Ali lahko izvemo nekaj o tvojih plesnih začetkih. Najprej si spremljala sestre na plesni vaji, potem pa začela sama plesati. Kaj pa pred tem?
Še prej pa mi je oče vedno razlagal, kako je on plesal folkloro, in se hvalil, da sigurno imamo njegove hčere ta talent za ples po njem. Imam še tri starejše sestre in tako smo doma organizirale plesno-pevske nastope, iz maminih rut smo si naredile kostume, obule pete in povabile vso družino in sosede na te naše dogodke. Spomnim se, da je bila najstarejša sestra kar stroga pri izvedbi in smo res morale naštudirati vse v nulo. Takrat sem imela res šele kakšne štiri leta in kmalu zatem sem začela s sestro obiskovati plesne tečaje. Ker sem bila zelo radoveden otrok, sem se kmalu vpisala na več različnih tečajev, obiskovala sem jazz balet, hip hop, latinskoameriške in standardne plese, ritmično gimnastiko, v glavnem vse, kar je bilo na razpolago v tem našem majhnem Prekmurju. Za to znanje sem danes res hvaležna, saj mi je dalo nek širši spekter in sem se nato kasneje lažje odločala o tem, kaj mi zares najbolj leži in v čem najbolj uživam.
Nekako sem takrat bila primorana zaključiti z ritmično gimnastiko, zato ker trenerka ni dobila podaljšane vize, bila je namreč iz Bolgarije, in je tako morala zapustiti naš kraj. To sem res s težkim srcem sprejela, kajti v Murski Soboti potem druge trenerke za ritmično gimnastiko ni bilo. Zdi se mi pa, da sem od ritmične gimnastike odnesla veliko stvari, vse te pravilne linije, tehniko, elegantnost, izkušnje z delom z rekviziti (žoge, trakovi, obroči). Je res, da se v plesu počutim bolj svobodno, ampak je pa bila ritmična gimnastika dobra osnova za vso mojo nadaljnjo plesno pot.
Se spomniš, katero plesno ali pa baletno predstavo si videla in je nate naredila vtis, in zakaj?
V našem majhnem kraju je bilo čutiti rahlo kulturno in umetniško zapostavljenost. Do konca osnovne šole sem bila v Murski Soboti in tam niti ni bilo nobenih predstav na ogled. Se pa spomnim, da smo s šolo šli gledat opero in jaz sem bila čisto navdušena. Sicer nisem nekaj pevsko naravnana, ampak me je prevzela ta odrska prezenca in nastop igralcev, takrat sem si v bistvu zaželela nastopati na velikih odrih.
Po končani osnovni šoli v Murski Soboti sem uspešno opravila sprejemni izpit in se vpisala na Umetniško gimnazijo – plesna smer; sodobni ples v Ljubljani. Tam sem maturirala in se nato odločila za nadaljevanje študija v tujini. Po uspešno opravljeni avdiciji, kjer so nas med več kot 600 kandidati izbrali 20, sem se vpisala na akademijo za ples v Salzburgu Sead – Salzburg experimental academy of dance. Tam sem po treh letih diplomirala. Nato sem v Sloveniji zaprosila za nostrifikacijo diplome iz Salzburga, nakar so me obvestili, da moram opraviti na Akademiji za ples v Ljubljani še nekaj izpitov in še enkrat diplomo. To sem seveda uspešno opravila in tako diplomirala drugič, zato da se lahko sedaj pohvalim z nazivom diplomirana plesalka, koreografinja. Medtem sem naredila različne licence za vodene vadbe: zumba fitness, pilates, bokwa fitness in fit & fun mini trampolin. Moja najnovejša pridobitev pa je, da sem oktobra letos postala članica komisije za preverjanje in potrjevanje nacionalne poklicne kvalifikacije za plesalec/plesalka in koreograf/koreografinja.
