V Domu Kulture Velenje je 6. in 7. oktobra potekal 15. mini festival otroških plesnih skupin Pika Miga v organizaciji JSKD OI Velenje in pod budnim organizacijskim očesom vodje velenjske izpostave Nine Mavec Krenker, plesne pedagoginje, koreografinje in njenega delovnega tima, ki je to soboto in nedeljo pripomogel k uspešnem zaključku festivala ter podelitvi diplom najboljšim mentorjem in njihovim najboljšim skupinam. Vodila in bodrila mlade plesalce ter ustvarjalce je večna Pika, spremljevalka velenjskega otroškega festivala Pika, ki izhaja tudi iz gibkih velenjskih logov. Ob njej pa njen super zgovorni Gusar, poln poskočne ter jezične energije, tudi najbolj ustvarjalnih domislic, sicer pa v sivini vsakdana moderator, radijski in televizijski napovedovalec Boštjan Oder, ki je postal nezamenljiv podpornik Pikinih migajočih plesalcev. Letos je imel nekaj težav s sidranjem svoje gusarske ladje, ki jo je zasidral, kot je dejal, kar na parkirnem prostoru pred kulturnim domom. Skrbelo ga je, da mu ne zataknejo listka o prekršku, ker ni plačal parkirnine, hkrati pa še zasedel več parkirnih mest. In so Piko kar naprej iskali, ko je hitela opazovati, kaj se dogaja na parkirišču. Tudi Gusar je bil nekoliko nervozen. Ja, kar naprej je ‘krivil’ za letošnje uspešnice otroških miniatur selektorja Igorja Sviderskega, ki je izbiral končni program iz revij regijskih plesnih skupin, tudi Nino Meško, strokovno svetovalko za ples pri JSKD RS, saj sta skupaj izoblikovala Pikin festivalski spored.
Prvega dne je bilo v nekaj več kot v uri uprizorjenih petnajst plesnih miniatur, drugega dne pa še šestnajst, predstavilo pa se 21 plesnih skupin iz raznih krajev Slovenije. Število nastopajočih, ki so v zaodrju poskrbeli za otroško razigranost, je bilo kar težko prešteti, ko je v posameznih skupinah zaplesalo največkrat deset mladih plesalcev in celo več, njihovi mentorji pa ves čas pazili, da višek mladostne energije preusmerijo v prepotrebno ogrevanje pred nastopom. Sobotni program je odseval otroški optimizem, prisrčno igrivost, kjer se je poleg malih plesalk znašel tudi kak pogumni plesalec. Tudi njihove kostumske domislice primerno izoblikovane, največkrat veselo barvite, glasbeni ritmi pa izbrani s posluhom za otroško igro ter ples, in izvedbe docela uigrane, pač ljubke ter primerne letom odraščanja in plesnemu uku. Torej vse sami programski ter izvedbeni atributi za letošnjo migajočo Piko.
V nedeljo so se zvrstile že nekoliko izkušenejše plesne generacije, med njimi tudi več dobrih plesalcev. In toliko tega se je dogajalo na plesnem odru mladih plesnih navdušencev, da bi se lahko izpisala velika knjiga o Pikinih festivalskih ter plesnih zgodbah in gibalnih dogodivščinah. To bi bilo gotovo veselo branje, tako kot je bil navdušujoč ogled obeh plesnih dni 15. mini festivala otroških plesnih skupin Pika Miga 2018.
Program se je začel kar s Pikinimi sosedi, s Plesnim studiem N Velenje, v veseli didaktični koreografiji Nine Mavec Krenker, ko so se najmlajši, pravzaprav njeni škratki, veselo poigravali z nenavadnimi smetnjaki, ki imajo usta in oči, po potrebi se še preoblikujejo ter animirajo v dobrodošla igrala, v njihove plesne Škratulje. Nina M. Krenker je v nedeljskem delu programa razvejano po prostoru spletala dekliško liriko svoje koreografije Dekle je vodo zajemalo, ko so njene mlade plesalke v belem in v mehkobi dekliških linij odsevale svoj gibki mladostni žar.
Ko je bilo vse tako lepo čisto, je napočil čas za Lepotičke v belem: Tajo, Hano, Julijo, Doro, Kajo, Nino, Ronjo in Uršo iz Artfit studia Tolmin, ki jih je v svoji koreografiji baletnih začetkov po odru simpatično razigrala Mojca Maurič. In ko se v jesenskih dneh omenja belina, potem kar že pred vrati sledi čas zime, tudi njenih plesnih snežink, ki so jih učenci OŠ Bistrica pri Tržiču prav pristno in razpoznavno zaveli po plesnem podiju v koreografiji Sanje Voglar z naslovom Snežinke, in to tako, kot bi jih premetaval ter nosil veter.
