Draga Jana, verjamem, da so tile dnevi pred zaključno produkcijo stresni, napeti, čeprav sem prepričana, da program nastaja že od začetka šolskega leta. Kaj se dogaja v teh dneh, nam zaupaš?
Prve marčevske dni preživljam v intenzivnih pripravah na novo letno predstavo učencev oddelka za sodobni ples na Konservatoriju za glasbo in balet v Ljubljani. Razpeta med kostumi, piljenjem koreografij, pripravami na priklon, promoviranjem predstave, ‘mejli’, oblikovanjem finalnih posnetkov glasbe, skrbjo za video napovednike, komuniciranjem s starši, koordiniranjem dežurnih učiteljev za pomoč pri realizaciji takega projekta … Predstava bo v nedeljo, 11. marca 2018, ob 11.00 in 18.30 uri v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma. Torej tik pred zdajci.
Zanimivo, da si opazila to, kako izbiram naslove. Mislim, da tega ne počnem namenoma ali pač. Ko se lotim teme za predstavo, se mi zdi, da mora naslov predstave nagovarjati gledalca na način: le kaj se skriva za tem naslovom. Naslov naj bo privlačen, skrivnosten. Naslovi na ‘prvo žogo’ me motijo. Teme za predstavo iščem za vogalom, blizu, opazujem okolje, svet okoli sebe in ga skušam prenesti v svet giba. Blizu so mi otroci, blizu mi je svet, s katerim se otroci spopadajo v času odraščanja. Po domače bi lahko rekla – tematike, ki so poučne. Svoje učence hočem skozi temo predstave vedno nekaj naučiti, utrditi že znano, odkriti na novo … Zakaj knjiga? Knjiga je človekov najboljši prijatelj, zakaj ji ne nameniti cele predstave? In to z otroki, ki eni bolj, drugi manj radi berejo. Morda pa navdušimo koga, da bo bral več. Naslov pa je del kratke poezije Bine Štampe Žmavc, ki nam je prijazno dovolila uporabiti del njenega besedila za naslov naše predstave.
Na oddelku je vpisanih 147 otrok v tri pripravnice in šest razredov sodobnega plesa. Sama jih poučujem 120, preostalih 27 učenk v 5. in 6. razredu uči kolegica Tanja Pavlič. Če ne bo nihče zbolel, potem bo na odru vseh 147 otrok. Upajmo na najboljše, saj je to višek šolskega leta in pohvala za ves njihov trud, ki ga nestrpno čakajo. Že nekaj let je nekako podobna številka sodelujočih na predstavi. Letos se mi je celo izpolnila želja, saj sem v predstavo vključila koreografijo, v kateri plešejo samo fantje. No, res, da to ni prišlo samo od sebe, morala sem seveda nekaj za to narediti. Na oddelku imamo pet fantov v različnih razredih in poskusno sem jih enkrat na teden povabila na ločen trening brez deklet. Odziv je bil super tako s strani staršev kot fantov. Žal skupina ni v programu oddelka, pač pa je moja dobra volja, da delam z njimi v svojem prostem času, a mi je v velik užitek, čeprav je to delo seveda čisto drugačno in intenzivnejše kot s skupino deklet. Upam, da bo naša koreografija pritegnila še kakšnega bratca, da se vpiše k sodobnemu plesu.
Skozi moje roke je šlo res že veliko otrok. Nekateri za krajši čas, nekateri pa so celo obdobje osnovne šole drgnili plesni pod na Turjaški 2, kjer ima naša šola prostore. Lepi občutki me prevevajo, ko srečam koga, ki mi pove, kako lepo je bilo, ko smo pripravljali naše predstave, ko smo ustvarjali, se mučili s plesnimi kombinacijami, in kako lep občutek nas je prevzel, ko smo naše plesne kreacije lahko pokazali na različnih nastopih širom Slovenije. Ja, kar nekaj pa je takih, ki so ples izbrale za svojo pot v življenju. Veliko jih je plesno šolanje nadaljevalo na umetniški gimnaziji za sodobni ples, ki jim je bila še višja odskočna deska za pot v ples. Posebej ponosna sem seveda na svojo hči, Veroniko Valdes, ki se je izoblikovala v zanimivo plesalko, s svojstvenim gibalnim izrazom, ustvarjalko plesnih predstav in nenazadnje tudi uspešno plesno pedagoginjo. Seveda pa ne morem mimo nekaterih, kot so Enya Belak Gupta, ki zdaj sicer ne pleše več aktivno, je pa zelo povezana s plesom, saj v video in filmsko produkcijo, kjer deluje v Londonu kot režiserka, vedno vključuje tudi ples. In verjamem, da se bo k plesu še vrnila aktivno. Potem je tu Anamaria Klajnšček, ki je uspešna plesalka v Mainzu v Nemčiji, Tudi Bara Kolenc je s plesom začela pri meni.