To šolo smo si šli ogledat v sklopu Umetniške gimnazije, katero sem obiskovala. Predstavili so nam koncept in program šole in od takrat sem si močno želela, da uspešno opravim avdicijo za Sead. Kar me je navdušilo, je bilo to, da je šola eksperimentalno naravnana, da dopušča vsakemu posamezniku, da sam ustvarja, raziskuje svoje ideje in jih tudi predstavi širši publiki. Na akademiji so namreč vsak mesec organizirali Friday showing, torej dan, ki je bil namenjen predstavam in kjer se je lahko vsak študent predstavil s svojim delom. Všeč mi je bilo tudi to, da je bil program sestavljen večinoma iz praktičnih ur, takrat sem res potrebovala to praktično udejstvovanje in ne sedenje v predavalnici, kot se to počne drugje na marsikateri šoli. Medtem ko sem bila v Salzburgu, so nam omogočili nastope na mnogih festivalih in predstavah, naj jih nekaj naštejem: festival ob svetovnem dnevu plesa “Dancing in the streets”, festival “Summer szene Salzburg, festival “New faces, new dances”, predstava ob memorialu Merca Cunninghama in še mnoge druge. Mogoče me je majčkeno pritegnila tudi Avstrija kot dežela, saj je moj oče delal na Dunaju 20 let in tako smo tudi mi z mamo večkrat šli tja na obisk, doma smo gledali nemško televizijo, tako da mi je tudi nemški jezik zelo blizu.
Zakaj si se vrnila domov? Si šla na avdicije ali te je vleklo nazaj domov?
Po študiju v Salzburgu sem se vrnila v Mursko Soboto predvsem zaradi takratnega fanta in pa družine, ki sem jih vse zelo pogrešala.
Šla sem na par avdicij po Nemčiji, ampak nekako mi ni bilo do tega neustaljenega življenja. Saj s kakšno kompanijo veliko potuješ, nisi ustaljen enostavno, potem pa za drugo predstavo spet najamejo druge plesalce, ti pa iščeš naprej. Mogoče sem takrat res iskala bolj ustaljene, sigurne stvari, ampak sčasoma dojemam, da tega v bistvu ni. Saj se ti življenje lahko v trenutku spremeni. No, takrat sem v Murski Soboti skušala približati ljudem sodobni ples, gibanje, ampak sem kaj kmalu ugotovila, da potrebujem nekaj več, da bo še čas za poučevanje in prenašanje znanja na druge, sedaj ko sem pa še mlada, pa bi rada še malo plesala in ustvarjala. Tako sem se preselila v Ljubljano, in sedaj mineva že tretje leto, odkar tukaj plešem, ustvarjam, poučujem.
Dogajanje v Murski Soboti je res bolj ubogo, sama občina ni toliko usmerjena v razvoj kulture in umetnosti, tako da je res odvisno od nas posameznikov, da se potrudimo približati ples ljudem. Tako sva recimo s kolegom Romanom Sarjašem, ki je končal Akademijo za glasbo, dala idejo za izvedbo šolskega muzikala na Srednji ekonomski šoli. Prepričala sva ravnatelja, ki je vse skupaj omogočil, in tako je skupaj z dijaki nastal šolski muzikal, s katerim so gostovali in nastopali na festivalih in drugje po šolah. Prekmurje oživi predvsem poleti, takrat se tudi jaz preselim iz Ljubljane za dva meseca v Mursko Soboto, saj mi je to poleti edini vir zaslužka. Tam v mesecu juliju in avgustu vodim različne plesne aktivnosti v Termah 3000 v Moravskih Toplicah, kamor pride vsako leto veliko turistov. Letos poleti pa smo že drugo leto v Dvorcu Rakičan izpeljali otroški tabor Vesele angleške počitnice. Imeli smo tudi po 100 otrok na teden, in to iz cele Slovenije, saj imajo otroci tudi možnost prespati v dvorcu. Je res idiličen kraj, kjer organiziramo različne aktivnosti: plesne delavnice, jahanje, plavanje, nabiranje zelišč, učenje angleščine.
Kje vse si delila svoje plesno znanje in zakaj si se zdaj oz. kdaj odločila za aerobne vadbe, zumbo in ostale kondicijske trende?
