Kako bi se opisal kot plesalca in kot človeka?
Kot oseba sem zelo živahen z veliko odvečne energije. Sem realist, ki ima zadane cilje. Kot plesalec nikoli ne obupam in z močno voljo in delom dosegam svoje zadane cilje.
Že kot otrok sem bil zelo hiperaktiven, tako da me je mami vpisala v plesni klub z namenom, da sem to energijo koristno porabil. Začel sem pri sedmih letih v plesni šoli Blejski plesni studio, v katerem sem plesal dve leti, in kasneje po prihodu v Ljubljano bil sprejet v Plesno šolo Kazina, kjer sem bil takoj sprejet v tekmovalno pionirsko skupino. Seveda mi je bil na začetku ples le neka dejavnost in zabava. Vendar skozi leta je ples vedno bolj postajal moje življenje in sedaj lahko rečem, da ne bi znal živeti brez njega. Čeprav mi je bilo včasih težko gledati svoje sovrstnike, kako hodijo po zabavah in skupaj na počitnice, jaz pa sem ta čas preživel v dvorani, vendar če bi lahko zavrtel čas nazaj, ne bi ničesar spremenil ali pa bi mogoče plesu posvetil še več časa.
Pričel sem v plesnem klubu Blejski plesni studio in kasneje v Plesni šoli Kazina. V Kazini sem prvo leto takoj sodeloval z Mitjo Popovskim, vendar kasneje sem bil eno leto pri Mirjam Podobnik in z njeno koreografijo tudi prvič stal na stopničkah na svetovnem prvenstvu z veliko skupino, s katero smo dosegli 2. mesto. Takrat je bilo to zame, kot da bi zmagal na olimpijskih igrah. Naslednje leto je Mitja prevzel spet to skupino in spet smo začeli ustvarjati z njim. Moj največji preskok in napredek pa se je pokazal takoj prvo leto, ko sem postal član, ko sta me Petra Zupančič in Klara Lainšček vzeli pod svoje okrilje in smo začeli ustvarjati skupaj. Vedno sem bil korak zadaj in jih želel plesno dohajati in s tem sem tudi naredil največje korake, da sem postal plesalec. Postali smo res trdna družina in skupaj z Mitjo ustvarjali poleg za tekmovanja tudi za Društvo plesnih umetnikov Slovenije. Pri 16. letih sem se tudi plesno izobraževal na Škotskem in lansko leto tri tedne preživel v Ameriki pri Niki Kljun. Nika Kljun je tudi oseba, kateri se lahko res lahko zahvalim, ker mi je dala veliko za misliti o življenju plesalca in o tem, kakšna je to borba. Nika je res skromna oseba in ve, kaj hoče, in poleg vseh dobrih lastnosti še noro dobro pleše. Ona je res ena mojih največjih vzornic in komaj čakam mesec marec, ko odidem v Ameriko za dva meseca. Drugače pa sem se tudi veliko naučil skozi razne klase, kot so klasi Gaja Žmavca, Nastje Bremec in Michala Rynia, in še bi lahko naštevali. Ne smem pa še pozabiti na Slavi Martinovič, ki je tudi oseba, kateri se lahko zahvalim za letošnjo zmago sola na svetovnem prvenstvu. Njena moralna podpora in njeni treningi so mi pomagali, da sem premagal ta strah pred solo nastopi. Drugače pa sem to leto končal Gimnazijo Šiška, ki mi je res veliko pomagala, da sem lahko uspešno zaključil šolanje, še posebej mojima koordinatoricama Mojci Zupan in Saši Vesel, ki me je tudi zelo spodbujala pri plesu. Sedaj pa sem si vzel eno leto za ples in bomo potem videli, kam me bo vodilo življenje.
Res sem zelo hvaležen Kjari za to priložnost, da ustvarjam tako z njo, Lotemom Regevom in plesalci. Priznam, da si nisem predstavljal, da bo tako, kot je, seveda v dobrem smislu. S Kjaro nisem nikoli prej sodeloval in me je tudi malo skrbelo, kako se bom vključil v njen stil plesa in če bom zmogel, ker je vseeno čisto nasprotje tega, kar sem delal do sedaj. Vendar moram priznati, da je Kjara odlična koreografinja, trenerka in tudi oseba, tako da sem se počasi našel tudi v njenem stilu. Vendar verjamem, da moram še veliko delati, da bom enakopraven njenim plesalcem. Plesalci so res izjemni in njihovo plesno gibanje, res lahko rečem samo "woow". Ta teden pa smo začeli delati še s koreografom Lotemom, ki prihaja iz Izraela in je prav tako izjemen plesalec in koreograf. Oba s Kjaro imata neverjetne zamisli. Predstava bo res odlična!
Vsaka taka priložnost plesalca bogati in mu pomaga pri plesni rasti. Res mi je velik izziv sodelovati v tem projektu, ker bom od njega res veliko vzel, in že sedaj čutim, da mi je veliko dal.
Plesalci ste kot nekakšni vagabundi. Čemu slediš ti, kaj te inspirira na tvoji poti?
Močno me inspirira moj velik vzornik Travis Wall in si nekoč želim zaplesati v njegovi koreografiji.
