Leva desna, leva desna mariborskega baleta

V Operi in baletu SNG Maribor so 2. marca na odru Velike dvorane uprizorili baletno premiero – baletni triptih sodobnih koreografij, ki ga  sestavljajo tri koreografska dela treh sodobnih koreografov: Gaja Žmavca, Edwarda Cluga, Aleksandra Ekmana, Tri koreografije treh avtorjev  so zaobjeli pod skupnim naslovom: Leva desna, leva desna, ki se izkaže za slovenski prevod Ekmanove stvaritve Left Right, Left Right. Lahko bi rekli, da je skupni imenovalec vseh treh koreografij prav korak, saj tudi ples v osnovi sestavljajo nešteti koraki in njihove različice, v predstavi pa je v ospredju vsakdanji korak, preprost in osnoven, ki soliste in plesalce Baleta SNG Maribor popelje po scenskem prostoru v baletnih ali plesni copatih, na baletnih špicah, na smučkah in v smučarskih čevljih, tudi bosih nog, kar se je dalo zasledit v treh koreografskih projektih treh sodobnih avtorjev v baletnem triptihu korakov ter skupinskega korakanja na odprti sceni, tudi neimenovanih vlog, deljenih le po spolu.  

Prva na sporedu tega trojnega baletnega večera je bila premiera baleta Maestro v koreografiji Gaja Žmavca, sicer baletnega plesalca Baleta SNG Maribor, ki se že več let predstavlja kot spodbudni ustvarjalec in koreograf plesnih miniatur, krajših koreografskih utripov, že dvakrat se je tudi uvrstil v finale beograjskega Festivala koreografskih miniatur, imel pa že možnost postaviti svoj koreografski prvenec na Velikem odru SNG Maribor: Home za Večer sodobnih koreografij 2013, ki se je takrat predvsem izkazal kot prehitri samostojni korak. Svoje koreografske želje in uspehe največkrat snuje na gledališki in operni sceni matične hiše, uspešno je zasnoval koreografijo tudi za Mladi slovenski balet: Zadnje štiri  pesmi Richarda Straussa, v letu 2017 je prejel prvo nagrado na 3. tekmovanju Mladih slovenskih koreografov, in to za avtorski Yesterdays.  Diplomiral je na Srednji glasbeni in baletni šoli Maribor (današnji KGBM), svoje baletne študije nato nadaljeval na akademiji klasičnega baleta v Kijevu, mariborskemu baletu pa se pridružil leta 2006.

S svojim novim koreografskim pristopom in delom Maestro je v vlogi koreografa prav prijetno preseneti, izkaže se še za preciznega opazovalca gibov glasbenikov, orkestra ter dirigentov, zatopljenih v svoje misli, spomine ali v trenutke poustvarjanja partitur, v tem kontekstu je zasnoval svojo letošnjo premiero Maestro. Koreografski koncept njegove nove stvaritve sloni prav na dirigiranju in dirigentskih vzgibih koncertnega maestra, ki ga sam upodobi dovolj razmišljajoče, zastrtega v spomine ali iskanja novih navdihov. Njegov koreografski pristop je realen, naraven, tako kot se lahko sledi dirigentom na koncertnih izvedbah in njihovim skoraj plesnim vzgibom s taktirko v roki, ko znajo ob dirigiranju celo ritmično poskakovati, nastopajoče vmesne odmore pa še velikokrat prijetno motivirati. Asistentka koreografije in solistka v vlogi Muze, Tetiana Svetlična, se tokrat predstavi še kot kostumografinja, pozlačenih in rdečih kostumov, ki koncertno uprizoritev obarvajo ob izbrani glasbi Antonina Dvořáka: 1. Simfonija št. 9 v e-molu, Iz novega sveta, op. 92; 2. Slovanski plesi za klavir štiriročno, op. 72. št. 2: Dumka in v izvedbi baletnih solistov ter ansambla Baleta SNG Maribor, kjer se da zaslediti tudi mlade baletne talente, nedavno še učence KGBM.

Korakoma v sceno velikega praznega koncertnega odra vstopi najprej on, Maestro, primerno odet s koncertno eleganco, ko pridejo do izraza  njegovi mali vzgibi, filigranske strukture ročnih oblik, nato se že zasledi premikajoče se gibanje dirigenta, vpetega v lastni ustvarjalni svet. Kmalu se mu pridruži njegova Muza v belem kostumu, spredaj z orisom violinskega ključa, zadaj na hrbtu pa basovski ključ, ki ob svojem črnem zaključku kar zastavi vprašanje o repnem nastavku. Muza je vitka, gibčna, njun odnos na trenutke proseč, tudi ljubeč in hvaležen, ki ga tako ali drugače realizirata ob svojih srečanjih, rekla bi, da je Muza predvsem njegova iščoča ustvarjalna Nota, vrhunec, ki ga skuša uloviti, tudi izpisati v notnem sistemu na razprostrti projekciji po stranicah odra. ki se ji sledi kot koncertni dekoraciji. Scena Marka Japlja je estetsko izčiščena, prepuščena tonom glasbe in plesu, tudi omenjenemu notnemu scenskemu izpisu, ko pa nastopi orkester plesalcev in se zalesketajo luči, so po sredi bleščeče scene postavljeni koncertni stoli rezervirani za baletno koncentriranje, na čelu teh pa, on, Maestro. Sugestivno se sledi skupinski sceni (orkestralnih) gibalnih izrisov, ki se ne spuščajo v preprosto kopiranje instrumentalne igre, ampak domiselno v abstraktnih formah ter plesnih izzivih dinamično zarišejo v koncertno atmosfero, v prispodobo virtuozne igre ter vzgibov glasbenikov, ko se zaiskri še kaka osebna izpoved ali sledi duet, izstopi manjša skupina, prav tako ne manjka osmišljenih ter humorno zasnovanih trenutkov.  