V koreografiji Ane Romih, Kaj vse se vrti, so gojenke KD Qulenium Ljubljana, Pionirski dom – center kulture mladih: Kaja, Mila, Medea, Mirta in Gaja uprizarjale vrteče se prostorske podobe ter oblike, ko se niso le vrtele na polprstih ali po tleh, ampak so znale zavrteti glave pa roke, dlani in boke ter še veliko tega, ne da bi izgubljale ravnotežje; vsekakor dobra učna ura v prostoru in na odru. Iz istega gnezda Quleniuma v Ljubljani so priletele štiri domiselne predvsem čudno zavozlane plesalke v črnem, skritih zavozlanih dlani: Pika Črnič, Kiša Janković, Manu Nonković, Olja Srdić, ki so se raztegovale in vozlale, tudi odvozlale v prepletih ter objemih svoje sijoče plesne izvedbe v koreografiji Saše Lončar, ki ne zahteva le plesnega znanja, ampak tudi moč koncentracije ter slikovitih in urnih rešitev. V koreografiji Saše Lončar, Večna uganka, so preigravali otroška stanja radovednosti ter nevednosti v besedi in mrmranju, tudi zavzeto nastopili mali plesalci kranjskega Quleniuma. Tudi Vanesa Voglar prihaja iz Quleniuma Kranj, ko v svoji otroški domišljiji izpiše pod mentorskim vodstvom Saše Lončar svoj čarobni ples: Skozi čarobni gozd.
S svojim avtorskim plesom Po meni in zrelostjo izvedbe je izstopala Ana Gerce (mentorica Sabina Schwenner, Plesni studio Intakt). Starejša skupina studia Intakt, njih dvanajst, pa je v koreografiji Sabine Schwenner, Meglice, vihtelo ter preletavalo prehode, spuste, tudi na vse strani širilo odseve meglenih meglic. Nastopila je še njihova mlajša skupina, in to devet malih plesalcev v kostumski barvitosti in v sencah lune ter sonca, tudi veselo poskakovalo, njihov igrivi plesni trenutki pa so se zaključili natanko tako, kot je bilo zapisano v naslovu: koreografija Nataše Tovirac Luna na sonce.
Barvito plesno ter likovno svežino je po prostoru razlivalo deset vihravih plesalk KUD Plesnega Foruma Celje v koreografiji Gordane Stefanovič Erjavec: Barvosledje, v razvejani koreografski postavitvi in v kostumski barvitosti, ki je kar mavrično zasijala.
Glasbena šola Trbovlje je prispevala koreografijo Kaje Janjič: Vroče je, medtem ko veter piha na mokro zemljo, po odru pa vrvela energija korakov ter linij njenih devetih učenk v črnih dresih, likovno dopolnjenih z barvitim navdihom na ramenih. V koreografiji Nataše Pepelnik, Fotka, je devet plesalk Plesno športnega društva NLP izpostavilo svoje ‘selfije’ in skupinske fotografske zamrznitve, tudi se sproščeno v dobri izvedbi poigravalo z malimi in velikimi okvirji.
Plesno zgibanko Balooon! koreografinje Sandre Jazbec uprizori devet gibkih otrok Hralekina – društva za umetnost plesa, v barvitih trenirkah, da bi se lahko tem bolje raztegovali ter pregibali po zgledu balonov. Tudi na začetku napihne enega njihov soplesalec, jih prebudi iz stanja mirovanja, na koncu pa še razpiha.
Tik pred koncem sobotnega festivalskega programa je članica društva Harlekin, Neja Kovačič, v svoji avtorski miniaturi Delo na polju nazorno ter odločno v gibalnih strukturah predstavila svoje skladno in dobro zamišljeno poljsko delo, ko je zavzeto pripravljala plodna (plesna) poljska tla, tudi sejala ter ravnala in zalivala svoj plesni posevek pod mentorskim vodstvom Ane Vovk Pezdir.
Nedelja se je začela s Plesno izbo Maribor in koreografijo Tanje Verglez: Skrivni svet, zaplesalo pa njih 12 v kostumih, ki so pripomogli k viziji zelenih in rožnatih grmičkov, tudi se hipoma spreminjali v trepetajoči se svet insektov. Koreografinja Maja Lapornik pa je s svojimi 14 plesnimi gojenci iz OŠ Antona Aškerca Rimske Toplice uprizorila Prebujeni speči ognjenik, sicer ognja in lave ni bilo, vendar je donelo, se v krogu vrtelo ter poskakovalo, opazen je bil tudi vulkanski vrh. Pot prebujanju ognjenika so kar dobrodošle plesne kapljice KD Kostanjevica na Krki, in je njih dvanajst iz skupine Harlekin ob glasbeni kulisi počasnega kapljanja ponazorilo še ples kapljic, ki so se pretakale tudi po dlaneh in prstih v koreografiji Dušanke Požgaj Kapljice.