Mislim, da k sodobnemu plesu otroke vpisujejo starši, ki so jim blizu svoboda, ustvarjalnost in širina izražanja. Morda opazijo, da je otrok gibalno sproščen in se izraža na zanimiv, izviren način, in če otroka nočejo vkalupiti v okvire neke plesne tehnike že pri rosnih letih, izberejo sodobni ples. Velikokrat gre informacija tudi od ust do ust, je pa dejstvo, da je za otroke sodobnoplesnih predstav absolutno premalo. Po ogledu takih predstav bi se za to zvrst plesa odločalo zagotovo več otrok na svojo željo. Le zakaj je toliko majhnih deklic navdušenih nad baletom? Ker vidijo lepe obleke, nežne barve in pravljične vsebine. Ljudje smo si različni že v otroštvu. In nekaterim je blizu struktura, znotraj katere se počutijo varne, ni se jim treba izpostavljati, nekaterim pa so všeč izzivi, raziskovanje, iskanje lastnih gibalnih rešitev in sproščenost. Ko otroci dojamejo in preizkusijo improvizacijo, si želijo to početi na vsaki uri. Imeli bi jo za ogrevanje, osrednji del ure in za zaključek ure, tako uživajo v njej. Kar seveda ne pomeni, da v sodobnem plesu ni strukture in tehnike. Še kako sta prisotni.
V svoji pedagoški karieri sem in še imam zelo različne izkušnje s starši. Od takih, ki jim je bolj malo mar, takih je res zelo malo, do takih, ki bi radi celo spreminjali nacionalni program plesnega izobraževanja v okviru glasbenih šol. No, večinoma so starši mojih otrok kar v redu in lepo sodelujemo. Vedno se pa najde kdo, ki kdaj pa kdaj zagreni življenje. Eh, tisti trenutek me sicer zadene, najbolje je pa take stvari preslišati. Še vedno je možnost, da svojega otroka izpiše od pouka plesa pri nas.
Veronika vedno rada reče, da je plesala že v mojem trebuhu. Ko je bila dovolj stara, je bila velikokrat z menoj v šoli, ko je očka/mož (pantomimik Andres Valdes) imel kakšno gostovanje in je ni mogel nihče čuvati. Tako je zrasla s plesom in gledališčem. Jaz sem veliko nastopala z možem v najinih pantomimskih predstavicah za otroke. Gostovala sva po šolah in raznih gledališčih, in seveda je bila povsod z nama najina Veronika. Vse predstave je znala na pamet in doma nam je velikokrat igrala ‘Andresa Valdesa’ – gospoda Mima. Poleg tega smo imeli vsak večer njene plesne predstave in improvizacije. In že takrat se je kazal njen izrazit občutek za fokus, prezenco, s čimer očara gledalce še danes. Naš način življenja ni običajen vsakdanjik slovenske družine. Dopoldan smo bili skupaj, popoldan je bila z očkom ali pa z menoj v plesni šoli.
Z Veroniko se zelo dobro razumeva, nekako združujeva odnos mati/hči z odnosom ustvarjalki v svetu sodobnega plesa. Absolutna podpornika sva oba z možem, podpirava njeno umetniško pot, spremljava njeno delovanje. Če je le možno, greva večkrat gledati predstave, v katerih pleše. Glede na najino poznavanje odrskega izraza seveda lahko tudi argumentirano, kdaj tudi kritično pokomentirava njene nastope. Trenutno sicer malo manj sodelujeva, sva pa pred nekaj leti več, ko je za potrebe moje predstave z učenci naredila glasbo za precej koreografij. Ni lepšega občutka, kot sodelovati s svojim otrokom v istem projektu.
Vpeta si v delovni proces Konservatorija. Te je kdaj zamikalo, da odideš na svobodo?
Ne. Mož je bil, preden se je upokojil, tudi na svobodi in k sreči sem jaz imela stalno službo, ki je prinašala občutek varnosti in miru. Ne vem, kako bi shajali takole, vsi na svobodi. Eh, najbrž bi, saj smo vsi veliki entuziasti in zaljubljeni v odrsko ustvarjalnost. Jaz imam morda še največ ‘ziheraštva’ v sebi in to me drži nazaj. Sem pa že pomislila, da bi bilo lepo s hčerko imeti ‘najino’ plesno šolo. A to je bila samo misel, sem se kar hitro spustila na realna tla. Mislim, da bi prav gotovo trpelo moje delo z otroki, stik z njimi, v čemer pa najbolj uživam.
