Ples je najino življenje. Sva dve energični bombici!

Kako bi se našim bralcem in bralkam predstavili kot plesalki?
Laura: Stara sem 14 let. Hodim v zadnji razred Osnovne šole Križe. Poleg druženja s prijatelji obožujem vse vrste športa, prav tako pa zelo rada plešem tudi v prostem času. Kot plesalka obožujem plesne treninge, tekmovanja in nastope. Sem mogoče malo bolj tekmovalna kot Maša, zato se vedno potrudim in dam vse od sebe. Ples je del mene in si življenja brez njega ne znam predstavljati.
Maša: Tudi jaz sem stara 14 let. V prostem času neprestano plešem in v tem neizmerno uživam. Rada tudi berem. Kot oseba sem družabna, komunikativna, prijazna, hiperaktivna (haha) in vedno nasmejana. Prav tako kot Laura si tudi jaz življenja brez plesa ne znam predstavljati. Zelo rada plešem, kjerkoli sem in karkoli počnem. Uživam v vsem, kar je povezano s plesom, pa naj bo to tekmovanje, nastop ali pa le druženje s plesnimi prijatelji v dvorani, kjer si izmišljujemo nove koreografije, gibe … Poleg tega mi je na tekmovanjih in nastopih všeč tudi to, da stkemo nova prijateljstva in poznanstva.

Kdo vaju je navdušil za ples in zakaj ravno ples?
Laura: Za ples me je navdušila neka prijateljica, s katero sva skupaj odšli na prvi trening hip hopa. Tam sem spoznala Mašo, ki je isti dan prvič prišla na trening – usoda (haha).
Maša: Tako Laura kot jaz sva imeli prijateljico, ki naju je povabila na trening hip hopa. Kljub temu, da se z Lauro takrat še nisva poznali, imeli pa sva isto prijateljico, sem na predlog prijateljice odšla na prvi trening. Že takoj po prvem treningu pa sem domov prišla zelo navdušena nad plesom in od takrat neprestano plešem. V ples sem se zaljubila takoj …
Zaupajta nam, kje sta pridobivali dosedanje plesno znanje. Kje sta začeli in kje nadaljevali?
Laura: Že od vsega začetka je najina trenerka Špela Mandelc. Plesno znanje sva tako pridobivali od nje, drugih trenerjev, z internetnih posnetkov najinih vzornikov, raznih plesnih delavnic in classov itd. Že od začetka tako pleševa pod vodstvom Špele, ki je treninge že od nekdaj vodila v Tržiču, saj je v Tržiču doma. Nekaj let smo bili še pod okriljem Blejskega Plesnega Studia – danes Plesno društvo Radovljica, nato pa je trenerka Špela ustanovila svoj klub z imenom Plesni Studio Špela in vsi plesalci iz Tržiča smo šli takrat z njo novim dogodivščinam naproti.
Maša: Znanje sva pridobivali in ga še naprej pridobivava pri trenerki Špeli Mandelc in glavnemu trenerju za tekmovalne skupine mladincev in članov – Mihi Furlanu. V preteklih letih pa smo za trenerja imeli tudi Erika Bukovnika in Miljana Nojića. S Špelo velikokrat sodelujemo individualno, na dodatnih treningih, treningih za nastope. Ona je edina oseba, ki je bila na vseh najinih tekmovanjih, ki naju res dobro pozna in na tekmovanjih "izvleče" iz naju le tisto najboljše, kar znava. V prostem času spremljava tudi videoposnetke kakšnih najinih plesnih vzornikov in posnemava njihove gibe, udeleživa pa se tudi različnih classov, ki jih organizira Plesni Studio Špela z drugimi slovenskimi trenerji.
V kateri razred osnovne šole hodita?
Laura: Hodim v 9. razred Osnovne šole Križe.
Maša: Tudi jaz hodim v 9. razred, obiskujem pa Osnovno šolo Bistrica.
… s trenerko Špelo Mandelc …
Nad katerimi plesnimi zvrstmi sta bili najprej navdušeni? Kako to, da sta se odločili za hip hop in street šov ples?
Laura: Zelo rada sem plesala na vso hitro in energično glasbo. Tisti čas se je tudi zelo veliko pojavljal pri videospotih znanih pevk in pevcev. Zdel se mi je zelo energičen in zabaven, zato sem tudi odšla na prvi trening hip hopa. Ko pa sem se vrnila s prvega treninga, sem takoj vedela, da je to to. Najbolj sem navdušena nad hip hopom, ker je precej živahen in energičen ples, street show dance pa je podoben, saj lahko vsebuje različne plesne zvrsti, mora pa imeti neko zgodbo, sporočilo, medtem ko hip hop tega ne potrebuje.
