Pozdravljena, Sindi, in naj ti zaželim vse dobro v prihajajočem letu. Zaupaj nam, kje sem te ujela? Na plesu ali kje na ‘off’?
Živijo, Barbra, tudi tebi in vsem bralkam ter bralcem eno lepo, zdravo in seveda migajoče se leto 2019. Ujela pa si me kar na ‘off’!
Tale čas je idealen, da potegujemo črte in delamo rezimeje. Kakšno je bilo tvoje leto 2018?
Leto 2018 je bilo spreminjajoče se, zanimivo, odkrila sem tudi novo deželo − Kirgizijo, ki jo priporočam prav vsakemu, ki ima rad naravo in se želi odklopiti. Leto pa je bilo seveda začinjeno tudi z novostmi na gibalnem področju, brez tega skoraj ne gre.
Bila sem res presenečena, ko sem te zagledala na odru predstave Project X. Kako si se odločila, da pristopiš k čisto drugačnemu plesnemu slogu, kot smo te navajeni, pri tem mislim seveda na rokenrol?
Že mnogo let je v meni tlela želja, da bi sodelovala pri dobrodelnem projektu. Sanjarila sem o odhodu v kakšno tujo državo, kjer bi pridobila tovrstno izkušnjo, a sta me tekmovalna in trenerska pot popolnoma prevzeli za dobrih dvajset let. Lansko leto januarja sem si ogledala predstavo Življenje je vrednota, in takoj vedela, da si želim postati del nečesa takega. Par mesecev pozneje sem se vpisala na izobraževanje za pilates, tam spoznala Majo Adamič, ki tudi pleše pri obeh Katjinih (Vidmar, op. u.) projektih, in tako se je moja pot v Project X začela.
Malo nam obudi spomin od tiste Sindi, ki so ji bile akrobacije ‘mala malca’, pa do danes. Si se od plesa za nekaj časa poslovila in si vmes delala kaj drugega? Ja, na netu sem našla pilates, ampak to nekako ni ples, kajne?
Po svojem skakanju v zrak dolgo nazaj sem se podala v trenerske vode za akrobatski rokenrol v Briljantini. Moje srce in dušo so prevzeli mali, danes pa že veliki, nadobudni in krasni plesalci in plesalke. Skozi desetletje sem jih peljala po poti prijateljstva, prvih plesnih korakov, tekmovanj pa do evropskih prvakov v formaciji. Slovo ni bilo preprosto. A katero pa je? Še vedno pa jih je super objeti, jih priti pogledat na tekmovanja ter predvsem videti, kakšne krasne osebice so postali!
Kaj pa delaš zdaj? Kje plešeš, kje širiš svojo plesno energijo in s kom oz. za koga? Lahko svoje znanje rokenrola uporabljaš?
Moja pot se nikoli zares ni ločila od plesa, saj ves čas poučujem, a zadnja leta se ob plesni telovadbi zabavamo s starejšimi občani v Grosupljem – zame zato ponedeljki nič prav niso ponedeljkovi! Fino je videti, kako si tudi starejši z veseljem ‘kravžljajo’ možgane s plesnimi koraki, predvsem pa to, kolikokrat se iskreno nasmejimo in se imamo preprosto fino – je čisto drugače kot pa ‘profi’ rokenrol trening. Poleg tega sem kar nekaj parov že pripravila na njihov poročni ples – tudi ti trenutki so nekaj posebnega, napolnjeni z naklonjenostjo, in včasih se ti zdi, da se pari med seboj med učenjem plesa kar na novo zaljubijo – kar je fino! Pilates res ni ples, čeprav moram priznati, da imata podobnosti. Pri obeh ‘te ni’ v navadnem svetu, se odklopiš in narediš veliko zase. Je pa letos zasedel del mojega urnika in mi močno prirasel k srcu. Predvsem pa mislim, da bi bilo fino, če bi ga tako plesalci kot drugi športniki izvajali. Rokenrol se pa da vedno uporabiti.
Zakaj si se sploh začela ukvarjati s plesom in zakaj rokenrol?
Kot majhna punčka sem trenirala športno gimnastiko, poleg tega pa hodila na osnovne urice plesa v takratni SuperLi k Janji in pozneje k Metki v Urško. Iz povedanega je kar nekako logično, da sem pristala v rokenrolu, kajne? Združuje namreč obe oziroma vse tri meni ljube stvari – gimnastika, ples in glasba.
