Zdravo. Mogoče se komu res zdi nenavadno, meni pa predstavlja najlepšo komunikacijo med ustvarjalci in gledalci. Kmalu potem, ko sem prvič poskusila to obliko vadbe (kot plesalka sem se namreč razvijala skozi modern in sodobni ples), sem začutila potrebo po nadgradnji, po razbijanju stereotipov in predstavitvi plesa ob drogu kot odrski umetnosti širšemu občinstvu. In vesela sem, da nam to uspeva že od leta 2012, ko smo premierno uprizorili prvo celovečerno predstavo od drogu, Every Man’s Dream, v sodelovanju z duetom PsychoLute (Tomaž O. Rous, Brina Nataša Zupančič), ki je poskrbel za avtorsko glasbo celotne predstave. S tem namenom, torej predstavitvijo te oblike umetnosti širšemu občinstvu, od leta 2014 vsako leto uprizorimo Pandorino skrinjico – letno produkcijo deklet in fantov, ki redno obiskujejo naše celoletne ustvarjalne delavnice in imajo željo se predstaviti na odru. In zanimanje še naprej narašča, zato so naše predstave ponavadi razprodane.
Najlepša hvala tudi tebi za povabilo. Sem Maja in prihajam iz Maribora. Rada uživam v vsakdanjih, majhnih stvareh, ki me polnijo, rada se smejim, poklonim objem, uživam ob kavici, dobri glasbi in dobri hrani. Rada se stisnem k svojemu Žanu, zadnja tri leta me polnijo tudi iskrive oči in najtoplejši objemi najine June. Sicer rada tudi potujem, pokukam izven naših meja, ampak se vedno znova tudi rada vračam. Tu je moj dom, moje vse. Tu je moja Pandora, za katero živim, in upam, da še lep čas tudi moja prihodnost.
Odkar pomnim, sem želela plesati, in tako so me starši že kot mlado deklico vpisali k jazz baletu. Moji začetki segajo k Mojci in Astrid Ussar ter plesni skupini Nero, in zelo sem hvaležna, da sem tam dobila temelje, ki bi jih moral imeti vsak plesalec. Balet, jazz balet, modern in sodobna plesna tehnika ter mnoge druge plesne zvrsti, ki sem se jih dotaknila, so oblikovale mojo plesno kariero. Leta so nam bila naklonjena in naše sanje so se uresničile, ko smo skupaj s prijatelji, plesalci, Markom Urbanekom, Majo Arzenšek in Ajdo Pfifer, ustanovili Kulturno društvo Center plesa, našo ‘hišo’. Številni plesni koraki so bili že za menoj, ko sem se leta 2009 prvič zavrtela okoli droga in odprla vrata v nov, neznani svet, ki me je od prvega trenutka popolnoma prevzel. Zakaj ravno ples ob drogu? Na to nimam pravega odgovora. Preprosto se je zgodilo. Začetniški zanos se je spremenil v profesionalno strast, v odkrivanje novih dimenzij gibanja in umetniškega izražanja.
Če sem iskrena, osebno nimam (več) takšnih izkušenj. Če pa pride kdaj do kakšne takšne situacije, preprosto razložim, da je to izvrstna oblika vadbe za oblikovanje telesa. Na nek način je mešanica športa, plesa in gimnastike. Meni osebno zadnja leta predstavlja način življenja. Vse se vrti okrog droga. Brez tega si preprosto ne predstavljam več svojega vsakdana.
To je vprašanje, na katerega žal ni mogoče odgovoriti na kratko. Pravzaprav je skozi zgodovino ples ob drogu obstajal v različnih družbah in nima natančnega izvora. Začetki tega športa segajo v starodavno Indijo, z imenom ‘mallakhamb‘, trening za moč. Ta trening oblikuje dobro postavo na enak način kot ples ob drogu, a je bil oblikovan za moške. Namesto klasičnega droga, ki ga poznamo danes, so uporabljali lesen drog, ki je bil tudi precej širši. Nekatere teorije govorijo v prid zamisli, da ples ob drogu izvira iz plemenskih afriških plesov, pri katerih so ženske plesale okoli lesenega droga, da bi s tem svojemu bodočemu možu pokazale način ljubljenja, ki so si ga želele. V ameriški kulturi se pojavi kot oblika cirkusa med veliko gospodarsko krizo. Ženske so izvajale ples ob drogovih cirskuških šotorov, ki je bil dokaj pomenljiv. Ko so ti plesi postali vse popularnejši, je ples ob drogu v ZDA postal del scene burlesk, to je bilo okrog leta 1950. Sčasoma se je razvil v vrsto rekreacije in se je najpogosteje pojavljal v klubih za moške. V devetdesetih so ženske začele objavljati posnetke z navodili, kako izvajati ples ob drogu. S tem premikom v miselnosti je več žensk začelo plesati ob drogu, postal je kot ena vrsta športa, ki je nato dobil ime vadba ob drogu. V plesu ob drogu so organizirana številna tekmovanja in nastopi, na katerih nastopajo nadarjeni športniki. Pobudnici kampanje Katie Coates, ki si je 11 let prizadevala, da bi ples ob drogu postal uradna športna disciplina, je naposled uspelo. Mednarodni olimpijski komite je septembra 2016 prejel uradno vlogo, da ‘pole dance‘ uradno prizna kot šport.
