Za uvod se, prosim, predstavi našim bralkam in bralcem. Kdo si, Lucija Boruta, in kam si namenjena?
Sem Lucija in prihajam iz okolice Velenja. Svoje otroštvo in najstniška leta sem preživela prav v Velenju, zdaj pa sem se ustavila v Polzeli. S plesom se ukvarjam od otroštva. Res je, da sem imela vmes krajši plesni premor, vendar mi je prav ta pokazal, da brez plesa ne gre živeti. Vsako prosto minuto izkoristim za kakšen plesni projekt oziroma za vsak projekt, ki je povezan s plesom.
Pri šestih letih sem začela hoditi v glasbeno šolo Frana Koruna Koželjskega v Velenju, kjer sem obiskovala pevski zbor in ure klavirja. Seveda pa so me pritegnili tisti roza copati. In ker jih je imela moja sestra Polona, sem jih želela imeti tudi jaz. Tovarišica Dragica Mavec pa je bila tista, ki je vodila plesne treninge. V otroštvu sem se poleg plesa aktivno ukvarjala tudi z atletiko, saj sem bila in sem še vedno bolj športni tip. Nisem ravno tista plesalka, ki bi lahko plesala snežno vilo. To prepuščam svoji sestri Poloni. (smeh) Je pa res, da je vedno prevladala želja po plesnem izražanju, in tako sem se odločila, da bo šport za rekreacijo in sprostitev, ples pa zares.
Svoje plesno znanje sem začela pridobivati v glasbeni šoli, kjer me je učila Dragica Mavec na oddelku za izrazni ples. V nadaljevanju plesnega izobraževanje sem se pridružila Plesnemu studiu N pod vodstvom Nine Mavec Krenker, kjer še danes plešem in učim. Čeprav moje plesno znanje temelji na modernih plesnih tehnikah, se z veseljem pridružim na kakšnem baletnem klasu. V šolskih letih 2005/2006 in 2006/2007 sem obiskovala klasični balet v Plesni šoli Harlekin pri učiteljici Ani Vovk Pezdir. Od leta 2009 obiskujem klasični balet pri balerinah Mojci Majcen, Tamari Divjak, Martini Kramer. Od leta 2011 sodelujem in poučujem ples tudi v Hiši umetnosti Celje-Igen. Prav tako se udeležujem seminarjev doma in v tujini pod vodstvom že priznanih mentorjev, kjer si nabiram izkušnje v plesu in koreografiji. Sodelujem s Plesnim teatrom Velenje, od leta 2003 sem pri vseh večjih projektih, ter z Mladim plesnim teatrom Igen. Vsako leto sodelujem na plesnih srečanjih na državni ravni kot tudi na plesnih srečanjih, ki dobivajo pridih mednarodne ravni.
Moja plesna pot se je začela v Velenju in upam, da se bo tu še dolgo nadaljevala. Mislim, da ima Velenje ogromno dobrih plesalcev, predvsem zato, ker je tako pisano, tako živo. Ples je v Velenju dobrodošel povsod in ponuja veliko priložnosti, da se pokaže. Skoraj ni dogodka, kjer ne bi bila prisotna vsaj ena plesa točka. Je pa res, da je v Velenju čudovit oder, kjer je užitek nastopati. Oder Kulturnega doma je nared za ustvarjanje. No, vsaj jaz imam takšen občutek.
V plesnem studiu poučujem. Letos poučujem tri skupine različnih starosti. Kadar je treba, tudi kaj odplešem, koreografiram, skordiniram, predlagam … Seveda vse v dogovoru z našo šefico Nino.
Si plesalka, koreografinja in pedagoginja. V tem vrstnem redu ali je tvoj drugačen in zakaj? V kateri od naštetih dejavnosti pa najbolj uživaš in na kakšen način?
Ja, plešem, koreografiram in predajam, kar znam. Lahko bi rekli, da plešem res najraje, ampak tudi koreografiranje in pedagoško delo nista daleč zadaj.
Ponosna sem na vse svoje plesne varovance in sploh ne bi mogla izbrati. Vsak od njih je nekaj posebnega in vsak od njih je pustil pečat. Prav vsi – od tistih tihih do tistih zelo razigranih. Tudi tisti, ki jih nikoli nisem mogla krotiti.
Najbolj sem hvaležna svojim družinskim članom, ki me prenašajo in vsa ta leta podpirajo pri mojem ustvarjanju. Seveda pa sem hvaležna tudi Nini, saj sem svojo plesno pot začela prav v njenem plesnem studiu. Hvaležna sem tudi vsakemu mentorju, pri katerem sem kadarkoli plesala in ustvarjala, saj so mi dali ogromno plesnega znanja, predvsem pa ogromno izkušenj, takih in drugačnih, ki jih lahko zdaj uporabljam pri svojem nadaljnjem delu. Videti je, da sem velikokrat na pravem mestu ob pravem trenutku, kar skušam čim bolje izkoristiti.
Komunikacija s sestro Polono je vedno precej pestra. Kadar le prideva skupaj, se pogovarjava o plesu, o skupinah, ki jih učiva, kaj bi še lahko naredili, ustvarili, kako bi lahko vse skupaj nadgradili. Večino časa seveda ustvarjava skupaj in sva v vseh plesnih predstavah ali projektih. Je pa res, da si ravno zaradi tega, ker sva sestri, v medsebojni komunikaciji dovoliva malo več. Normalno je, da kadar se med ustvarjalnim procesom kdo skrega, sva to me. Vendar se seveda na koncu vse lepo konča, brez zamer. Karakterno sva si zelo različni in to se odraža tudi v plesu, kar pa se na koncu velikokrat lepo poveže. Sva vsaka na svojem bregu, ampak vedno skupaj. Seveda pa je v našem klanu Boruta še tretja, polsestra Eva, ki pa ponavadi, če le ima čas, dokumentira plesno dogajanje na vajah. Upam, da nam v prihodnje uspe skreirati še kakšen skupni projekt, projekt sester Boruta.