Predstava bi lahko še kompaktneje zavibrirala, če se ne bi kar vrstili odmori in zatemnitve ter bi glavni junak svoja iskanja v času in po prostoru nekoliko bolj razgibali, z manj praznega prostora. Zaplesal je baletni orkester 24 plesalcev: Ženske – Asami Nakashima, Branka Popovici, Ines Petek, Vanja Vitman, Metka Masten, Hristina Stojčeva, Jelena Lečić, Lara Maher, Neja Hrastar, Ema Perič, Satomi Netsu, Liza Podjavoršek, Monja Obral; Moški – Yuya Omaki, Sytze Jan Luske, Filip Jurič, Alexandru Pilca, Ionut Dinita, Jan Trninič, Tiberiu Marta, Mircea Golescu, Cristian  Popovici, Vasilij Kuzkin, Vadim Kurgajev, Jakob Korošec, Aleks Šišernik. 

Koreograf Edward Clug je k baletnemu triptihu sodobnih koreografij prispeval svoje koreografsko delo iz leta 2013, Hill Harper´s Dream, praizvedbo, postavljeno za Opernhaus v Zürichu v Švici, zasnoval pa v duetu dveh harf ob glasbeni kompoziciji Milka Lazarja, tokrat v  glasbeni izvedbi Natalije Ristić Puzigače in Anje Kožuh.

Naslov Hill Harper´s Dream izvirno izpostavi dva vrhova, ki se bočita na sceni: bela tla z rahlim dvigom ter končnim trikotnim zavihkom, ki se v predstavi izpostavi kot sanjski snežni vrh, ter trikotna postavitev dveh harf, ki v prostor fokusirata izvirni kompozicijski vrh. Tudi v tej koreografiji je scena minimalistična, čista in preprosta po svoji postavitvi, ko belina pridobi v siju hladne rezke svetlobe še fantazijski odsev. V ta scenski, likovno zaokrožen prostor vstopa razigrana skupina moških in žensk, sodeč po športno zasnovanih kostumih kostumografa Lea Kulaša je to skupina mladih na belem snežnem oddihu, ki predstavljajo: Ženske – Asami Nakashima, Catarina de Meneses, Ines Petek, Branka Popovici, Jelena Lečić, Tetiana Svetlična; in Moške – Matjaž Marin, tudi asistent koreografa, Ionut Dinita, Sytze Jan Luske, Yuya Omaki, Aleksandru Pilca, Filip Jurič.

Menim, da mednarodno uveljavljenega koreografa Edwarda Cluga, direktorja in umetniškega vodje Baleta SNG Maribor, ni treba posebej predstavljati, saj zanj govorijo njegova dela, ko le letnice koreografskih postavitev ukažejo na njegovo določeno ustvarjalno obdobje in koreografsko usmeritev. Razigrana skupina duetov se v njegovi značilni gibalno zasnovani poetiki sugestivno prepleta, med seboj srečuje ter  usmerja k beli vzpetini, ko kdo tudi utrujeno obleži tik pod vrhom, za katerega koreograf pravi, da ni višji od 212 centimetrov. Vrh je torej realno izmerjen, sanjske želje, ki težijo k njegovi vzpetini, pa se nadrealistično snujejo v duhu Clugove slikovito zaokrožene ter skladno zasnovane plesne izpovedi. Ob vznožju te rahle bele vzpetine vstopi v plesni kader še smučar, tudi drseče prečka belo površino in si ‘prismuča’ sanjsko lepotico na baletnih špicah, ki lovi ravnotežje na njegovih smučkah, tudi na špicah odkoraka ob podpori smučarskih palic. Koreograf Edward Clug je hudomušno zarisal v sanjski svet posvetnih želja, tudi ga dovolj jasno in berljivo izpisal na belem pobočju, ki ga na koncu preleti še sedežnica s smučarko. Predstava Hill Harper´s Hill je celovito zaokrožena umetniška impresija, ki virtuozno oscilira na ozki mejni rezini med realnim in sanjskim.