Si človek, ki razmišlja zelo vnaprej ali se prepuščaš toku dogajanja, pa kar bo, pač bo?
Ne morem reči, da sem eno ali drugo. Odvisno od situacij. Imam svoje sanje in cilje, vendar vseeno dajem prosto pot novim priložnostim.
Kaj bi si želel, da se uresniči v prihodnjem letu?
Želim si čim več potovati in se plesno izpopolnjevati od čim več različnih koreografov in plesalcev.
Oba svetova sta mi všeč, tako tekmovalni kot umetniški. Zdi se mi, da ni potrebe, da bi se odločal samo za enega, ker ju lahko kombiniraš in tako plesno rasteš v obeh smereh. V obeh neizmerno uživam, saj je navsezadnje oboje ples, in to je to, kar me osrečuje.
Ja, res sem srečen, da imam njo za plesnega partnerja in seveda tudi za prijatelja. Skupaj res zelo dobro funkcionirava in se oba drug drugega plesno izpopolnjujeva. Seveda sva oba ponosna na letošnje 1. mesto na svetovnem prvenstvu v show dance duo, ker sva koreografijo sestavila sama in si ob tem tudi dokazala, da sva dobra na področju koreografiranja. Vendar vsak trenutek, ki ga preživim z njo na odru, lahko rečem, da je neprecenljiv. Seveda sva pa ponosna na vse dosedanje osvojene naslove.
Ja, po devetih letih zapuščam Plesni klub Kazina. Najini interesi in želje s trenerjem Mitjo Popovskim niso več enaki. Res sem hvaležen, da me je naučil plesati do neke mere in mi je res veliko dal, vendar mi to ni več dovolj, rad bi rasel in se razvijal naprej, in moje želje so čisto nasprotje njegovemu delu. Tako da z mano odhaja tudi Klara, s katero sva se skupaj odločila za ta korak in bova najine nastope na tekmovanjih zastopala pod okriljem drugega kluba. Seveda pa bova oba odšla na svetovno prvenstvo v modernih plesih na Poljsko, ki bo potekalo v začetku decembra, pod Kazino, saj morava še odplesati sezono z najinimi soplesalci. Vendar to še ne pomeni, da sem z Mitjo končal za vedno, ker še vedno mogoče kdaj sodelujemo skupaj v kakšnem projektu, vendar zaenkrat vsaj nekaj časa ne.
Ali razmišljaš, da bo nastal manjko po vajinem odhodu?
Kazina ima res odlične plesalce, tako da se mi zdi, da mene osebno – ne vem – če bodo pretirano pogrešali. Želim pa po odhodu gledati samo naprej.
Zdi se mi, da so tekme pri razvoju plesalca potrebne, ker le-te plesalce spodbujajo k trdemu delu in treniranju, da bi dosegli svoj zadan cilj. Vendar z leti, ko se odločiš, kaj so tvoje prioritete in tvoji cilji ,in če želiš, da ples postane tvoje življenje in postaneš plesalec, ne moreš ostati na tem nivoju, da ostajaš samo pri tekmah in čez celotno sezono "preplesuješ" točke, da jih lahko 3-krat na leto odplešeš na tekmi.
Kakšen je tvoj pogled na slovensko plesno sceno?
Po mojem mnenju ima Slovenija neverjetno veliko nadarjenih plesalcev, ki jih iz dneva v dan lahko sam občudujemo.
Je koreografirati enako odgovorno kot biti performer? Kako deliš – če sploh – ti dve vlogi?
Oboje je enako odgovorno. Koreograf mora poznati plesalca in narediti koreografijo, s katero se bo le-ta dobro pokazal, plesalec pa mora odplesati točko in s tem očarati publiko.
Lahko bi rekel, da sem letos bil zelo ponosen, ker sem s svojo koreografijo zmagal na svetovnem prvenstvu v show dance solo, kar mi je dalo še večji zagon za naprej. Izredno pa sem tudi ponosen na Majo Vidonjo, vsakič ko odpleše modern solo, ki sem ji ga že tretje leto zapored naredil jaz, in s tem, ko vidiš plesalca, ko pleše tvojo koreografijo in obenem jo odpleše, kot si si jo zamislil v glavi, si tako ponosen na plesalca in obenem tudi nase.
Ni ravno veliko takega časa, ki ga ne bi posvetil plesu, vendar kadar je, se družim s prijatelji, sem z družino in svojim dekletom Stašo Tušar, ki je tudi plesalka in sva skupaj že skoraj leto dni.
Za kaj porabiš prosti čas zdaj, ko si v Milanu?
Pravzaprav nimam veliko prostega časa tukaj čez dan, vendar kadar ga imam, bolj počivam in regeneriram svoje mišice … haha.
Predvidevam, da te starši podpirajo v tem, kar počneš.
Lahko rečem, da sem res lahko presrečen, da imam tako družino, ki me podpira. Seveda pa je že od vsega začetka moja mami tista, ki me je podpirala, in verjamem, da brez nje ne bi bil, kjer sem zdaj.
Brez nogavic … haha.
Imaš kakšen moto, ki te vodi v življenju?
"Be the player in your own dream" oziroma "Bodi igralec v svojem življenju", kar imam tudi vtetovirano na roki in me bo spremljajo celo življenje.