Maša: Na plesne vaje me je pripeljala mami, saj je videla, da nenehno plešem. Na pobudo prijateljice sem tako prišla na Špelin trening in neizmerno uživala. Hip hop me je navdušil s svojo energičnostjo in živahnostjo. Prav tako je repertoar glasbe kar velik. Plešemo lahko na bolj počasne ali na hitrejše plesne ritme, tako da ni vedno isto. Zelo hitro naju je Špela skupaj z Lauro poslala na prvo tekmovanje hip hopa in od takrat sva tudi v tekmovalnem svetu. Nekaj let tekmujem tudi v street dance showu kot solistka in v mali skupini. Lani smo tako postale tudi svetovne prvakinje. Street mi je všeč zaradi zgodbe in lastne glasbe, medtem ko je hip hop sama akcija.
Napišita nekaj misli o koreografih in pedagogih, s katerimi sta delali. Zakaj so pomembni v vajini plesni karieri?
Maša: Vsak koreograf, s katerim sva delali v prejšnjih letih in tudi v sedanjem času, je nekaj posebnega. Vsak ima nekaj posebnega, kar naju nadgrajuje. Od vsakega lahko črpaš same pozitivne stvari. Vsakemu sem absolutno hvaležna za vse znanje, ki so mi ga dali. Poleg Špele sva delali skoraj z vso ekipo Artifexa, Erikom Bukovnikom, Anžetom Škrubetom. Veliko je tudi drugih, ki pa niso odlični le na slovenski, ampak tudi na tuji sceni. Delali sva tudi s Tino Božič, Miljanom Nojićem, Vesno in Romanom Urek itd. Koreografov je bilo res veliko in sigurno sem koga pozabila omeniti. Večinoma smo vse zgoraj naštete koreografe imeli v plesni šoli kot dodatno ponudbo za vse, ki smo želeli nadgraditi svoje plesno znanje, tako da to je res super.
Laura: Se strinjam z vsem, kar je napisala Maša. Vse ure preživete z različnimi plesnimi koreografi, različnimi plesnimi karakterji so bile res super.
… s trenerko Špelo Mandelc …
Kaj pa vama pomeni sodelovanje s Špelo?
Laura: S Špelo sodelujeva že od najinega prvega treninga naprej. Delo z njo je zna biti tudi naporno, ampak tako tudi prideva do svojih ciljev in rezultatov. Zna naju motivirati in postaviti na realna tla. Veliko treningov je tudi manj napornih in bolj zabavnih, ko pa je treba delati, pa je treba delati, in Špela tam ne popušča.
Maša: Haha … Laura res je. Špela je trenerka, ki ti pomaga uresničiti tvoje cilje. Na čase je tudi stroga, ampak to je povsem prav. Brez nje nikoli ne bi prišli tako daleč, kot sva sedaj. Že od najinih prvih plesnih korakov naju usmerja in spodbuja, pa tudi popravi in okrega. Tudi že s treninga sva morali domov, vendar pa vsi ostali treningi nabiti s pozitivno energijo vse to odtehtajo. Skupaj naredimo lahko res super stvari v zelo hitrem času.
Tekmovanja so del vajinih plesnih življenj. Kaj vama pomenijo in zakaj tekmovati? Česa ne marata na državnih, evropskih in svetovnih prvenstvih?
Maša: Tekmovanja ti ponudijo nove izkušnje in priložnosti, da postaneš boljši plesalec in se izboljšuješ v plesu. Vsak nastop ti da nekaj novega, nekaj več, kar ob neki drugi priložnosti lahko izkoristiš v svoj plus. Na različnih prvenstvih ne maram tega, ko nas je v predtekmovanjih zelo veliko skupaj na plesišču. Tako lahko na žalost kakšnega plesalce zgrešijo in ga ne pošljejo v naslednji krog, s tem pa izgubi svojo priložnost za dobro uvrstitev.
Laura: Na tekmovanjih pridobivam kilometrino in novo znanje. Tekmovanja mi pomenijo zelo veliko, ker to zelo rada počnem in se ob tem tudi zabavam in sproščam. Na evropskih in svetovnih prvenstvih me mogoče moti samo to, da je v začetnih krogih res veliko plesalcev in se med njimi kdaj res ne moreš odločiti ali pa nimaš dovolj prostora, da bi odplesal tako, kot najbolje znaš. Dalj kot prideš, manj je gneče, s tem pa tudi več prostora na plesišču, da te sodniki lahko dobro vidijo.