Predvsem me rahlo motijo zaprti krogi plesnega sveta. Predvsem to, da velikokrat prileti kakšno poleno pod noge samo zato, ker nisi iz pravega plesnega studia oziroma si iz sosednjega. Ples je umetnost, pri kateri je nujno povezovanje in ne samo kritiziranje. Ravno zato pa lahko sistem tako tolče po umetnikih.
Ples sam po sebi me osrečuje, niti ne znam razložiti ,zakaj in na kakšen način. Žalosti pa me vse, kar omejuje plesno ustvarjanje.
Kakšen nasvet daješ plesalcem, ki se odpravljajo na pot profesionalnega plesanja?
Bodite vztrajni, poslušajte mnenja drugih, vendar sami izberite, katero boste upoštevali in na kakšen način. Raziskujte in izkoristite vsako priložnost, ki vam je dana. Ne stoj zadaj, stopi naprej. In seveda – bodite, kolikor se da, veselo nori.
Katera plesna predstava pa te navduši in katera te pusti hladno, na kaj prisegaš, ko gledaš predstavo, in na kaj, ko jo ustvarjaš?
Ko se odpravim na plesno predstavo, pričakujem, da se bo predvsem plesalo. In po možnosti več kot polovico časa trajanja plesne predstave. Gledališki list preberem po predstavi, saj si želim najprej ustvariti svojo zgodbo. Potem pa seveda pregledam, koliko sem zgrešila. Pri ustvarjanju svojih predstav želim čim bolj črpati iz plesalcev, s katerimi sodelujem. Navdih rada poiščem v drugih zvrsteh umetnosti ali pa iz trenutne življenjske situacije. Gibalni material za predstavo skoraj vedno pokažem svojim učencem. In prav oni so tisti, ki dajo res konstruktivno kritiko v stilu: "Ja, kaj si pa s tem mislila."
Kaj počneš, kadar ne plešeš? Čemu namenjaš proste trenutke?
Če je le kakšen dan, ki ga ne preživim v dvorani ali muzeju, se z veseljem odpravim s fantom v hribe ali kakšen izlet, ki je po možnosti bolj adrenalinski. Seveda tudi sprehod v naravi ni ‘švoh’. (smeh)
Je v tvojem življenju plan B – za vsak primer, če se pri plesu ne bi izšlo po tvojih pričakovanjih?
Veliko časa preživim tudi v muzeju. Trenutno sem zaposlena v Muzeju usnjarstva v Šoštanju, enota Muzeja Velenje, kot muzejski informator. Delo muzejskega informatorja je krasno, je pa res, da je zaradi delovnega časa potrebnega precej prilagajanja. Priložnost za delo v muzeju se je pojavila precej nepričakovano in ob pravem času. Če pa se vidimo v tem delu še v prihodnje, pa nisem prepričana. Bomo videli, kaj bo prinesel jutri.
S tem letom sem zelo zadovoljna. Veliko uspešnih nastopov vseh naših plesalcev na festivalu Pika Miga, Festivalu Živa in tekmovanju Opus miniatura I. Sodelovanje v plesni predstavi Mejna črta v koreografiji Nine Mavec Krenker v izvedbi Plesnega Teatra Velenje. Gostovanje Plesnega studia N v Srbiji ter sodelovanje Plesnega studia N na državni proslavi ob 25-letnici samostojnosti Slovenije, Veteranov vojne 91. Kar nekaj ponovitev plesne predstave za otroke Smeško med črkami v izvedbi Mladega plesnega Teatra Igen, kjer sem sodelovala kot koreografinja. Svoj koreografski del sem prispevala v plesni predstavi Čarovnija = kemija prav tako v izvedbi Mladega Plesnega Teatra Igen. Zelo pa sem vesela za povabilo k sodelovanju ob 10-letnici Šaleškega Študentskega Okteta, kjer sem sodelovala kot koreografinja in plesalka. Seveda pa imamo že kar nekaj načrtov za leto, ki prihaja. Začeli smo ustvarjati novo plesno predstavo Tri botre lisičice, ki bo v izvedbi Plesnega Teatra Velenje. Koreografski del bomo prispevale jaz, Polona Boruta in Mateja Rožič, glavno dramaturško besedo pa bo imel Boštjan Oder. Obeta se tudi nekaj muzejsko plesnih nastopov in sodelovanje z gledališko skupino iz Šoštanja pod vodstvom Kajetana Čopa. Če pa ‘pade’ vmes še kakšen projekt, pa toliko lepše.
Naštej tri predmete, brez katerih ne greš nikamor, če si človek predmetov, drugače pa kakšna misel, ko greš od doma ali preden zaspiš.
Ko odhajam od doma, vedno vzamem s seboj peresnico in beležko, v katero si vse zapišem. Stara navada in nezaupanje v novodobne ‘mašine’. Eden od predmetov, ki je vedno z menoj, je tudi ročna ura. Sploh ne vem, zakaj, ampak od nekdaj sem bila navdušena nad to mehansko stvarco (in ne sme biti digitalna). Tako kot ples imajo v mojem življenju posebno mesto tudi živali. Brez pozdrava ali slovesa od svojih treh mačk res ne gre.
Po čem si prepoznavna, kako vedo vsi, aha, to je pa naša Lucija?
Lej, buldožer gre … (smeh)
Imaš kakšen moto ali misel, ki te vodi skozi življenje?
Pojdi po svoji poti, ampak kljub temu kdaj pa kdaj komu naproti.
Plesati je …
… večnost veselja.
