Draga Nika Janković, dobrodošla na mojem portalu. Plesni svet je res majhen, in ko sem obiskala joga seminar tvoje sestre, je beseda dala besedo in tako mi bo v veselje, da te predstavim svojim bralcem in bralkam, še posebej zato, ker si doštudirala in živiš v Amsterdamu že osem let. Zakaj ravno Amsterdam?
Barbra, hvala za dobrodošlici. zelo sem počaščena, da se lahko pogovarjam s tabo in vašim občinstvom, čeprav na takšen digitalni način. O Amsterdamu nisem vedela veliko iz izkušenj do trenutka, ko sem se odločila, da si želim tam študirati. Slišala sem veliko dobrih zgodb in pripovedi, in to je bil kar odločilen razlog za odhod na Nizozemsko. Znanci iz Hrvaške, ki so tam že študirali, so bili zelo zadovoljni z načinom pristopa do študentov na akademiji. Ko pogledam danes z razdalje in tega vidika, mislim, da me je najbolj privlačilo prav to svobodno prepričanje o razvoju individualnosti, ki ga do takrat v svoji izobrazbi, ne plesni ne srednješolski, na Hrvaškem nisem dobila.
Kje pa si pridobivala pred tem svojo plesno izobrazbo?
S plesom sem začela zelo mlada, pri svojih štirih letih v Plesnem studiu Zaro v Puli. V času osnovne in srednje šole sem plesala v Stellium in Art Dance pri Tatjani Samueli Ban. Po končani srednji šoli in po prvem velikem razočaranju, ker nisem uspela opraviti niti ene avdicije na nobeni plesni akademiji, sem se odločila za enoletni odmor in se preselila v Zagreb. Celo leto sem intenzivno trenirala in se pripravljala na avdicije in v tem procesu sem spoznala Martino Nevistić, ki me je povabila k podmladku Zagrebškega plesnega ansambla. V času treniranja v podmladku ansambla in glavni skupini sem dobila dokončno potrditev, da je ples tisto, s čimer se želim resno ukvarjati v življenju. S tem novim pogledom sem se odločila znova za avdicije in na svoje veliko veselje sem imela priložnost za študij v Amsterdamu.
Zakaj pa sploh ples v tvojem življenju in ne kaj drugega?
Naravna selekcija (smeh). V svojem kratkem življenju sem imela priložnost preizkusiti vse aktivnosti – ples, gimnastiko, ritmično gimnastiko, košarko, odbojko, atletiko, plavanje, petje … Od vseh naštetih fizičnih aktivnosti je ples edini, ki ga ni mogoče obvladati v nekaj letih. In tudi če obvladaš en gib, ima naprej še milijon in en gib, ki jih nikoli nisi videl ali poskusil. V preostalih športih je pomembno obvladati osnovno tehniko. Ples pa mi ni ponujal zgolj različnosti v gibanju, ampak tudi način gibanja. najbolj me je pritegnila ta ustvarjalnost plesa samega. Petje in jeziki so mi bili od nekdaj zanimivi, a mi je danes pomembno, da se ukvarjam s svojim telesom. Po naravi sem tudi hiperaktivna in težko sedim pri miru, na enem mestu (smeh).
Si torej plesalka, koreografinja, pedagoginja, ki širi svoja znanja na več ravneh. Kje vse in zakaj ravno to?
Nekatere stvari se nam v življenju zgodijo povsem slučajno, spontano, niso poklicane – tako sta tudi koreografija in pedagogija prišli v moje življenje. S časoma sta mi ti dve disciplini dopustili možnost komunikacije svojih idej, ki jih nisem mogla izraziti kot plesalka. Hkrati mi je to omogočilo tudi ustvarjalno rast v izvedbi sami. Ta komplementarnost je imela pozitiven učinek tudi z vidika, da sem nehala načrtovati in idealizirati neko svojo kariero ter prihodnost in se oprijela filozofije ‘korak za korakom’. To pomeni, ko projekt pride k meni, preštudiram, če je to zame, in moja odločitev temelji na občutku. Kot pedagoginja in koreografinja delam na predakademskem oddelku plesne akademije v Amsterdamu in Arnhemu (podružnica v Enschedeu). Predavam sodobni ples in improvizacijo mladim talentiranim plesalcem in plesalkam, ki načrtujejo svojo prihodnost v plesu, jim koreografiram predstave. Kot plesalka sem malo manj dejavna, v preteklosti sem sodelovala s plesno skupino Conny Janssen Danst in koreografom Mauriceom Causeyjem. Trenutno poskušam najti ravnotežje med spontanimi odločitvami in nekakšnim načrtovanjem za prihodnost, da bi imela v svojem življenju možnost tudi plesati.