Svoje znanje sem delila v več plesnih šolah po Sloveniji, predvsem sem se našla pri delu z otroki, ko sem poučevala plesne delavnice po vrtcih in šolah. Raziskovati sem začela ustvarjalno-gibalni proces pri predšolskih otrocih in na to temo je nastala tudi moja diplomska naloga. Pomembnost spodbujanja ustvarjalnega procesa v času otroštva sem se odločila raziskati zaradi vse večjega poudarjanja ustvarjalnosti kot vzgojno-izobraževalnega cilja in posledično kot pomembno veščino za preživetje v postmodernem svetu, saj ustvarjalnost ni več samo lastnost izumiteljev in umetnikov, temveč postaja obvezna "oprema" vsakega izmed nas. To želim približati otrokom in predvsem tudi njihovim staršem, ki ponavadi pričakujejo od otrok do potankosti izvršen končni izdelek, ob tem pa pozabljajo, kako pomemben je ustvarjalni proces za celostni razvoj otroka. Poleg poučevanja v vrtcih in šolah sodelujem pri organizaciji otroških poletnih taborov, plesnih animacij v Sava hotels & resorts, šolskih muzikalih ter različnih kulturnih in dobrodelnih prireditvah; naj jih nekaj naštejem: kulturna prireditev Unesco “Vsi drugačni, vsi enakopravni”, kulturna prireditev “Projekt Ljubljanica” v Šentjakobskem gledališču, predstava “Vzgoja nevidnega človeka” v Cankarjevem domu, predstava “Kitov trebuh” režiserja Matjaža Pograjca, dobrodelni koncert v gledališču Murska Sobota, predstava “Deklica s piščalko” v Kočevskem gledališču in še mnogih drugih predstavah. Sedaj že drugo leto plešem pri plesni skupini Mystique show group, s katero nastopamo v različnih videospotih in oddajah, ena izmed teh je bila Raketa na Planet TV, in sicer z različnimi glasbeniki, kot so Kingstoni, Mambo kingsi, Karma in drugimi. V ta bolj komercialni svet sem se pa podala zaradi večjega vira zaslužka. Če hočeš preživeti v današnjem času, moraš biti fleksibilen! To je razlog, da sem se začela ukvarjati še z drugimi stvarmi, kot so na primer fitnes vadbe. Naredila sem licenco za zumbo, pilates, bokwo in vadbo na mini trampolinih, ki je trenutno najbolj popularna.
Trenutno sem vaditeljica v Fitnes centru Bit, Fitnes centru Panter in Fitnes centru Prošport. Na začetku mi je bilo nenavadno, da so fitnesi in dvorane za skupinske vadbe tudi ob lepem vremenu nabito polni. Potem sem to sprejela in dojela, da je to popularno. Ta ideal lepote in lepo oblikovanega telesa nas je očitno prevzel. Ljudem je lažje trenirati v skupini pod vodstvom, zato da imajo nekoga, ki jih spodbuja in motivira. Jaz pa kot vaditeljica ob vsem tem predvsem poudarjam, da je gibanje zdravo. Zato sem se tudi sedaj čisto podala v vodenje vadbe na mini trampolinu, saj je ta vrsta vadbe zelo zdrava za naše telo. Medtem ko skačemo na trampolinu, naše celotno telo aktivira energijo in spodbudi vse svoje dele. Samo par minut skakanja na dan izloča strupe iz telesa in spodbudi delovanje limfnega sistema. Predvsem je pa sklepom prijazna vadba, saj ti zaradi bolj prožne podlage ne trpijo kot pri vadbi na trdi podlagi.
Junija 2013 sem postala prva inštruktorica Fit & fun mini trampolin vadbe v Sloveniji, licenco sem naredila v Reki na Hrvaškem, kjer je vadba tudi registrirana. Je nova vadba, in kar nekaj časa traja v tej naši deželi, da ljudi prepričaš, da "probajo" nekaj novega. Tako da mi je letos ta preboj uspel in je zanimanje vse večje in večje. Celo tako, da izvajamo kar dve uri zaporedoma v enem fitness centru, zato da vsak dobi svoj trampolin. Vadba na mini trampolinu je namenjena prav vsem, med drugim tudi tistim, ki imajo probleme s hrbtenico, koleni ali gležnji, saj ti zaradi prožne podlage ne trpijo popolnoma nič.
Se ti zdi, da je Slovenija dovolj velik prostor za količino plesalcev, ki obstaja pri nas?
