Spoznajte pedagoginjo in plesalko Niko Mlakar, nekdanjo svetovno prvakinjo v orientalskem plesu, ki deluje v ProDC plesni šoli in klubu v Novi Gorici.
Draga Nika, lep pozdrav na Paradinem portalu in globoko smo v plesni sezoni in plesnem ustvarjanju, kar se vidi tudi pri vas. Kakšno je dogajanje v ProDC plesni šoli v tem trenutku?
Najlepša hvala za vabilo na Paradin portal, Barbra. Sedaj je že dober mesec odkar smo zaključili našo celovečerno predstavo in smo trenutno usmerjeni v vse aktivnosti, ki nas čakajo še do konca leta – zaključna produkcija, tekmovanja (v okviru Plesne zveze Slovenije in plesni festivali) ter plesne delavnice. Tako, da intenzivno treniramo, da dosežemo čim več plesnih ciljev, ki smo si jih zadali ter s tem napredujemo tako gibalno kot tudi na osebni rasti. Da plesno znanje ter izkušnje še bolj obogatimo, se bomo udeležili tudi plesnih delavnic, organiziranih tako znotraj ProDC kluba, kot tudi delavnic na plesnih festivalih.
Za vami je uspešna predstava Dva svetova – Čarobno prijateljstvo. Zakaj se lotevaš v okviru plesna šole tudi takšnih celovečernih projektov?
K temu odgovoru sem povabila še Saro, saj sva obe enokovredni vodji projekta.
Bi si skoraj upali trdili, da smo edina plesna šola (vsaj v Sloveniji), ki ustvarimo predstavo, ki vključuje prav vse naše plesalce, od triletnikov pa vse do naših odraslih plesalcev. Vendar to ni le produkcija ampak obširna predstava, ki vključuje kar nekaj profesionalnih služb: igralca, maskerko in kostumografinjo, tehnično in tonsko ekipo ter oblikovalca luči. Predstava je zaplesana na profesionalnom odru.
Zakaj? Imava veliko ‘zato’-jev. Kot prvo zato, ker je taka predstava zares dobra izkušnja, ki pozitivno vpliva tako na vsakega plesalca posamično kot tudi na povezanost vseh ProDC plesalcev iz različnih plesnih zvrsti (dobrih 200 plesalcev vsega skupaj). Kljub temu, da sva glavni kreativni vodji projekta, nam pri celotni organizaciji pomaga še mnogo drugih, brez katerih predstava ne bi bila tako uspešna. To nas vseh še bolj tesno poveže in prav vsakemu članu kluba ponudi priložnost, na tak način kot želi, da se izrazi in preizkusi v različnih vlogah (organizacija na različnih področjih, pomoč pri idejah ter koreografiji, izdelavi scene in kostumografije, itd.). Prav slednje se mi zdi še tako zanimivo, saj ima redko kdo priložnost, da se preizkusi v takšnih vlogah. In mi želimo vsakemu tako priložnost ponuditi. Poleg tega pa ne gledamo na to, da so naloge opravljene perfektno, vendar s srcem. Prav lepo je opazovati, kako se cele družine in prijatelji zberejo skupaj in ustvarjajo. Zgoraj sva našteli vse profesionalne službe, ki so del naše predstave zato, da se razume težo projekta, katero nima vsak plesalec priložnost izkusit. Prav takšne službe dajo naši predstavi češnjico na vrh torte. In tukaj je še en izmed odgovorov ‘zato’ na tvoje vprašanje. Torej, da naši plesalci izkusijo kaj pomeni sodelovat s profesionalci, da občutijo kako je stat na takšnem odru. Želimo si, da vsi udeleženi vidijo koliko truda, časa in energije gre za postaviti nekaj takega. Potem pa tudi kakšen je občutek, ko so karte za štiri ponovitve predstave, v kateri si udeležen, razprodane v pičlem tednu dni in kako se lahko s svojim plesom, svojim pripovedovanjem zgodbe gledalcev osebno dotakneš. Naše glavne karakterje, ki so si vlogo prislužili na avdiciji, še bolj individualno poučujemo kako naj povežejo gib in igro, da ustvarijo karakter in s tem zgodbo, ki jo želijo prikazat. Navsezadnje pa si predvsem želimo, da vidijo, da se ves ta trud splača, saj ti prinese nepopisljive občutke zadovoljstva. S tako čudovito izkušnjo razvijamo posameznike, ki bodo ali nekoč zrasli v umetnike in potrebovali takšna znanja ali pa postali aktivna publika, ki zna cenit umetnost, saj se bodo zavedali kaj vse je potrebno, da se nekaj postavi na oder. Tako želimo z zanimivo uprizoritvijo zgodbe s poučnim sporočilom vsem približati umetnost. Še posebej tistim, ki niso bili še nikoli prej v gledališču.
