje – poznamo veliko živalskih vrst, ki plešejo svoj ples. Poleg dejstva, da je temeljna in najstarejša oblika uprizoritvenih umetnosti, ima ples tudi moč zdravljenja.
Si kdaj imela vzornike v plesnem svetu, koga še vedno občuduješ?
Vsak učitelj, ki sem ga imela, je moj vzornik. Od učitelja se učim ne le tehnike in teorije, temveč tudi in predvsem svojstvenega pogleda na ples, umetnost in navsezadnje življenje. Ni nujno, da se z določenim vidikom povsem ali sploh strinjam, vendar menim, da lahko tovrstna izmenjava informacij, znanj in izkušenj le doprinese k mojemu nadaljnjemu razvoju in rasti.
Kaj počneš, kadar ne plešeš? Čemu namenjaš proste trenutke?
Zelo rada potujem – včasih vase, vsaj enkrat na leto skušam pa oditi v oddaljenejše kraje – to je nekaj, na kar sta naju s sestro navadila starša že v najstniških letih. Spoznavanje novih kultur, običajev, ljudi, hrane, vse to me napolni z energijo. Vsakodnevno pa se veselim sprehodov s psičko, obožujem tudi branje knjig, predvsem fantazijskih, ki spodbujajo domišljijo in odpirajo nove svetove.
Poletje in počitnice so tukaj. Kje te bomo lahko srečali?
Že nekaj let poletje preživljam pri starših v Istri, v Grožnjanu imamo družinsko galerijo (Galerija Gasspar Grožnjan), kjer pomagam pri delu.
In kaj boš imela s seboj? Naštej tri predmete, brez katerih ne greš nikamor.
‘Flaška’ za vodo je zmeraj ob meni, brez nje ne grem nikamor. Brez mobitela žal ne gre, še posebej v malce bolj odmaknjenih krajih je dobro imeti komunikacijo z ‘zunanjim svetom’. In seveda osebna izkaznica – kdo ve, kam me bo usoda vodila.
Po čem si prepoznavna, kako vedo vsi, aha, to je pa naša Evin?
Zelo rada pojem, za vsak stavek, trenutek ali situacijo lahko najdem primerno pesem, ki jo zapojem. Včasih, ko sem še posebej navihana, v dialogu besed in stavkov ne izgovarjam, temveč jih kar pojem.
Imaš kakšen moto ali misel, ki te vodi skozi življenje?
"Seveda se dogaja v tvoji glavi, Harry, ampak zakaj na svetu bi to pomenilo, da ni resnično?" (Harry Potter, J. K. Rowling)
Mislim, da smo ljudje izjemno dovzetni za stvari, ki jih ne moremo zares obrazložiti ali dokazati, vendar to še zdaleč ne pomeni, da niso prisotne.
Plesati pa je?
Plesati je najbolj naravna stvar, ki jo lahko počnem(o). Ritem narave je ples.
In česa te nisem vprašala in si se začudila, ker je to zares pomembno?
Zelo pozitivno sem presenečena nad vprašanji, ki si jih zastavila, in menim, da so mi dala možnost, da izrazim vse, kar se mi zdi v danem trenutku potrebno. Rada bi se zahvalila za to priložnost in vse bralce lepo pozdravila.
Hvala tudi tebi, da si si vzela čas in se nam predstavila! Lepo poletje želim!