V zaključnem delu baletnega triptiha sodobnih koreografij je predstavljen eden najuspešnejših sodobnih koreografov mlajše generacije, mednarodno uveljavljen ter večkrat nagrajen švedski koreograf Alexander Ekman (1983), ki je že jeseni leta 2015 navdušil na odru ljubljanske Opere s premiero svoje uspešnice Cacti/Kaktusi iz leta 2010. Plesno se je izobraževal na baletni šoli Švedskega kraljevega baleta, po študijah postal član baletnega ansambla Švedske kraljeve opere, že po enem letu se je pridružil Nizozemskemu plesnemu gledališču/NDT II. Plesna pot ga je vodila tudi do švedske koreografinje Birgit Cullberg in njene baletne skupine, kjer je postavil svoj koreografski prvenec, kar je prispevalo k njegovi dokončni odločitvi, da se preusmeri v koreografske vode.

Na Velikem odru SNG Maribor je bila premierno uprizorjena njegova koreografija Left Right, Left Right, praizvedba iz leta 2012 za Lucent, Dancetheater Den Haag, na glasbo Mikaela Karlssona. Tudi v tej koreografiji zaplešejo: Ženske – Catarina de Meneses, Asami Nakashima, Tetiana Svetlična, Jelena Lečić, Vanja Vitman, Branka Popovici, Ines Petek, Hristina Stojčeva, in ženska v rdečem Klavdija Stanešič; Moški – Matjaž Marin, Yuya Omaki, Sytze Jan Luske, Filip Jurič, Alexandru Pilca, Ionut Dinita, Jan Trninič, Mircea Golescu, Aleks Šišernik.

Delovno kostumsko sivino nastopajočih preseka vzvišen mimohod ženske v rdeči svečani eleganci (kostumografija A. Ekman). Scena je tudi primerno odprta za ples, polkrožno pa razdeljena z mejniki, ki se pozneje aktivirajo kot športni rekviziti, svetlobno oblikovanje (Tom Visser)  efektno razgiba scensko dogajanje, poleg seveda koreografske vsebine, ki jo je tako kot ljubljanskemu tudi mariborskemu baletu odlično posredoval asistent koreografije Fernando Troya.

Koreografske značilnosti Alexandra Ekmana so razpoznavne tudi v tej koreografiji množičnega korakanja, ko sledijo hitre menjave plesnih sekvenc, tudi prostorska umestitve priročnih rekvizitov, predmetov, ki večpomensko zaznamujejo sedanjik. V koreografiji Left Right, Left Right so to manjši elevatorji, športni ogrevalni pripomočki za hitro hojo. Tudi vsak nastopajoči stopi na svoj hitrostni rekvizit, torej je na sceni položenih 16 tekaških trakov, na njih pa šestnajst hitečih plesalcev, ki v skupinskih oblikah docela atraktivno izpostavijo hitrosti današnjih množic, v skupni usmerjenosti in mimohodih. Tako jasno izkazano skupinsko usmerjenost koreograf zabavno ter oprijemljivo preseka s kakim duetom, manjšo skupino oziroma osebnostno obarvanimi  trenutki.

Predstavljena koreografska struktura je slikovito razgibana in niansirana, je kar filmsko kadrirana. V času tehničnega preoblikovanja odrske scene se ta zapolni z video inscenacijo (koncept Aleksander Ekman, oblikovanje Tiberiu Marta), ko se domiselno izogne vmesnemu odmoru, ne da bi se rušila konceptualna struktura, dogajanje pa premesti v realno mestno središče. Na videoposnetku se sledi razigrani plesni skupini, ki pohajkuje sredi širokih cestišč, se gibalno razvršča po zebri ob zeleni semaforski luči, se vozi s premičnimi stopnicami, skratka vedri mariborsko mestno središče (kar me spomni na tista 80., ko se je po Ljubljani vila razposajena plesna množica od Kongresnega trga do Čevljarskega mostu in naprej). Koreograf Alexander Ekman je s svojo sodobno predstavo Left Right, Left Right v tolikšni meri realno zarezal v obstoječi čas, da se ta njegov projekt povsem lahko izpostavi kot enkratni prispevek k zgodovinskemu izpisu sedanjega življenjskega ritma, čeprav merjenega v korakih plesne skupine, navidezne množice.

Balet SNG Maribor zadnje čase sklepa baletno sezono v prihajajočih pomladnih mesecih s sodobnimi koreografskimi deli različnih avtorjev v obliki sestavljenega baletnega večera. Ob svojih dveh koreografih, Edwardu Clugu in Valentini Turcu, je Opera in balet SNG Maribor postala mednarodno razpoznavna, in še vedno poskrbi za svoje ustvarjalne talente. Tako so ob letošnji premieri baletnega triptiha sodobnih koreografij Leva desna, Leva desna skupaj z Edwardom Clugom in gostom Alexandrom  Ekmanom izpostavili premierno stvaritev svojega  baletnega plesalca, koreografa nove generacije Gaja Žmavca. 
Bil je to prijeten, vsebinsko zanimivo zaokrožen baletni večer, baletni triptih treh različnih avtorjev novodobne koreografske ekspresije v izvrstni izvedbi baletnih solistov in baletnega ansambla Baleta SNG Maribor, kar so zvesti gledalci znali tudi navdušujoče nagraditi. 

View Gallery 16 Photos