Za plesno novico dneva je poskrbela koreografinja Jelena Oleami s svojo koreografijo Kizejšan, nekakšnim jezikom iz sanj, ki so ga super obvladale tudi vzorno vgravirale v nov plesni jezik: Maša Korošec, Karla Levec, Gea Modic in Hana Obreza iz Kulturno izobraževalnega društva Plesonoga. Gledalci nismo ničesar razumeli, tudi nič zato, saj je hkrati sledil njihovi simpatični plesni ter zvočni prevod, ko so prijateljevale, klepetale ter sodobno osvajale plesni prostor. Ustvarjalka in plesalka društva Plesonoga, Klementina Urbiha, je ob mentorici Jeleni Oleami zaplesala, odeta v zeleno, svojo plesno domišljijo, miniaturo pa naslovila Prebujanje.
Iz morske Izole in Plesnega studia LAI so v koreografiji gibalnega razmisleka Lilijane Ujčič, Moma, zaplesali njeni gojenci: Leo, Manca, Oceane, Ajda, Vita, Živa, Lara in Viktorija Vika. Naslov Skupaj nosi koreografija Tine Rozman, ki jo njenih petnajst plesalk, članic Plesnega društva Imami, gradi na skupinskih utrinkih sodelovanja ter prijateljevanja, tudi dobro uprizori. Galerija plesa Maribor je za Pikin festival prispevala koreografijo Andreje Šraj Med nami, kjer je njih petnajst ubrano zavelo pereče ter zvedave mladostne teme, ko se glave stiskajo vkup, tudi tiho polnijo z neslišno izrečenim, ki kar hitro pridobi svoj razsežni odmev.
Plesno veseloigro narodnega izročila, Ropotanje za god, pa sta inovativno poustvarili ter izvedli mladi avtorici, Neli Kovačič in Žana Žniderič, ob mentorici Rosani Horvat, GŠ Krško, oddelek za sodobni ples. Rosana Horvat se izkaže še kot koreografinja in pedagoginja, ki s svojimi plesalci posega po kulturah drugih narodov, ko je njih enajst pridrvelo s stoli in brž zapolnilo šolske klopi ter začelo z ukom in gibalnimi poslikavami pismenk cirilice. Razvejali, vedrili ter pozneje zavrteli so še plesni omnibus s pridihom narodnega kola, narodnega izročila naših vzhodnih sosedov. V tej Rosanini koreografski plesni vedrini, Nekoč izza šolskih klopi, niso uživali le njeni nasmejani plesalci, ampak kar vsi, ko se je na sedežih tudi rahlo pozibavalo.
Nenavadno, vendar poglobljeno in potopljeno v morske globine je na odru zaplavalo petnajst svetlih meduz, ob njih še mogočni ‘meduznik’ GŠ Laško–Radeče, oddelka za sodobni ples, in to v morskih plavajočih atrakcijah koreografinje Špele Medved, pa čeprav v naslovu imenovano Meduzasto, nič kaj sluzasto, ampak plesno dozorelo ter usklajeno. Špela Medved se je poglabljala še v piratska doživetja, ko je v koreografiji Potopljeni pirati postavila v ospredje svoje varovance, mlade vihrave ter leteče pirate: Denisa Brižića, Jureta Goloba, Nejca Padežnika, Nika Vodiška, Kristjana Žužka. Zanje se je navdušil še Pikin Gusar ter odločil, da jih odpelje na svojo ladjo, nič manj navdušeni niso bili niti gledalci nad njihovo drzno gibalno energijo.
Tudi KGB oddelek za sodobni ples je prispeval sodobni fantovski kvartet, ki se je v koreografiji Glasovi iz preteklosti Jane Kovač Valdes poglabljal v kraljestvo majevske civilizacije, strumno in pogumno pa svoj plesni pohod izvajali: Filip Goričanec, Žak Neon, Tadej Raišić in Edvard Šefic.
15. mini festival otroških plesnih skupin Velenje 2018 se je tudi končal z otroško plesno iskrico, avtorskim plesom Anje Večerin: Pletem dediščino (KGBL), mentorica Jana Kovač Valdes. Ko je Anja po narodnem izročilu domišljeno spletala svojo plesno košarico. In še preden je zapustila oder, sta k njej priletela Pika ter Gusar, da sta svoji nogi lahko postavila v njeno košarico, ter se vsa ponosna skupaj z njo še fotografirala. Fotografiranje Pike in Gusarja z nastopajočimi skupinami in plesalci se je kar vrstilo in je ‘fotk’ tudi na pretek, pozabilo se ni niti na tisto skupinsko – gasilsko, prav tako ne na ono razigrano – mentorsko.