Še en ‘zato’ pa je tudi to, da je naša predstava en tak res zelo prijeten projekt, kjer se lahko dodobra umetniško ‘izživimo’ obe s Saro. Priznam, pridejo dnevi, ko se vprašamo, če nam je tega res treba, ampak vsi tej občutki so pozabljeni, ko s solzami sreče gledamo posnetke predstave, ko vidimo zadovoljne obraze naših plesalcev in ko beremo vse navdihujoče feedback-e gledalcev.
Kako pa sploh funkcionirata v plesni šoli, katere del ekipe sta s sestro Saro?
Plesna šola ProDC ni najina, vendar sva del šole kot glavni trenerki, glavni kreativni vodji projektov in pomagava v administraciji in pri marketingu. S Saro sva bile skozi naša plesna leta vedno vpete tako v bolj umetniške projekte kot tudi v tekmovanja. Vse od tega ti prinese drugačne pomembne izkušnje in vse to želimo nuditi tudi vsem našim plesalcem, tistim, ki si tega želijo. Prav zato sodelujemo na pomembnih občinskih prireditvah, ustvarjamo predstave, nastopamo na čim več različnih dogodkih in tudi tekmujemo (pod okriljem PZS in na festivalih). Naša sezona se začne v sredini avgusta, ko organiziramo kondicijske treninge, raznovrstne delavnice oz. predavanja (športna prehrana, psihologija v športu, teatralni make up,…) ter tudi delavnice, ki jih vodijo naši plesalci, kjer vse udeležence naučijo svojo koreografijo. S septembrom začnemo plesno sezono in s tem že priprave na predstavo (ki jo izvedemo nekje v marcu). Istočasno začnemo tudi že s pripravami na tekmovanja za tiste, ki si slednjih želijo. Ta običajno pričnejo v januarju in se zaključijo v juniju. Vmes pa se odpirajo različni drugi projekti, ki jih vmestimo v naš urnik, v kolikor to čas dopušča.
In kako najdete balans med tekmovalnim in performativnim udejstvovanjem?
Ni enostavno. Predvsem v smislu časovnega usklajevanja ter načina ustvarjanja. Ampak res moram pohvaliti veliko naših plesalcev, kako predani so, saj imajo dovolj veliko željo, da se potrudijo, da sprobajo oboje. Vse se da, če se hoče. V klubu pa probamo poskrbeti, da se plesalci ne preterajo, seveda v sodelovanju s starši. Ampak spomnim se svoje mladosti, dovolj sem imela energije za popolnoma vse. Pa sem zares veliko trenirala in potovala. Imam tudi srečo, da me je družina podpirala in mi omogočila čim več kolikor se je dalo, predvsem časovno (me je mama peljala povsod po Sloveniji in tujini kjer sem trenirala in nastopala, kasneje pa tudi učila na delavnicah). Prav slednje, da družina omogoči otroku, da razvija svojo osebnost skozi neko dejavnost, ki jo ima rad, je ključno, da lahko čim več preizkusi. Zakaj to sploh omenjam? Namreč, velikokrat se tekmovalni in performativni dogodki ne odvijajo istočasno. In je zato potrebno, da si družina splanira nekaj več časa za nastope/tekme. V klubu smo mnenja, da je fajn da plesalec izkusi oboje. Vsako ti da drugačne občutke in izkušnje saj je pristop do ustvarjanja ter načina treniranja nekoliko drugačen. To ga ne naredi samo dobrega plesalca, ampak zelo dobro iznajdljivega človeka. Po preizkušenem si lahko potem tudi izberejo kaj jim bolj sede, tudi zato jim nudimo oboje.