Tako je. Večino časa kljub temu namenimo delavnicam in tečajem, saj je zanimanje izredno veliko. Skozi celo šolsko leto imamo čakalno listo za začetnike, dvorane pokajo po šivih. Delavnico obiskujejo predvsem dekleta vseh starosti, od 16 let naprej, zgornje meje ni. Vedno bolj sprejemajo to obliko vadbe pri nas tudi fantje. Zelo smo ponosne, da imamo že drugo leto tudi eno skupino fantov, ki trenirajo na drogu. Pandorina družina je vsako leto večja.
Z lahkoto. Ko postane tvoja strast tvoj način življenja, si lahko samo hvaležen za vsa ta poslanstva, ki so ti dana. Seveda so trenutki, ko sem dokaj izžeta, predvsem ko se nakopiči več stvari hkrati, ampak zamenjala ne bi za nič na svetu! Lepo je.
Je ples edina okupacija v tvojem življenju oziroma konkretno – živiš od plesa ali imaš tudi opcijo B v svojem življenju?
Ja, za zdaj živim od plesa in upam, da bo tako tudi ostalo. Prav gotovo se bom trudila, da bo to vedno moja opcija A in da opcija B ne bo potrebna.
Si razmišljala, da bi se glede na to, da pridobivaš številna znanja izven Slovenije, poskusila priključiti kakšni tovrstni skupini v tujini?
Če sem iskrena – niti ne. Tega, kar imamo tukaj, pri Pandori, v tujini ni. Pri Pandori dejansko pišemo svojo zgodbo, svojo pravljico, in ta sinergija, ki se je razvila skozi vsa ta leta med nami, med ‘tršicami‘, med našimi tečajnicami in tečajniki, ima nedoločljivo vrednost. Mislim, da me nobena ponudba ne bi prepričala, da bi zapustila to svojo, Pandorino družino.
V tujini je ples ob drogu zelo razvit in se tako hitro širi ter razvija, da je včasih že težko slediti. Osebno nisem tekmovalni tip. Rada ohranjam te edinstvene občutke, ki jih ponuja umetnost, in zdi se mi, da se s tekmovanji ti občutki nekako izgubijo in izničijo. A to je seveda zgolj moje mnenje. Verjetno bi se udeleževali več nastopov in festivalov, če bi nam le čas dopuščal vse dodatne vaje, ki so potrebne.
Kaj te pri plesu ob drogu najbolj osrečuje in kaj je tisto, kar ti je malo manj po godu?
Osrečuje me prijeten odnos, ki smo ga skozi leta vzgojile ‘Pandorice‘. Pandorine ‘tršice’ (kot so nas poimenovale tečajnice) svoje delo opravljamo predano, z veseljem ter s hvaležnostjo in ljubeznijo svoje znanje nesebično predajamo naprej. In verjamem, da je prav ta iskrenost razlog za pozitivno vzdušje in zaupanje, ki nam ga vračajo dekleta. ‘Pandorice‘ smo ena velika družina in še rastemo. Biti ustanoviteljica in umetniška vodja te družine je več, kot bi si kadarkoli upala želeti. Je moje poslanstvo, ki ga opravljam predano, z veseljem in izjemno hvaležnostjo. Edino, kar mi malce manjka, je čas zase in za ples. Zaradi organizacijskega in pedagoškega dela mi mnogokrat zmanjka časa, ki bi ga namenila sebi kot plesalki. Uživam v predajanju znanja drugim, a mi kljub temu poskakuje srce, ko opazujem druge na odru.
V izhodišču sebi – da sem ob pravem trenutku sprejela pravo odločitev. A hkrati tudi svojim ‘tršicam‘, brez katerih vse to ne bi bilo mogoče. Izpostavila bi rada še svoji desni roki, Sabino Bračič in Renato Ponudič, skupaj z njima tvorimo srce Pandore. Izredno hvaležna sem, da imam ob sebi takšno ekipo, s katero skupaj gradimo in pišemo prihodnost Pandore.
Ali spremljaš slovenske plesalce, hodiš na predstave svojih kolegov? Kaj meniš, od kod Slovencem in Slovenkam takšen plesni talent?
Spremljam, seveda. Zelo rada, kolikor mi le čas dopušča. In prav se mi zdi, da se plesalci podpiramo in spoštujemo med seboj, tudi če ne izhajamo iz istih korenin. Od kod nam talent? Nimam pojma. Mogoče se prenaša iz roda v rod.
Najraje preživljam čas s svojo hčerko, in če je le mogoče, grem v naravo, na sprehod, kakšen izlet … Narava je tisto, kar mi polni baterije. Sicer pa grem zelo rada tudi na kakšen dober koncert.
Naštej tri ali pa pet stvari, ki so vedno s tabo ali na treningu, ali na predstavi, ali kjerkoli. Brez česa ne greš nikamor?
Na trening prav gotovo ne grem brez Ipoda, sicer pa nimam posebnih rekvizitov, ki me spremljajo. Se pa trudim, da me, kamorkoli grem, spremlja nasmeh.
Po čem misliš, da si prepoznavna, da ljudje rečejo, ja, to pa je naša Maja?
Priznam, da je to vprašanje, na katerega sama ne znam odgovoriti. To bi morali vprašati moje bližnje.
Imaš v Mariboru kakšen prostor, lokacijo, ki je posebej tvoja, kjer sproščaš misli, energijo ali pač karkoli?
Lokacijo za sprostitev najdem kjerkoli. Najlažje pa se sprostim v naravi, v bližini vode.
‘Naj postane tvoja strast tvoje življenje.’ Ta moto mi je res všeč, in svet bi bil še lepši, če bi se ga vsi lahko držali. Ni lepšega, kot živeti življenje, kjer se delo in strast prepletata. Za to sem hvaležna vsak dan.
Plesati ples ob drogu pa je …