Na katere naslove, ki sta jih osvojili, sta najbolj ponosni? Zakaj?
Laura: Ponosni sva na vse, kar zadnja leta dosegava na slovenskem področju in v tujini. Med solistkami, pari in v malih skupinah se zadnja leta stalno uvrščava v sam slovenski vrh, na evropskih in svetovnih prvenstvih pa sva stalnica v finalih. Če gledamo najbolj sveže rezultate, sem najbolj ponosna na to, da sva lansko leto postali državni prvakinji v parih in na evropskem prvenstvu zasedli odlično 4. mesto tik pred stopničkam. Sem tudi aktualna državna podprvakinja med hip hop solistkami, prvo mesto zaseda Maša.
Maša: Rezultatov je res kar veliko in med vsemi na koncu res že "pozabiš" na kakšno super uvrstitev. Samo lansko leto, mislim, da sva dosegli posamezno, v paru ali skupini kar 13 prvih mest na tekmah pokala Slovenije, državnem prvenstvu ter svetovnem prvenstvu v street plesih.  Kot je že omenila Laura, sva izredno ponosni na prvo mesto med hip hop pari v mladinski kategoriji, poleg tega sva zmagali tudi v skupnem seštevku pokala Slovenije med pari. Zelo sem bila vesela tudi zmage med solistkami. Če se malo izognem tekmovanjem, pa sem izredno ponosna na uspeh v šovu Slovenija ima talent. Bila je res super izkušnja.
… šov Slovenija ima talent …
In zakaj sta se prijavili na šov Slovenija ima talent? Kaj vama je prinesel?
Laura: Ja, to je bila res super izkušnja. Sicer se je vse dogajalo zelo hitro, saj sva vmes imeli še tekmovanja v hip hopu in street danceu, tako da je bilo vse skupaj res hitro pri koncu. Šov Slovenija ima talent nama je prinesel še več znanja in kilometrine. Tekmovanje v tem šovu je namreč precej drugačno kot tekmovanja, katerih sva vajeni. Pridobili sva veliko novih izkušenj, novih poznanstev …, bilo je res fino.
Maša: Za avdicijo smo se odločili iz danes na jutri in uspeh je kar sam prišel. Nikoli se nisva obremenjevali s tem, ali bova prišli naprej ali ne, želeli sva si samo to, da vsak nastop izvedeva 100% in pri tem uživava. Prva avdicija se je odvijala konec avgusta, nato smo imeli dve svetovni prvenstvi, takoj po prihodu domov pa že polfinalno oddajo. Med polfinalno oddajo in finalom sva imeli kar precej časa, vendar sva si a začetku vzeli malo počitka in uredili stvari v šoli. Nato sem še jaz zbolela in za finalno točko sva trenirali res samo zadnjih 5 dni. Bilo je naporno, vendar sva dali res vse od sebe in na koncu je bilo vse tako kot mora biti. Kot je že Laura omenila, nama je nastop v oddaji prinesel veliko novega znanja, kilometrine v plesu in čudovite izkušnje …
… šov Slovenija ima talent …
Bi svetovali plesalcem, da se prijavijo? In zakaj je to dobro za ples?
Laura: Na ta šov smo odšli z razlogom, da Sloveniji pokaževa, v čem sva dobri, ter da v plesu res neizmerno uživava. Če je to tudi njihov cilj, potem mislim, da se nimajo česa bati.
Maša: Svetovala bi jim, naj se prijavijo, če jih ples veseli in če uživajo v tem. S to mislijo lahko pridejo zelo daleč. Rezultat sploh ni pomemben, če to počneš z velikim veseljem. Upava, da sva ples približali še večjemu številu otrok, mladih in odraslih, saj je plesati res super.
Kdo vama koreografira oz. kako nastajajo koreografije?
Maša in Laura: To je odvisno od same točke. Za male skupine imamo trenerje, ki nam sestavijo točke. Koreografije za solo in pare pa si del sestaviva sami, del nama sestavi Špela, nekaj stvari pa odkrijemo s skupnimi močmi. Dobra koreografija je namreč plod kar dolgega procesa. Odvisno je tudi, za kaj se točke delajo. Nekatere so namreč za tekmovanja, druge za nastope, obletnice …
V katerih koreografijah najbolj uživata?