Kaj poleg veselja še prinašajo rezultati?
Če govorim z vidika tekmovalca/ke, bi rekla, da ti prinesejo vsekakor neprecenljive izkušnje, da se nič v življenju ne da doseči brez dela. Tekmovanje je le eno orodje, kjer se naučiš postavljat kratkoročne ter dolgoročne cilje, spremljat svoj napredek in tudi sprejemat in pohendlat rezultat – bodisi dober ali slab. Naučiš se pozitivne samokritike – sama sem imela kar dolgo težavo s tem, da sem bila pretirano jezna nase, ko nisem odplesala tako kot sem si želela. Sčasoma so me izkušnje v plesu naučile to bolje obvladovat in sem si raje kot, da se ukvarjam z jezo nad sabo, napisala seznam kaj želim vse popravit in to na treningih tudi naredila. Tako se tekom priprav na tekmo tudi še bolj osebno zelo dobro spoznaš in ugotoviš, kje so tvoje fizične in psihične meje kar pomembno pripomore k pozitivnem sprejemanju in premagovanju ovir na vseh področjih življenja. Bistveno pa je sprejeti na kakšnem nivoju trenutno si in prepoznati svoje dobre in slabe točke. Slednje potem izboljšuješ, prve pa uporabljaš kot ‘supermoči’, ki jo izkoristiš v svoj prid v samem nastopu. Vse našteto je potem del veselja pri doseženem rezultatu.
Prihajaš iz sveta orienta in bila si tudi svetovna prvakinja v tem plesnem stilu. Si zastrupila s tem stilom tudi tečajnike, plesalcev v plesni šoli ProDC?
Vesela sem, da imam polne klase tečajnic, ki se najdejo v tovrstnem plesnem stilu. Od minijev (7+ let) pa vse do odraslih. Na žalost je še vedno problematika negativnega mišljenja kaj orientalski ples je oz. lahko bi celo rekla čemu je namenjen, kar pa temelji na slabi ozaveščenosti o samem plesu ter pretiranemu poslušanju mainstream medijev, ki večinoma poudarjajo le besede s katerimi pričakujejo, da bo večja gledanost. Verjetno vsi vemo katere. Prav zato si nekateri odrasli ne upajo priti na trening oziroma starši ne dovolijo svojim otrokom trenirati orient. Mislim, da pozitivno vpliva na obisk mojih tečajev naša predstava, kjer gledalci spoznajo tudi orientalski ples in na lastne oči vidijo, da ni to kar so prej mislili, da je. Zelo sem vesela, da Nataša Kočar, ki je izjemna plesalka z veliko širokega znanja na področju orientalskega plesa, večkrat na Paradi plesa objavi članek o tej stilizaciji, da lahko bralci ustvarijo drugačno mnenje kot so jim ga mediji mogoče sprva vsilili. Verjetno sicer je večina bralcev iz plesnega sveta, pa vseeno.
Lepo mi je, da moje tečajnice čutijo in razumejo orientalski ples tako kot ga jaz sama. Vedo kako pozitivno vpliva ples na fizično in mentalno zdravje ter se ne ukvarjajo s tem kaj si mislijo drugi. Ponosna sem kako se na vsakem treningu razvijajo in navdušeno srkajo novo znanje.
Katere plesne stile pa se lahko naučijo pri vas?
Pri nas nudimo tečaje orientalskega plesa (klasični orientalski ples, show orient, tribal fusion), jazz ballet, modern, balet, show dance, hiphop, breakdance, otroške plese (3-4 leta) ter otroške plese (5-7 let), kjer poučujemo osnove vseh plesov, ki jih pri nas od 7 leta naprej poučujemo.
Kako motiviraš svoje varovance?