Menim, da se vse da, če se hoče. Tudi delo na področju plesa se da dobiti, če si vztrajen. Res pa je, da se je treba boriti. Meni se vsako sezono na novo vse postavi na glavo, potem pa pač greš v akcijo, pošiljaš maile, kličeš, se dogovarjaš. Ko sem prišla v Ljubljano, nisem imela pojma, kaj bom, kako bom živela od plesa. Ampak se da, greš na eno prireditev, spoznaš nekoga, ki te predstavi tretji osebi in tako naprej. Počasi te ljudje spoznajo in te že sami kličejo. Menim pa, da bi se moralo nekako postaviti v ospredje in bolj dati možnost plesalcem in plesalkam, ki imajo izobrazbo na tem področju. Ne pa, da vsak, ki ne ve, kaj bi počel v življenju, odpre plesno šolo. Potem pa še zbijejo celotno kakovost plesa, ko na teh raznih spletnih portalih prodajajo kupone za plesni tečaj po dva evra. Se strinjam, da si potem lahko tečaj privoščijo tudi malo revnejši ljudje, ampak mi plesalci, pedagogi, ki pa vlagamo čas in denar v različna izobraževanja in licence, te storitve enostavno ne moremo izvesti po tako nizki ceni in potem včasih izvisimo. Ampak slej ko prej mislim, da ljudje prepoznajo kvaliteto. Kot že prej omenjeno, sem postala članica komisije za preverjanje in podeljevanje nacionalne poklicne kvalifikacije za plesalce/plesalke. To je nova kvalifikacija, za katero bodo lahko zaprosili vsi, ki imajo dolgoletne izkušnje na področju plesa ali so nastopali na tekmovanjih, v predstavah, torej imajo znanje in izkušnje na področju plesa. Na podlagi tega, da je danes veliko možnosti kako pridobiti dokazila o ustrezni plesni izobrazbi in izkušnjah, srčno upam, da bo ministrstvo za kulturo nekega dne v prihodnosti postavilo kriterije, kdo in s kakšnimi dokazili lahko izvaja plesno dejavnost.
Kolikor se le da, spremljam slovensko plesno sceno, in menim, da smo Slovenci odlični plesalci. Glede na to, kako majhna je naša država, smo kar prepoznavni po plesnih dosežkih tudi v tujini.
Videvala sem te na dunajskem plesnem festival, kjer si bila aktivna udeleženka plesnih delavnic, in predvidevam, da ti nenehno izobraževanje pomeni veliko?
Ja, tako je, izobraževanje mi pomeni veliko, saj moraš iti korak s časom, moraš biti fleksibilen in ljudem nuditi nekaj novega, če ne, ostaneš ujet v svojih rutinah, to pa meni postane dolgočasno. Na različnih izobraževanjih tudi spoznaš, kaj ti je všeč, kaj ti ni všeč, kako bi ti to drugače naredil. Predvsem pa se mi zdi, da mi vsa ta dokazila in licence pomagajo pri različnih prijavah na javne razpise. Skratka to je veliko vredno in tudi upam, da bodo slej kot prej začeli preverjati, kdo izvaja plesno dejavnost in ali ima ustrezno izobrazbo za to.
Kaj te pri plesu najbolj osrečuje in kaj najbolj žalosti?
Ples je zame svoboda, sprostitev, ustvarjanje, izražanje samega sebe in vse to me osrečuje. Najbolj me veseli, da je moj hobi, to, kar najrajši počnem, hkrati moja služba. Najbolj me žalosti strah, da ne bom mogla več toliko plesati, ko bom v letih.
Imaš vzornike v plesnem svetu, koga občuduješ?
Odkar sem dejavna v plesu, nisem imela pravega plesnega vzornika, ampak od samega začetka občudujem vrednost giba in veselje ter ljubezen do plesa me ženeta naprej. Je nekaj, kar je prisotno v mojem vsakdanu, in ne predstavljam si življenje brez gibanja.
Selitev mi ne bi delala problemov, razen da bi pogrešala svojo družino. Ta odločitev je čisto odprta glede na to, kakšne izkoriščevalske ljudi srečujem in sem delala z njimi tukaj v Sloveniji, ta hlapčevski odnos, kjer vsi nadrejeni pričakujejo od tebe, da se boš raztrgal na tri dele in naredil še marsikaj dodatnega zastonj. Tako da ne manjka dosti, da po – domače povedano – "pobašem kufre" in grem.
