Draga Tina, dobrodošla na našem portalu. Kdo je pa tebi izrekel dobrodošlico, ko si začela plesati?
Malo za šalo in malo zares – je bil to MTV.
Kako se je torej začela tvoja plesna pot, na kateri je bilo tudi nekaj prekinitev, kajne?
Moja plesna pot se je začela že na plesnih uricah v vrtcu, ampak ker je bila v moji družbi pozneje popularnejša odbojka, sem za kratek čas preusmerila svoje ambicije in kmalu ugotovila, da je bila to pomota. Od petega razreda osnovne šole pa sem redno plesala, zamenjala sem kar nekaj plesnih klubov in plesnih učiteljev, leta 2012 sem se pridružila Plesnemu klubu Šinšin, kjer danes tudi poučujem.
Kdaj si začutila, da je ples res del tebe, da se mu popolnoma posvetiš?
V najstniških letih sem verjela, da je ples vse, kar sploh obstaja, in vse, kar si človek lahko želi. Ko pa sem se odločila, da bi se s plesom rada ukvarjala poklicno, je bila potrebna ‘prizemljitev’ in sprejetje raznovrstnih fizičnih, čustvenih in materialnih stanj, v katera te takšno delo popelje. Pestro popotovanje, ki se nikakor ne konča, in v tem je zame iskrica.
Je bilo to obdobje tudi obdobje odločitve za Akademijo za ples?
Že pred Akademijo sem vedela, da bi to rada počela. Če ne bi bila prepričana o tem, se ne bi odločila za študij plesa.
Kaj ti pomeni študirati ples v Sloveniji?
Še eno pestro popotovanje. Mislim, da je za zdaj prednost študija plesa v Sloveniji ta, da še ni veliko študentov, saj sem bila tako deležna veliko večje pozornosti izjemnih profesorjev – brez rivalstva, ki je prisotno na Akademiji z večjim številom študentov – in to sem v veliki meri izkoristila.
Zdi se mi, da si razpeta med t. i. modernimi tekmovalnimi plesi in sodobnim plesom? Se mi to samo zdi ali bi ti razpetost opisala kako drugače?
Verjetno sama ne bi uporabila besede razpeta, ker plesnih tehnik/dogodkov/situacij ne ločujem, ampak jih združujem v svoji eni glavi in enem telesu, ki ga premorem, zato mi je ljubša beseda, da sem, kot je le mogoče, uravnotežena znotraj vsega, kar pač počnem.
Nazadnje sem te videla kot plesalko v predstavi Urške Centa Boginje; deluješ pa seveda tudi kot koreografinja in pedagoginja. Nam napišeš, kje in s kom sodeluješ in na kakšen način?
Res je, sodelovala sem v predstavi Deblas/Boginje. Prav tako tudi drži, da se pogosto preizkušam tudi v vlogah pedagoginje in koreografinje. Poučujem v kamniškem Plesnem klubu Šinšin, ki deluje pod vodstvom Ane Medvešček. Učim dve skupini, eno otroško/pionirsko in eno mladinsko, in jih pripravljam na tekmovanja ter druge oblike nastopanja. Kot sem že prej omenila, tudi kadar učim, združujem vsa znanja, in po mojih dosedanjih izkušnjah je združevanje tehnik in principov dela dobro orodje za vzpostavljanje prijetnega okolja otroku, ki skozi trening plesa gradi svojo samopodobo. Tako jim z manj frustracije ustvarim večji prostor za razvijanje samih sebe, kot če bi uporabljala le eno smer/tehniko.
V Kamniku sodelujem tudi z Anjo Bezlovo in Goranom Završnikom, oba že od nekdaj zaupata mladim ustvarjalcem in jih vzpodbujata pri iskanju lastnega umetniškega jezika. Trenutno sem del projekta Katzen Kabaret, katerega vodja je Anja Bezlova, sama pa poleg nastopanja včasih vskočim tudi kot koreografinja.
Si tudi avtorica predstave Koliko časa traja trenutek? ‘Fajn’ naslov. So gledalci poznali odgovor? In zakaj si se spraševala o času in trenutku?
Fascinira me relativnost časa, ki nam je na nek način podarjen. To, da se nam ena ura včasih zdi kot mesec dni in en teden kakor en dan. Všeč mi je, kako nas čas prevara in kakšno varnost nekje globoko v sebi začutimo, če vemo, koliko je ura. Naslov pa je pravzaprav vprašanje, ki mi ga je zastavil petletni nečak in na katerega mi je bilo dokaj težko razumljivo odgovoriti.
Je ples tvoje najmočnejše izrazno sredstvo in tvoja najboljša komunikacija?
Ko gre za nastopanje, se najlažje izrazim z gibom, v življenju izven dvoran in prizorišč pa žal še vedno večinoma komuniciram z besedami (smeh).
Si človek, ki življenje načrtuje ali se bolj posvetiš trenutku časa?
Sicer nerada načrtujem, ampak zaradi dela in projektov sem se preprosto morala začeti organizirati.
Kako sebe doživljaš kot ustvarjalko v slovenskem plesnem prostoru?
Se učim in gradim ter upam, da bo tako še naprej. Predvsem nikoli več nočem vedeti tako malo, da bi mislila, da vem že vse.
Kakšne misli ti prinaša pogled na slovensko plesno sceno (tako tekmovalno kot umetniško), ki jo dobro poznaš?
Lepo bi bilo, če bi obstajala ena plesna scena, znotraj katere bi bilo oboje, se mi pa zdi, da žal temu ni tako.
Kaj mora danes obvladati plesalec, da lahko konkurira svetovni plesni sceni? Kaj meniš, da je najpomembneje?
Ko enkrat že si plesalec, moraš obvladati le še čas in prostor. Torej biti moraš ob pravem času na pravem kraju, da dobiš delo.
Kaj pa Tina počne, kadar ne pleše?
Tina rada počiva, če je možno, na sončku. Rada preživlja čas z najbližjimi ali pa sama, v miru, brez hrupa. Rada pogleda tudi kakšen dober film ali predstavo.
Je bila kdaj opcija B v tvojem življenju, če se zgodba s plesom ne razplete, kot bi ti želela? Kaj bi počela?
Kratek čas svojega življenja sem posvetila študiju kemijske tehnologije in ugotovila, da me to ne zanima. Na splošno pa se ne obremenjujem s takimi vprašanji, nekaj bom že počela v življenju.
Je kakšna vizija letošnje sezone, ki jo boš poskušala tudi uresničiti?
Diploma.
Kaj pomeni zate plesati?
Včasih hoditi, dihati, živeti, včasih pa izvajati zahteven ‘adagio’ ob drogu, in seveda vse vmes. Nič ni absolutnega.
In na koncu. Kdo pravzaprav si, Tina Habun, kot plesna ustvarjalka in kot oseba?
Trenutno 26-letna oseba ženskega spola, z miselno gubo na čelu, ki mi jo je poskušala zravnati že učiteljica matematike v osnovni šoli, a žal neuspešno.
Hvala in želim vse dobro!