Mogoče bi morali to kar moji plesalci sami odgovorit, kaj jih najbolj motivira. Sama se na svojih treningih trudim predat svojo strast do plesa, jim pokazat kaj vse ti ples nudi. Tako so moji treningi karseda raznovrstni, seveda pa je še vedno čez leto rdeča nit, ki jim pomaga napredovati, za kar je potrebno ponavljanje istih stvari. Tudi na rednih skupinskih treningih poskušam karseda vsako plesalko obravnavati individualno in ji podam individualen feedback, ki ji pomaga napredovat. Mislim, da jih tudi to motivira. Na treningih ne razlagam izključno o samih gibih temveč tudi kako naj na ples oziroma koreografijo gledajo širše. Kaj naredi koreografijo zanimivo, kako poslušat glasbo in se združit z njo, kako najti svoj stil gibanja, kako izrazit svojo lastno mimiko, kako improvizirati, kako se znajti, ko pozabimo koreografijo ali imamo slab dan za ravnotežje, kako upravljati s svojo energijo itd. Spodbujam jih k vprašanjem ter k temu, da sami izrazijo kaj bi želeli delati in to potem, če se le da, dodam v moj program. Vedno gledam na to, da jim dam neko informacijo oziroma neko nalogo, ki jim ustvari nov cilj oziroma pomaga dosegati že zadanega. Prav postavljanje ciljev se mi zdi ključno, za napredek, za izboljšanje svojega velnesa, ne glede na to ali nastopaš, tekmuješ ali le obiskuješ treninge brez tega dvojega naštetega. Poleg vsega tega pa mislim, da je najbolj pomembna energija, ki jo prinesem na trening, moja navdušenost nad plesom ter projekti in moja zavzetost, da jim pomagam, da se dobro počutijo.
Pleši. Bodi fit. In uživaj. Tako se glasi vaš moto. Zakaj ravno te tri misli?
Ples je kot neko orodje, ki ti prinaša toliko pozitivnih stvari. In ravno te tri misli strnejo kar vsak človek potrebuje za zadovoljstvo in vse to ti ples da. Če opišem zelo na kratko: ples – kot individualno izražanje vsakega posameznika; bodi fit, ker ti plesna vadba pomaga utrditi mišice in izboljša fizično zdravje; uživaj – mislim, da beseda sama pove dovolj.
Nova Gorica je kar plesoče mesto sodeč po številu plesnih šol in klubov. Bi se strinjala z mano oz. kako ti doživljaš plesno sceno domačega kraja?
Da, bi se kar strinjala, da je v Novi Gorici kar velika ponudba plesnih treningov oziroma različnih vadb, ki vključujejo elemente plesa. Super bi bilo, če bi naša občina še bolj spodbujala to umetniško zvrst in pri projektih podpirala čim več različnih klubov že znotraj občine, pripeljala še več plesalcev iz drugih občin ali iz drugih držav. In seveda to tudi primerno promovirala in spodbujala občane k udeležitvi le teh. Mislim, da se premalo daja na razvijanje publike, ki bi sprejemala in podpirala umetnost.
Kakšen je tvoj pogled na slovensko plesno sceno, tisto, ki jo ti najbolj poznaš?
V Sloveniji imamo mnogo plesalcev katerih znanja se razprostirajo na različne plesne tehnike. In to dobrih plesalcev. To se mi zdi zares odlično. Mislim pa da je še vedno žal problem, da se mnogo plesalcev ne podpira med sabo in se tako tudi ne želi povezati med sabo, oziroma bolje rečeno – raje šimfajo en čez drugega namesto, da bi se učili eden od drugega. Tako bi vsi imeli več – več znanja, več odličnih projektov in predstav itd. Verjetno je razlog strah (različni razlogi pred čim). Škoda, to definitivno negativno vpliva na razvoj plesalca oziroma plesa na splošno. Ampak ni v vseh primerih tako in prav z zadovoljstvom občudujem kako se nekateri posamezniki ali skupine kvalitetno razvijajo in na zares visokem nivoju ustvarjajo.
Koliko pa se je vse skupaj spremenilo od časov, ko si začela plesati? V čem so bistvene razlike?