Na youtubeu sem našla celo eno od svojih reportaž z državnega prvenstva leta 2001, ko sta bila z Matjažem Izakom edini članski par. Kako se spominjaš teh rokenrol časov?
Joj, ob tem intervjuju in gledanju fotografij in posnetkov za nazaj me povsem prevzema nostalgija! Spomnim se tudi, kako mi je bilo vedno nerodno odgovarjati na tvoja vprašanja in je moral Matjaž marsikdaj kaj povedati namesto mene. Bilo je pestro, veliko smo bili v tujini, verjamem, da sem Matjažu z ‘najstniškimi’ zadevami povzročila tudi kakšen siv las, ampak moji spomini so res super, še enkrat bi šla skozi vse, nikoli ne bi zamenjala tega in vsakemu bi priporočila, da nekaj trenira – jaz bi seveda takoj rekla, da naj rokenrol, ampak še pomembneje pa je, da tisto, kar ga res veseli, da mu nikoli ni težko iti na trening in da tam najde sebe.
Nam lahko poveš, na katere uvrstitve pa si najbolj ponosna? Imajo pokali, medalje posebno mesto v tvoji sobi, stanovanju?
Če sem popolnoma iskrena, nisem nikoli plesala za rezultate. Plesala in pridno trenirala sem iz popolne ljubezni do rokenrola. Da sva bila z Matjažem pri vrhu svetovne rokenrol lestvice, je vsekakor čast, a bi raje izpostavila zmago ‘svojih tamalih’ na evropskem prvenstvu – pa ne toliko zaradi zlate medalje, ampak zaradi tistega občutka, ko so res pustili srce in dušo na odru, kako zelo so bili srečni, ko so zaslišali ime Briljantina Teens, kako z veseljem so me metali v zrak ter pozneje s ponosom odpeli slovensko himno.
Ali kdaj pogrešaš svoje kostume, ki so bili, kot se spomnim, vedno enobarvni v enem kosu in precej inventivni, skoraj nič kičasti?
Hih, joj, ne pogrešam njih – mogoče kdaj kak skok v salto. Si me pa spomnila zdaj, da je obstajal tudi en srebrno-tigrast – oh ja, ta pa je bil kičast!
Zakaj meniš, da ta disciplina ni nikoli postala tako popularna ali pa množična, kot so recimo nekatere zvrsti modernih tekmovalnih plesov?
V svetu je rokenrol še vedno kar popularen. Pri nas ima mogoče malo vpliva tudi popularnost glasbe, ampak verjamem, da bo tudi rokenrol enkrat znova v porastu, ker je res fajn!
Kaj te pri plesu najbolj osrečuje in kaj najbolj žalosti?
Ples me preprosto osrečuje, ko se gibam v ritmu glasbe, me preprosto ni ali pa v bistvu ravno sem 100-odstotno jaz. Žalosti kot take ob njem še nisem začutila, ker je zame sredstvo pozitivnega.
Kje vidiš sebe v prihodnosti? Si človek, ki ima rad vse načrtovano ali si bolj ležeren in pustiš, da življenje obrne po svoje?
Tukaj bom kot zelo tipična tehtnica odgovorila kar takole, imam kar organizirano življenje, a z največjim veseljem se prepustim tudi spontanim trenutkom.
Kako gledaš na slovensko plesno sceno? Kakšna je, kako jo doživljaš, kaj meniš, da je odlično in kaj malo manj?
Moram priznati, da nisem kaj preveč ‘notri’ v slovenski plesni sceni. Vesela sem, da toliko ljudi pleše, in vesela sem, da smo kot narod res dobri plesalci.
Kaj počneš, kadar ne plešeš? Čemu namenjaš proste trenutke?
Zelo rada hodim v hribe, se posvečam pilatesu, preberem kakšno dobro knjigo, pogledam dober film, se družim z meni bližnjimi osebami ter se odpravim na kakšno potovanje.
Imaš kakšno značilnost, za katero reče okolica, ja, to je pa naša Sindi?
Hmmm, bi rekla, da: “Od kje imaš ti vedno toliko energije?”
Plesati pa je …?
Se izgubiti in najti hkrati.
Hvala, da si z nami delila svoje misli in srečno!
Hvala tebi, da sva se znova našli!