Ples je v moje življenje prišel pozno, pri 17-ih letih. Na vzgojiteljski šoli v Celju sem začela s sodobnim plesom (Ana Vovk Pezdir je kriva) in igranjem klavirja. Po opravljeni nižji glasbeni šoli in zaključeni vzgojiteljski sem šla študirat glasbo v Ljubljano. Tukaj plesala, se aktivno začela ukvarjati s pantomimo, se ob študiju izobraževala v plesu na različnih plesnih šolah in ob koncu študija pristala na ZGBI/SGBŠ/KGBL kot korepetitorica pri sodobnem plesu in plesna pedagoginja. Letos je 34 let od takrat. Kot bi pihnil.
Plesna pedagogika je zahvaljujoč nekaterim ljudem v naši Sloveniji kar na visoki ravni. Na JSKD-ju (Nina Meško) se zelo trudijo med učitelje, vzgojitelje in plesne pedagoge vnesti čim več koristnih informacij in praktičnih pristopov pri poučevanju plesa. Na Pedagoški fakulteti Ljubljana (Vesna Geršak) se tudi veliko dela na vključevanju giba v pedagoški proces. Še vedno pa trdim, da se marsikje dela veliko napak, ko plesalke ali plesalce, ki nekaj časa že plešejo, kar prehitro ‘vržejo v vodo’: zdaj že nekaj časa plešeš, lahko že učiš mlajše. Na ta način se dela veliko napak v pedagoškem pogledu. Zlasti za mlajše je treba imeti veliko pedagoškega znanja in šele potem strokovnega. Priročnik za poučevanje ustvarjalnega plesa Plesna žgečkalnica, ki sem ga napisala na podlagi dolgoletnih izkušenj, je nastal prav zaradi teh potreb. Po odzivih sodeč je namen dosežen. Veliko plesnih pedagogov, vzgojiteljic in učiteljic poseže po tem priročniku, ko iščejo metode, ideje in napotke, kako, s čim otroke spodbuditi k plesnemu ustvarjanju. Priznam, da sem ponosna na to, in kar mi je najbolj všeč, je to, da mi je uspelo napisati nekaj, kar ljudje uporabljajo in razumejo napisano. Marsikateri priročnik je napisan tako, da ni uporaben in obleži nekje na knjižni polici.
Težko v par stavkih povem vse, kar bi lahko povedala. Kot je to pri vseh stvareh, ima tudi naša plesna scena dobre in slabe strani. Nisem ravno navdušenka nad plesnimi performansi, ki so pri nas trenutno kar precej aktualni. A zato ne pljuvam po njih, pač ne grem na tako predstavo. Nisem niti navdušenka nad samo formo. Torej plesom, ki je sicer všečen, a mi ne pove veliko. Rada vidim, da skozi neko gibalno-plesno estetiko koreograf nagovarja gledalca in ga provocira v iskanju svojih interpretacij videnega. Težko bi rekla, da bi nekaj spremenila. Ja, spremenila bi odnos države do ustvarjalcev sodobnega plesa. Pogoji dela, v katerih se znajdejo, včasih niso na najbolj zavidljivi ravni. Želela bi malo manj ‘slovenceljstva’ znotraj plesne scene.
Zadovoljna s tem, kar v življenju počnem. Če bi imela možnost začeti znova, bi verjetno počela iste stvari. Ampak tega nikoli ne veš, sploh če svojo življenjsko pot začenjaš takrat, ko si že malo bolj zrel in veš, kaj hočeš. Da sem dosegla to, kar sem, gre najbrž pripisati mojemu karakterju: radovedna, vztrajna, potrpežljiva (čeprav me včasih kakšne situacije, zlasti tiste, pri katerih ven udari ego človeka, le vrže s tira), predana in zvesta temu ali tistemu, ki me izpolnjuje, dosti zaprta vase, čeprav z leti in izkušnjami vedno bolj samozavestna. Nezamerljiva, hitro pozabim zamere. Nora na pse in temno čokolado.
V tem trenutku sem preveč vpeta v novo predstavo Branje je potovanje, da bi razmišljala dlje v prihodnost. Prihajajoči izzivi so območno srečanje plesnih skupin, ki bo v aprilu. Potem se začnemo intenzivno pripravljati ne letne izpite, ko se bo treba malo intenzivneje spopasti s plesno tehniko in ustvarjanjem novih znanj. Tega se pravzaprav veselim,saj je trenutno največji poudarek na izvedbi tehničnih elementov, koreografije in interpretacije. Potem pa zaključek šolskega leta in zaslužene počitnice. Prav gotovo bodo v tistem časi že začenjali nastajati zametki nove predstave.
Ples pa je zate?
Moj način življenja, moj prosti čas, moja sprostitev, moja zabava, moj stres (tisti dober stres, ki te žene naprej).
Želim uspešen nastop in hvala za odgovore!
View Gallery
15 Photos