Laura: Najbolj uživam v koreografijah, ki jih z Mašo in Špelo pripravimo za kakšne pare. Tam je namreč zajet kar velik del mene in Maše. Drugače pa so mi všeč žive koreografije.
Maša: Najbolj uživam v koreografijah, ki so polne energije, saj sem tudi sama po naravi bolj živa. Po drugi strani pa mi je všeč tudi njihovo nasprotje, koreografije, ki so bolj sproščene, čustvene. Odvisno od trenutka.
V katerih disciplinah bosta letos tekmovali na državnem prvenstvu in kaj pripravljata?
Laura in Maša: Tekmovali naj bi v naslednjih kategorijah: hip hop solo, hip hop pari, hip hop mala skupina, street dance show duo, street dance show solo in street dance show mala skupina.
Kakšen je vajin pogled na plesno sceno in kakšna je "konkurenca" med plesnimi zvrstmi?
Laura: Plesna konkurenca v Sloveniji je dobra na vseh plesnih področjih, ne samo v svetu hip hopa. Konkurenca je res velika, saj so slovenski plesalci na vseh ravneh plesa med najboljšimi v svetu. To je zelo dobro za plesno napredovanje in pridobivanje novih izkušenj.    
Maša: Če pogledamo že samo v svet modernih tekmovalnih plesov, natančneje v hip hop in street dance, je konkurenca zelo močna, saj imamo že v eni sami kategoriji zelo veliko različnih plesnih stilov, kjer se plesalci med seboj kar razlikujejo. To mi je zelo všeč, saj bi bilo dolgočasno, če bi vsi plesali enako. Slovenski plesalci so zelo dobri in uspešni tudi v tujini, kar je res super, saj se moramo tako stalno truditi, da ostajamo v stiku z novimi trendi, stili.
Kaj vaju pri plesu najbolj osrečuje in kaj najbolj žalosti?
Laura: Ples je moje življenje in v tem neizmerno uživam.
Maša: Ples je moja sprostitev, odklop od vsakdana. Brez plesa si mojega življenja ne znam predstavljati. Osrečuje me zato, ker v plesu neizmerno uživam, se sprostim, poleg tega pa je to tudi moja super vsakodnevna športna rekreacija. Žal mi je le vseh zamujenih ur, ko ne morem plesati.
Zakaj tekmovati kot par?
Laura: Že kot solistka je super tekmovati, še bolje pa je tekmovati v paru, kjer se energija obeh združi in nastane prava eksplozija. =) Super je, ker ena drugi dajeva moč, podporo, energijo in zagon.
Maša: Haha … in tako nastaneta dve energični bombici.
Kaj si želita v življenju doseči in kaj postati? Tudi kaj neplesnega?
Laura: Moja želja je, da se še naprej ukvarjam s plesom, dokler me to tako osrečuje. Glede šolanja pa si želim postati frizerka, saj me tudi to zelo veseli. Nato bom lahko urejala frizure vsem mojim soplesalcem in soplesalkam, kar bo super.
Maša: Želim si postati zares dobro razgledana plesalka in mogoče plesati še več različnih stilov plesa. Zanima me tudi poučevanje in prenašanje znanja na mlajše. Ples vedno in povsod v mojem življenju…
Kaj počneta, kadar ne plešeta? Čemu namenjata proste trenutke?
Laura: Družim se s prijatelji in berem knjige.
Maša: Najraje seveda plešem, a če to ni mogoče, zelo rada berem. Najraje berem pred spanjem, saj se tako potopim v svet knjig, ta pa me nato popelje v super spanec do jutra.
Komu sta najbolj hvaležni za vajin uspeh?
Laura: Najbolj sem hvaležna Špeli, ker se že od vsega začetka zelo trudi za naju, poleg tega pa tudi trenerju Mihi Furlanu, ki nas stalno zalaga z novim plesnim znanjem.
Maša: Hvaležna sem vsem trenerjem, ki so nama pomagali na najini plesni poti, najbolj pa Špeli, ker je vložila veliko dela, truda, idej in potrpežljivosti, vse samo za najin uspeh.
Naštejta tri stvari, brez katerih ne gresta na trening?
Laura: Superge, zapestnica sreče, kapica.
Maša: Kapica, superge in dobra voljaaaaa.
Imata kakšen moto, ki vaju vodi skozi življenje?
Laura: Vse se da, če si to res zelo želiš. No, seveda moraš vložiti tudi nekaj dela.
Maša: Če se ti zgodi kakšna slaba stvar, vedno pomisli na to, da bo jutri nov dan in bo vse takoj bolje.

View Gallery 16 Photos