Si v Amsterdamu spoznala kaj slovenskih plesalcev oziroma plesalk?
Prva oseba, ki mi pride na misel, je Nik Rajšek. Tudi on je študiral na akademiji v Amsterdamu in tam sva se spoznala. Tudi stiki v Amsterdamu delujejo po principu naravne selekcije. Nimaš občutka, da veliko delaš, potem se ozreš nazaj in vidiš, da je minilo pol leta, ko si se nazadnje videl z znancem. Tako se je tudi najino poznanstvo razrahljalo, in nitii ni bilo nekih skupnih točk, na katerih bi se najine poti križale. Večino slovenskih plesalcev pa sem spoznala v našem prostoru, npr. Mojco Majcen, Claudio Sovre, zdaj tebe, Barbra.
Se ti zdi delo v tujini težje/lažje kot doma na Hrvaškem? Verjetno je drugače.
Zanimivo vprašanje. To me sprašuje veliko ljudi, a je težko odgovoriti samo na en način. Mnogo kriterijev vpliva na ta odgovor. Ples je na Nizozemskem zelo cenjena zvrst gledališke umetnosti in se na ta način tudi obravnava. Tudi če se v politiki režejo sredstva, namenjena plesu, je umetniška zvrst v celoti obravnavana zelo resno. Tako se tudi umetnike, ki prakticirajo ples kot gledališko umetnost, sprejema z vso resnostjo. Vse stvari, ki jih mora umetnik organizirati zase, da bi stvari delovale, so zelo dobro organizirane, kar pomeni, da logistika olajša način dela in zmanjšuje količino stresa. Če želiš biti samostojni umetnik, dobiš ta naziv v enem dnevu. Nikomur se ti ni treba dokazovati. Delaš kot ‘svobodnjak’, in pomembno je, da plačuješ svoje davke. S tega vidika je na Nizozemskem zelo preprosto delati. Pravzaprav če pogledam, je v resnici vse bolj preprosto – mogoče ni toliko priložnosti za izvajalce, ampak če si natančen in discipliniran, inteligenten in sposoben, boš našel način, da delaš v stroki.
Kljub temu te vleče domov, in v juliju organiziraš skupaj z Dunjo Jocič delavnice v Puli oziroma na rtu Kamenjak, ki ga Slovenci dobro poznamo – bolj kot kopališče kot pa plesišče. Kaj se bo dogajalo in komu so namenjene delavnice?
Spoznati Dunjo mi je bilo usojeno, to sva ugotovili po eni uri, ko sva se spoznali. Nekaj časa sva iskali način sodelovanja in moj predlog za delavnice v Puli je bil najin prvi skupni korak k uresničitvi. Do nje in njenega dela imam veliko spoštovanje – Dunja je prav gotovo ena najbolj talentiranih, inteligentnih, ustvarjalnih in sposobnih ljudi oziroma umetnic, ki sem jih spoznala v svojem življenju. In po drugi strani tudi zelo skromna. Žene jo neverjetna strast do plesa in gledališča. Način, s katerim pristopa k plesni izvedbi in oblikovanju predstav, se mi zdi zelo zanimiv, in prepričana sem, da bi bilo dobro, da gre vsak plesalec skozi to izkušnjo – transformacija giba v način izražanja. Sliši se mogoče preprosto, saj nam je to prav gotovo vsaj eden od naših dosedanjih pedagogov povedal najmanj enkrat, a to je težje izvesti, kot si mislimo.
‘Dance is in the head’ (Ples je v glavi, op. u.) je naziv delavnice, ki se bo odvijala na Kamenjaku od 2. do 8. julija vsak dan od 9.00 do 12.30 in 17.00 do 20.30. Dunja bo skozi delavnice pristopala individualno k naši psihi in poskušala priti do avtentičnega izražanja vsakega posameznika. Ni potrebna nobena profesionalna plesna izkušnja. Delavnica je namenjena vsem, ki jih zanimata ples in gledališče. No, starostna meja je pa res določena, in sicer nad 12 let zaradi kompleksnosti plesnega pristopa.
Je joga danes v svetu trend ali nuja? Ne vem, kako jo ti doživljaš? Oziroma kaj je pomembno, kako jo doživi uporabnik/uporabnica?
