Orginalno različico omenjenega muzikala so v Mariboru postavili v enem mesecu, bila je neke vrste usojena rešiteljica, ko se je ansambel SNG Maribor, skoraj že pripravljen za uprizoritev izvirnega presenečenja: Nesrečniki, Les Misérabiles, moral nemudoma preusmeriti zaradi zapletov okoli avtorskih pravic. Tako je na mariborski scenski oder z vso možno hitrostjo slavnostno priplul Titanik, in to v sodelovanju z Mestnim gledališčem Brno, torej muzikal izveden leta 1997 v gledališču Lunt-Fontanne na Broadwayu. Na sceni je to bil belo obarvan zgornji del ladje s palubo, ko na višinskem komandnem mostu poveljuje kapetan (Jaki Jurgec) ter plovbo nadzira poveljstvo ladje, nekoliko nižje pa je ustoličen radiooperater (Jure Počkaj). Glavna paluba se domiselno in po potrebi tudi tekoče spreminja v salon prvega razreda ali podpalubje s kartami za drugi in tretji razred, tudi se odpirajo vroča vrata kotlovnice, kjer nerga jezni kurjač (Sebastjan Čelofiga) zavoljo pretirane hitrosti (ki je menda pred nesrečo dosegla maksimalnih 24 vozlov) in prevelikih obratov parnika. Kurjač je ob nesreči tudi požrtvovalno rešil zaljubljeni par, Jimija Ferella (Martin Sušnik) in Kate McGowan (Sabina Cvilak) ter preostale nesrečnike, ki bi sicer potonili skupaj s prelomljeno ladjo. Tako scena (Christoph Weyers) in kostumi (Andrea Kučerová) kot scensko oblikovanje luči (David Kachlíř) ob odlični dramski zasnovi ter izvedbi vseh nastopajočih muzikalu Titanik na Velikem odru SNG Maribor dodajo spektakularni predznak svetovnih odrov.
Predstava se začne s prihodom na obalo Thomasa Andrewsa (Darko Vidic), konstruktorja ladje, ki zapoje song o človeških stremljenjih po velikih dosežkih, tudi občuduje svoj nepotopljivi parnik, "/…/ ki bi rešil samega sebe, če bi se slučajno kaj pripetilo". V nasprotju z romantično filmsko zgodbo muzikal v dovršeni režijski estetiki osvetli osebna hrepenenja, nove upe resničnih ljudi v obljubljenem novem svetu, ki si vsi po vrsti, ne glede na svoje provenience, želijo tako rekoč enako. Tako muzikal v zgoščeni dramski zasnovi nagovori posameznika k poglobljenemu razmišljanju o človeški naravi ter o njegovi vsesplošni megalomaniji. Na potapljajoči ladji se prav do konca sledi tudi človeški srčnosti in toplini ljubezni. Tako izzveni zadnji prizor na ladji, ki se že (slišno) lomi, ko se starejši salonski par, Ida in Isidor Straus (Dada Kladenik, Marko Mandir), odločita ostati večno eden ob drugem, vse do samega konca.
V prvem dejanju v salonu prvega razreda kapetan ladje organizira slavnostni plesni večer, skupina plesalcev (potnikov prvega razreda) elegantno zapleše standardne plesne korake, se razkazuje, pozdravlja ter dvori v zahtevanih figurah in dvigih; je dejansko veličastna slika razkošja in ‘noblese’ ob večernem slavju na brezskrbnem ladijskem potovanju. Med salonsko gospodo (plesalci) se sledi tudi plešoči potnici drugega razreda Alice Beane (Andreja Zakonjšek Krt) in njenemu simpatičnemu plesnemu razdajanju, ki prav tako sledi vsem novicam visoke družbe in si srčno želi biti v njihovi bližini. Torej se njene sanje uresničijo že na sami ladji v nasprotju z njenim možem Edgarjem Beanejem (Primož Krt), ki celo nasprotuje ženinim željam.
V podpalubju pa se sproža vročica irskega temperamenta, bojev ter plesnih užitkov, ko zaplešeta še Jim in Kate, tudi obe njeni soimenjakinji. In tako kot so v muzikalu zaželeni vsestranski ter atraktivni ‘multipraktiki’, se čez oder izvije še ples mladega violinista Matije Udoviča, ki v živo igra na violino ter veselo poskakuje v irskem plesnem ritmu, ki je še do nedavnega nastopal v sodobnih plesnih skupinah v Ljubljani, ko ga je verjetno ravno violina popeljala med glasbenike SNG Maribor in plesalce Titanika.
V zasedbah posameznih pevskih vlog so nastopili še: Luka Brajnik, Bogdan Stopar, Jernej Luketič, Tomaž Planinc, Mojca Potrč, Saša Fidler, Marko Škofič, Mihael Mikluš, Maks Feguš, Monika Bezjak, Peter Skušek, Renata Gračnar, Gregor Mlakar, Lucija Krašovec, Jan Ribič, Marko Žaler, Klavdija Pirnat Breznik, Bruno Konda, Lovro Čučko in Melanija Markovič.
Z začetnim songom se predstava tudi konča na (ladijskem) odru, v skupinskem spevu nastopajočih in ob ledeni gori, ki je bila vzrok tragedije, seveda zaradi malomarnosti vodilnega osebja, ki je sledilo željam kapitala, direktorju družbe White Star Line, Josephu Bruceu Ismayu (Darko Vidic).
Žalostna usoda britanskega prekooceanskega parnika Titanik je burila in še buri duhove, ladjo, ki se je po treh dneh plovbe ter v nenadnih treh urah potopila v mrzlem severnem morju aprila leta 1912, so tudi našli v morskih globinah okoli 3800 metrov sredi 80., in to ne ravno v bližini koordinat, ki so jih sporočali z ladje. Ta novejši podatek ukazuje še na eno nepravilnost posadke, gre tudi v prid tistim, ki menijo, da se ni potopil pravi Titanik, pač manj zanesljiva ladja, potopljena zavoljo zavarovalniške dobičkonosnosti. Žal resnični podatki kažejo, da so v hladnem severnem morju izginila življenja okoli 1500 ljudi. Tragedija, ki se je morala zgoditi, da bi se potem lahko pri plovbah zahtevali tudi všjji varnostni normativi; in je tragedija Titanika zapisana kot največja svetovna tragedija ladijske plovbe.