Ples predstavlja moje besede, pobeg iz realnosti, bližnjico do sreče

Ali lahko izvemo nekaj o tvojih plesnih začetkih. Kdo te je navdušil za ples in zakaj ravno ples?
Za plesne začetke je bila nekako ‘kriva’ moja mami. Stara sem bila dve leti, ko me je peljala s sabo v plesno šolo Urška na ogled nastopa moje starejše sestre. Ko sem videla druge plesati, sem bila tako navdušena, da sem se kar sama od sebe odpravila na plesišče in tam začela migati ter plesati z drugimi. Še preden sem dobro hodila, sem že plesala, tako da o moji “plesni usodi” ni bilo nobenega dvoma.

Naštej, prosim, dosedanje šolanje tako plesno kot akademsko …
Plesati in tekmovati sem začela v plesni šoli Urška in nadaljevala v Bastu, kjer poučujem še danes. Vsako leto se potrudim, da grem tudi v tujino na dodatna izobraževanja. Plesala sem že v Los Angelesu, New Yorku, Londonu, Parizu, Amsterdamu, večkrat na Dunaju … Poleg plesa sem seveda hodila tudi v šolo in se pridno učila. Po uspešno opravljeni gimnaziji Vič sem se vpisala na Fakulteto za družbene vede, kjer sem diplomirala iz komunikologije. Naprej sem vpisala tudi magisterij in lansko leto magistrirala iz strateškega tržnega komuniciranja.
Veliko ti pomeni izobraževanje; in deluje, kot da brez hlastanja za novimi znanji ne moreš. Zakaj?
Res je, izobraževanja v tujini se mi zdijo izrednega pomena za moj napredek in razvoj mojih plesalcev. Neprestano stremim k pridobivanju novih znanj, osvajanju novi plesnih stilov, korakov in koreografij, saj le tako lahko rastem, izstopam iz svojih okvirov, dajem VEČ svojim plesalcem. Nisem ljubiteljica rutine, rada imam akcijo, nove izzive, nova okolja in priložnosti, v katerih se lahko izrazim, izkažem in napredujem. Vse, kar počnem v povezavi s plesom, počnem z neizmerno ljubeznijo in posebnim žarom, zato mi je tovrstno pridobivanje znanj še v toliko večje veselje.
… na letošnjem ImPulsTanz festivalu s pedagogom horton tehnike Edilsonom Roqueom …
Del poletja si preživela na Dunaju, tja hodiš tradicionalno. Zakaj ti je všeč ImPulsTanz festival?
ImPulsTanz odlikuje veliko dobrih stvari – pestra ponudba klasov in predstav, odlični pedagogi s celega sveta, dobra organizacija. Seveda se vse to odraža tudi v visoki ceni workshopov in pristojbin. Na festivalu sem bila letos tretjič, vsakič izberem druge pedagoge in z njimi povezane stile, kot so modern jazz, horton techique, contemporary jazz, partnering, afro jazz … Všeč mi je, da je na festivalu ogromno sodobnih in modernih plesalcev ter ne povsem običajnih klasov, kar ga dela še toliko bolj posebnega in zanimivega.
Kaj ti je pomenil ta stik s plesalci, pedagogi na Dunaju?
Krila za moje kreativno ustvarjanje. Nov zagon, nova znanja in občutja, inspiracijo. Nove tehnike obvladovanja telesa. Trdo delo na klasih seveda vsakoletno spremlja tudi dober prijatelj musklfibr, haha. Stik s plesalci in pedagogi na Dunaju mi dodatno predstavlja nova poznanstva ter možnosti za mednarodno sodelovanje in povezovanje.
… v Braziliji …
Si navdušenka in tehnično brezhibna jazz plesalka. Zakaj ravno jazz in kako ta stil bije “boj” proti ostalim popularnejšim zvrstem? No, vsaj v Sloveniji nekako izgublja popularnost, v tujini pa verjetno ni tako.