Hmm. Mogoče bo moj odgovor baziral na moji osebni rasti in spremembi moje vloge skozi čas – torej sedaj vidim večinoma vse kot trener. Ampak občutek imam, da je dandanes potrebno veliko več truda s strani trenerja, da se plesalci potrudijo in nekaj naredijo iz sebe. Spomnim se, ko sem vedno komaj čakala na čim več novih priložnosti in niti pomislila nisem, da jih ne bi sprejela (v kolikor se je časovno in denarno izšlo). Če gledam na splošno mislim da je bilo nekoč več timskega duha, več želje po trdem delu in več spoštovanja na vseh nivojih vključenih (plesalec – trener – starši). Seveda to ne velja za vse, ampak govorim bolj generalno. Mogoče je problem, da se sedaj ogromno informacij dobi instant in je občutek, da se ti za nič več ni potrebno pretirano trudit. V samem plesu vidim veliko razliko v tem, da se danes ogromno dela izključno na ‘waw’ efektih, pozablja pa na tiste precizne tehnične in perfomerske podrobnosti – te, ki te res naredijo profi plesalca. Mogoče je do tega prišlo zaradi socialnih omrežij, kjer velika večina uporabnikov nima kritične presoje do videnega zato ima tak način plesa/koreografije najhitrejši doseg večjega števila gledalcev. Pa vendar je potrebno, da profesionalni plesalci stremimo k temu, da je poleg waw efektov v nastop vključena tudi tehnična dovršenost plesalca in tisti ‘nekaj več’. V mislih imam tisti nekaj več, kjer plesalec ne potrebuje naredit tri premete, da navduši publiko, ampak lahko na odru le stoji in zarosi oči gledalcev že samo s kontrolo nad svojo energijo in telesom.
Ples je tvoja družba in občasna služba, kajne? Torej se da s plesom dostojno preživeti?
Tako je. Vsekakor se da s plesom dostojno preživeti. Lahko učiš (redni klasi/delavnice), nastopaš, si umetniški vodja za projekte, koreografiraš,…če naštejem le nekaj opcij. V Sloveniji običajno deluješ kot freelancer (razen, če si zaposlen v kompaniji/operi – in v Sloveniji je mest v slednjih zelo okrnjeno število), kar pomeni, da je potrebno konstantno biti v pogonu za novimi projekti. Ampak saj to velja za vsako službo, kjer delaš kot freelancer. Sicer pa je pri umetnikih načeloma vedno želja po ustvarjanju, tako, da biti ves čas v nekih projektih (ali znotraj kluba, če kje učiš ali nastopi ipd.) je pač način življenja.
Kaj pa bi počela v življenju, če ne bi plesala?
Predvidevam, da se to vprašanje nanaša na področje službe. Vedno sem se soočala s ‘težavo’, da me je zanimalo (pre)mnogo stvari. Seveda si pa moraš določit prioritete kam želiš namenit čas, ker ima dan premalo ur za vse želje. Ples je vsekakor moj pomemben sopotnik že skozi celo moje življenje, tako, da bi ga težko izrinila iz svojega vsakdana. Sem pa izpolnila svojo željo po več znanja in posledično tudi dela še na področju digitalnega marketinga v katerem sem se dobra tri leta nazaj tudi redno zaposlila.
Vprašanje, ki ne manjka v nobenem intervjuju. Zakaj plesati in kaj prinaša ples v tvoje življenje?
Verjetno bi lahko napisala eno zelo dolgo knjigo z odgovorom na to vprašanje. Nekaj prednosti plesa sem naštela že v zgornjih odgovorih. Tako, da bom tukaj samo dodala: Ko se plesu popolnoma prepustiš padeš v globoko dimenzijo različnih občutkov in pri tem še bolj spoznaš kdo si in kako deluješ. To utrdi tvoj jaz. Meni je ples sprostitev, terapija, odlična fizična vadba, orodje za izražanje svojih čustev in na splošno sebe, zabava, ‘lepilo’ prijateljstev… Ples mi prinaša mir v sebi.
Hvala in želim vse dobro.