Dejala bi, da kar oboje. Mogoče bi zamenjala besedo nuja za besedi ‘pozitivna možnost’. Joga je danes v svetu prav gotovo trend. Kar je seveda pozitivno, da so ljudje začeli množično delati na sebi – spreminjamo odzie na ‘svoja’ čustva, misli, delo … Posebno pozornost namenjamo svojim mislim, vzrokom in posledicam le-teh. Ne samo da govorimo o odzivih znotraj vsakega posameznika, iščemo nove načine komuniciranja. Prepričana sem, da je to velik napredek. Zato pravim pozitivna opcija in ne nuja. Joga ni edini pristop k telesu in umu, ki sproža takšne spremembe. Katerakoli telesna dejavnost, če k njej pristopamo zavestno in z radovednostjo, lahko spremeni nas in našo okolico. Prepričana sem, da je joga zelo lepa in dostopna disciplina, in je tudi zato postala trend.
Kako lahko prepoznamo tvoj plesni, oziroma koreografski, oz pedagoški slog? Kaj je značilno za tvoje gibanje?
Skozi moje delo je joga imela velik pomen zaradi anatomije, biomehanike, filozofije dihanja … Kar nenadoma mi je vse našteto pomagalo najti različne pristope h gibanju. Glede na to, da veliko delam z mladimi ljudmi, ki se pripravljajo na različne plesne kariere, igra preprečevanje poškodb skozi dobro poznavanje telesa in načina, kako deluje, veliko vlogo pri mojem načinu gibanja. Muzikalnost in dinamika, prostorska in glasbena, sta še vedno moja velika strast v plesu, ampak temelj gibanja je znanje – zavedati se, zakaj se gibljemo, v kateri smeri, katera misel je za tem gibom itd. Ko ustvarjam koreografije, rada obdelujem motive, koreografije postanejo večkrat celo zelo meditativne in niso samo za gledanje ter izvedbo.
Nam poveš, kakšna je aktualna nizozemska plesna scena? Nekoč je bila Nizozemska poleg Belgije valilnica modernega, sodobnega plesa. Je danes še vedno tako?
Zdi se mi, da izraelska plesna scena zelo vpliva na današnjo sodobno in moderno plesno sceno ne samo na Nizozemskem in Belgiji, niti ne v Evropi, ampak kar na vsem svetu. Zahvaljujoč briljantnemu koreografu Ohadu Naharinu in njegovi skupini Batsheva se je novi val inspiracije in gibanja razpršil po vsem svetu. Nizozemska in Belgija imata seveda še vedno zelo zanimivo in zelo močno plesno sceno, vsaj to, ki ji sledim. Seveda ima vse svoje prednosti in napake, na skrivaj celo menim, da je rezanje državnega financiranja v umetniških krogih pretreslo in prebudilo umetnike ter plesne skupine. Načini financiranja, ki prevladujejo, so t. i.’crowdfunding’ (množično zbiranje sredstev za financiranje projektov, op. u.), kar seveda omogoča tudi mladim umetnikom, da so nekaj časa na sceni.
Kdaj si najbolj srečna? Kaj te pri plesu najbolj osrečuje?
Najsrečnejša sem, ko je pred mano plesalec ali skupina plesalcev, ki so resnično željni znanja, ki jih zanimajo informacije, ki jih delim, ker vidijo napredek skozi svoje telo. Živim za ta trenutek, za zdaj, ko vidim, da so razumeli, kaj jim govorim. V tem trenutku bi najraje zamrznila čas in organizirala veliko zabavo za vse. Še bolj pa sem vesela, ko vidim radost in radovednost do plesa, ko želijo znati še več. To mi daje občutek, da bo mogoče prihodnja generacija plesnih umetnikov šla skozi promenado zmag in porazov z manj stresa, kot sem ga doživljala jaz. Pomembno je spoznanje, da biti izvajalec ni edina smer, ki te izpolni.
Kaj počneš, kadar ne plešeš, ne koreografiraš in ne poučuješ?
Berem, družim se s svojim psom, s katerim delava dolge sprehode, tečem, jogiram, preizkušam recepte … A najraje bi, če ne bi učila, plesala, koreografirala, kampirala. Pravzaprav bi najraje vse svoje življenje kampirala (smeh).
Kaj te vodi v življenju? Imaš morda kakšen moto ali pa vzornika, ki mu slediš?
Verjetno dejstvo, da ne bom okusila niti polovice tega, kar nam svet ponuja. Zelo sem radovedna in mislim, da je to bilo od nekdaj glavno vodilo v življenju. Česa nisem videla? Česa nisem poskusila? Česa ne vem? Katere melodije nisem slišala itd. To se mi je zdelo vedno zanimivo. Nikoli nisem imela kakšnih strastnih vzornikov, a če bi se odločila za nek moto, bi ga prav gotovo čez en teden tudi pozabila.
Hvala, ker si z nami delila svoje plesne misli, in upam, da se vidimo na Kamenjaku v čim večjem številu!