V Sloveniji imamo veliko dobrih jazz oz. show dance plesalcev in ta stil nikakor ne izgublja boja proti ostalim. Mislim, da je problem bolj v tem, da ni tako ‘skomercializiran’ kot street stili, zato posledično tudi ni tako močno prisoten v množičnih medijih in občilih. Je pa res, da je jazz plesni stil zelo napredoval, se razvil in razvejal. Tujina narekuje nove, sodobne stile, meje med strogim jazzom, modernom in podobnimi plesnimi tehnikami so velikokrat zabrisane, stili se med sabo mešajo. Veliko bolj kot “old school jazz” je sedaj popularen contemporary, modern jazz. Tudi meni sta ta dva stila že od nekdaj pri srcu. Moji klasi tako predstavljajo nekakšen fusion vseh zgoraj omenjenih tehnik, ki sem jih postopoma osvajala doma in v tujini. Nisem ravno tipična jazz plesalka.
Imaš kar vse tri funkcije – plesalka, koreografinja, pedagoginja. Kako ti uspe skakati iz ene v drugo vlogo, ki najbrž ni vloga, ampak dejavnost? V kateri najbolj uživaš, kako jih razporediš?
Te tri vloge se pri meni neprestano dopolnjujejo in nadgrajujejo. Začela sem kot plesalka, nadaljevala kot koreografinja in pedagoginja. Vedno sem si želela, da bi lahko ustvarjala svoje koreografije, interpretirala glasbo na sebi lasten način in delila svojo strast z drugimi. To mi je tudi uspelo. V vseh treh vlogah se najdem, uživam in z njimi rastem. Je pa res, da se vloge med seboj razlikujejo, sama se trenutno najbolj vidim v vlogi koreografinje in pedagoginje. Biti dober plesalec pomeni eno, biti dober pedagog pa čisto nekaj drugega. Marsikateri plesni učitelj se vse premalo zaveda, da predstavlja vzor svojim plesalcem, da s svojim delovanjem vpliva nanje in na njihovo razmišljanje; da jih s svojimi besedami in dejanji oblikuje ter zaznamuje, kar zahteva veliko odgovornost in skrb.
Si imela svoje vzornike oz. jih imaš morda še vedno?
Konkretnih vzornikov nimam, se pa zgledujem po ljudeh, ki so dobri, pošteni, srčni in iskreni, ki delajo tisto, kar ljubijo in imajo posebno energijo, ki navdihuje. Ljudje, ki se upajo stopiti iz svoje cone ugodja in narediti nekaj več, zase in za skupnost. Ljudje, ki se borijo za svojo srečo, so pogumni in verjamejo v drobne pozornosti, ki štejejo.
… z Bastovimi plesalci …
Letos boš poučevala na treh koncih. V domačem Bastu, v domžalskem Mikiju in Liberu Azre Selimanovič. Kako se boš izognila temu, da ne boš sama sebi konkurenca in zakaj kar na treh koncih? Je razlog v financah?
Na to nikakor ne gledam, da bi delala sama sebi konkurenco. V Mikiju imam tekmovalne skupine, v Bastu in Liberu netekmovalne, z izjemo nekaterih solistov, parov. Tudi v primeru, da bi se moje punce iz različnih klubov znašle v isti kategoriji, to ne bi bil nikakršen problem, kvečjemu prednost. V vsakega plesalca vedno vložim največ, točke prilagodim njegovemu znanju ter sposobnostim. Tekme nas morajo združevati in povezovati, ne pa razdruževati. Sama težim k temu, da vedno držimo skupaj in spodbujamo sotekmovalce, ne glede na to, kateremu klubu pripadamo. Razlog mojega učenja v več klubih leži tudi v financah, drži. Kot samostojni podjetnik zelo težko preživiš z delom v samo enem klubu. Vesela sem, da imam možnost sodelovanja z več plesnimi šolami in da se z vsemi dobro razumemo. Vsi trije klubi so me zelo lepo sprejeli in veselim se nove sezone, ki bo gotovo naporna, a polna izzivov.
Kakšen je tvoj odnos do tekmovanj? Kaj ti pomenijo in zakaj so dobra, česa pa ne maraš ravno na državnih, evropskih in svetovnih prvenstvih?