Kaj počneš, kadar ne plešeš? Čemu namenjaš proste trenutke?
Mogoče se bo slišalo malce čudno, ampak me ne veseli kaj preveč drugih stvari, kot pa ples. Pred kratkim sem si omislila hišnega ljubljenčka, psička, zato da bi malce več časa preživela v naravi, ne samo v dvoranah, ampak je sedaj pristal pri moji mami v Murski Soboti, ker enostavno nisem imela časa zanj. Drugače pa rada grem v naše prelepo Prekmurje in kaj dobrega pojem, domače dobrote, grem na sprehod ob jezeru in obori, v kateri ima moj oče divje prašiče, jelene in srne.
Kako tvoj fant nekdanji plesalec športnih plesov Bor Pantič spremlja tvoje plesno udejstvovanje?
Ker je on tudi plesalec, me prav dobro razume in jaz njega. Pomagava si in se podpirava. Da sva oba plesalca, je velika prednost, saj lažje usklajujeva najin prosti čas. Oba večinoma delava popoldan, dopoldan sva pa prosta. Tega recimo s prejšnjimi fanti, ki so imeli bolj tipične službe, nisem mogla nikoli uskladiti. Tudi razumeli niso, kako lahko jaz delam do 22. ali 23. ure zvečer. Hkrati je dobro, ker on poučuje družabne plese (salsa,tango, swing ..), jaz pa bolj skupinske plese (sodobni ples, balet, jazz). Tako da on mene nauči salso, jaz njega balet, in je to to. Mogoče še kakšen moderni salsa balet nastane hahaha.
Tvoj mejl “sliši” na ime Mirica. Je to tvoje originalno ime ali pač vzdevek, ker je tako bolj ljubko, in kdo ti ga je nadel?
Moje rojstno ime je Mira, ampak ker sem najmlajša v družini, imam namreč še tri starejše sestre, so me doma klicali Mirica, in tako sem še zdaj pri 26-letih in verjetno tudi za vedno ostala za mojo družino mala Mirica.
Trenutno s kolegom, ki je končal Akademijo za glasbo, delava na uresničitvi predstave. Gre za kratko opero, za katero je napisal besedilo Feri Lainšček. To nameravava udejanjiti in združiti v plesno-pevsko predstavo, kar je namreč dolgoletna želja znanega pisca Ferija Lainščka, saj je opera posvečena njegovi mami. Tako da bo to leto bolj ustvarjalno obarvano. V sodelovanju s Sava hotels & resorts organiziramo različne gibalne aktivnosti za otroke po termah, z namenom, da bi otrokom približali gibanje, saj je po raziskavah dokazano, da je predebel vsak tretji otrok v Sloveniji. Glede na to, da v sedanjem času otroci res večino časa presedijo za računalniki ali televizorji, se mi to zdi zelo pomembna misija in želim si, da bi s plesno aktivnostjo tudi po šolah in vrtcih lahko otrokom približali gibanje in jih opomnili na pomembnost le-tega. Ker sem pa nekako ugotovila, da so vsi delodajalci navadni izkoriščevalci in zelo nehumani, imam v planu, da bom drugo sezono začela vso to moje znanje prenašati na ljudi v čisto svojem prostoru. Plan B pa je odhod v tujino. Tako da bom poročala.
Imaš kakšen moto ali misel, ki te vodi skozi življenje?
"In order to succeed your desire for success should be greater than your fear of failure" oziroma po slovensko "Če hočeš, da ti uspe, mora biti želja po uspehu večja, kot strah pred neuspehom."
Naštej nam tri predmete, brez katerih ne greš nikamor.
Mobitel, ipod ali cd z glasbo, več parov čevljev, ki so vedno v avtu.
Po čem si prepoznavna, kako vedo vsi, da je to je pa "naša" Mira?
Prepoznavna sem sigurno po tem, da sem fleksibilna, da imam znanje in izobrazbo na veči plesnih področjih, kot nekakšen plesni multipraktik. Po stilu gibanja pa bi me sigurno prepoznali po dolgih nogah in elegantnih gibih.