Mislim, da so tekmovanja dobra za napredek in razvoj plesalcev, saj le–ti s tekmami tehnično in stilsko napredujejo veliko hitreje, kot bi drugače. Imajo cilj, ki jih žene. Na drugi strani pogrešam na tekmovanjih občutek pri plesalcu ali kot mi temu rečemo ‘feeling’. Velikokrat vidimo na tekmi dobrega plesalca, ki je avtomatiziran. Ponavljajoči se elementi brez prave povezave, gola tehnika brez duše, glasba, kot da je ne bi bilo. Zavzemam se, da se plesalec čustveno in odrsko razvija, pleše z dušo, poskuša interpretirati glasbo, na katero pleše, pusti del svojega srca v koreografiji in se z njo dotakne intime gledalca. Mogoče prav to najbolj pogrešam na tekmah. Da bi plesalci plesali.
… zmage so tudi del napredovanja …
Kakšen je tvoj pogled na slovensko plesno sceno? Na tisto, ki jo najbolje poznaš?
Slovenska plesna scena je majhno prizorišče velikih ustvarjalcev. Med seboj se koreografi po večini poznamo, zato velikokrat tudi sodelujemo, si pomagamo, delamo na skupnih projektih itd. Kljub majhnosti mislim, da smo Slovenci v plesu zelo uspešni in ambiciozni.
Bi dejala, da imaš prepoznaven tako plesni kot koreografski stil, in kakšen je? V katerih koreografijah najbolj uživaš?
Vsi me dobro poznajo po tem, da sem zelo energična punca, kar se odraža tudi v mojem plesu in na treningih. Pri koreografijah dajem največji poudarek interpretaciji glasbe in z njo povezanih čustev. Vedno želim nekaj povedati, izraziti določen občutek, sprožiti nov tok misli v plesalcu, spodbuditi refleksijo v gledalcu. Svoje plesalce poskušam z različnimi tehnikam, kot so dihanje, petje in improvizacije giba, premakniti ven iz njihove cone udobja in jih pripraviti do tega, da si upajo najti tisto nekaj v sebi in to izraziti prek plesa. Najbolj uživam v lyrical in contemporary koreografijah, pa tudi v malo bolj odštekanih koreografijah, skozi katere se lahko izrazim, pozabim na okolico in samo … Plešem.
Kaj te pri plesu najbolj osrečuje in kaj najbolj žalosti?
Najbolj me osrečuje občutek svobode giba, izražanja idej, občutkov. Ples predstavlja moje besede, moj pobeg iz realnosti. Mojo bližnjico do sreče. Najbolj me žalosti, da plesalci pozabijo, zakaj plešejo. Kaj resnično pomeni plesati? To vprašanje bi si lahko večkrat zastavili.
Letos si preživela nekaj časa tudi v Braziliji. Bi se zavoljo plesa ali tudi neplesa preselila izven Slovenije?
Bi. Življenje v tujini mi prej kot oviro predstavlja novo priložnost in izziv. Situacija v Sloveniji ni ravno rožnata. V primeru, da bi se pokazala zanimiva in posebna priložnost v tujini, bi jo po vsej verjetnosti sprejela. Odkar sem bila v Braziliji, kjer sem tudi učila, mi je Latinska Amerika še posebej prirasla h srcu.
… (foto: Heri Risso, Miha Schaffer, Alja Kink,Janez Mandeljc, Jurij Grdadolnik)

Kaj počneš, kadar ne plešeš? Čemu namenjaš proste trenutke?
Prosti čas preživljam s svojimi najbližjimi, prijatelji in družino. Brez njih ne gre, so moja največja podpora in opora. Zelo rada tudi berem knjige in seveda potujem, da plešem.
Imaš kakšen moto ali misel, ki te vodi skozi življenje?
Všeč mi je misel v angleščini: “This is your time so fly away and chase all your dreams. Remember, life is like a play, you must act each scene with passion, embracing and enjoying the part. If you should ever get lost along the way, look to the stars, take a deep breath and follow your heart." Ali na kratko po slovensko: "Sledi svojim sanjam, tisto, kar delaš, delaj s strastjo in poslušaj svoje srce, saj bo le-to vedno našlo pravo pot."

View Gallery 11 Photos