V Španskih borcih so na Velikem odru gostili plesni in koreografski par Csaba Molnár in Emese Cuhorka, umetnika povabili, da na osnovi svojega mednarodno uspešnega dueta postavita celovečerni plesni projekt: Mojstrovina za šest plesalcev, v produkciji Zavoda En-Knap.
Premiera je stekla 30. novembra 2023, ogled pa bil 14. marca 2024. Duo Csaba Molnár & Emese Cuhorka je evropsko plesno sceno zasvojil s svojim neustrašnim in udarnim gibanjem, za povrh še humorno začinjenim; ko avtorja svoj plesni jezik na novo plemenitita po zgledu šole Bauhaus in triadnem baletu. Zasnovala sta sodobni ples preprostih funkcionalnih, tudi abstraktnih oblik, neke vrste vizualnega ravnovesja in asimetrije. Ko si simetrična ravnovesja ne sledijo le v gibkih oblikah, ampak tudi v uporabi dekorja in v jakosti primarnih barvnih tonov: rdeče, rumene, ali modre, kar se med seboj tudi raznoliko ter premišljeno združuje.
Osnovno načelo njune nove stvaritve je, da se telo osvobaja, ob tem pa znebi vse navlake, ki ga utesnjuje in zavira njegovo gibanje. O svojem delu pa avtorja zapišeta: ‘Zamikanje razglednic iz skupnega nezavednega, okamnela stanja človeštva, trans, ki se umiri v ritem, brezbrižno zaporedje. Protibolečinske tablete, ki se zdrobijo v ples, vzvišena, dvojna osamljenost neprimerljivega. Neprekinjen naval nemira, ki zasužnjuje telo v njegovem obrednem teku.’ O tem kar sta zapisala se tudi praktično sledi v koreografski inscenaciji predstave Mojstrovina za šest plesalcev.
Plesalka, pedagoginja in koreografinja Emese Cuhorka je diplomirala na Akademiji za sodobni ples v Budimpešti. Od leta 2007 sodeluje z Adrienn Hód, z letom 2009 pa priključi skupini Hodworks. Skupaj s Csabo Molnárjem razvija nove umetniške kontekste subkultur. Zanima jo eksperimentiranje s formami in formati performansa. Kot performerka in soustvarjalka je sodelovala pri šestih delih, nagrajenih z nagrado Rudolfa Lábána. Za predstavo Morska sivka je prejela posebno nagrado madžarskih gledaliških kritikov. Dokumentarni film o vajah za to predstavo z naslovom Evforija bivanja je prejel glavno nagrado na filmskem festivalu v Locarnu in nagrado za človekove pravice na filmskem festivalu v Sarajevu.
Plesalec in koreograf Csaba Molnár se profesionalno izobraževal na Akademiji za sodobni ples v Budimpešti, plesno izobraževanje pa je zaključil na P.A.R.T.S. v Bruslju, leta 2010 pa postal član skupine Hodworks. Prizadeva si za skladnost radikalnih skrajnosti, zanima ga, kako lahko različni načini izražanja spremenijo najbolj zasebne pojave človeškega življenja v univerzalno in osvobajajočo gledališko izkušnjo. Je soustvarjalec osmih del, ki so prejela nagrado Rudolfa Lábána. Rudolf von Laban (1879-1958) je avstrijski in britanski plesni umetnik, koreograf, plesni teoretik in ustanovitelj plesnega ekspresionizma, praktično pionir sodobnega plesa. Labanov plesni ekspresionizem je z letom 1918 vidno vplival tudi na nove začetke slovenske baletne in plesne umetnost.
Avtorja in koreografa sta ustvarila izvirno sodobno mojstrovino s plesalci profesionalne plesne skupine En-Knap Grouop/EKG v sestavi: Nuria Capella Florensa, Mattia Cason, Zina Habun,Davide Lafabiana, TamásTuza, Varolina (vodja vaj EKG Ana Štefanec Knez).
Mojstrovina za šest plesalcev se prične v ritmu srca glasba Ábris Gryllus), razvija pa v niansiranju in poudarkih neverjetno žive gibalne strukture, ki se bohoti v naravnem likovno pobarvanem (lastnem) oblačilu; ko trup in obraz prelivajo barviti odtenki rdeče, modre ali zelene, zaključi pa s kostumskim navdihom (kostumografija Emese Cuhorka, Csaba Molnár, Katarina Markov-Atelje d.o.o).
Pred gledalci kar drsijo odrski junaki umetniške preteklosti, se postavljajo gibke skulpture medsebojnega skladja, osebe pa iskrijo v gestah, mimiki, tudi pantomimi, ko se iz kadra v kader pretakajo plesne skicirke, ki opomnijo na čase kabareta, zabavnih burlesk, ob tem tudi oblačijo nova ritualna oblačila namenjena uporabi predmetov, ali se pač z njimi obdajo; kot bi listali nekakšen zgodovinski album, vendar na novo recikliran v sijoči sodobnosti. Sij odrskih luči pridoda še svoj svetlobni akcent (oblikovanje Leon Curek – po izvirni oblikovalski zasnovi Kate Dézsi) k temu nenavadno, vendar zgovorno obarvanem scenskem prizorišču, kjer se plesno telo v navdihu gibkih ekspresivnih presežkov pregreje v tolikšni meri, da se šest plesnih mojstrov odloči za luščenje svoje telesne navlake.
In kostumi skoraj neopazno zginevajo ob izhodih-prihodih ali nestrpno kar na sceni vse do spodnjic, ki pa vsako toliko znajo pridobiti še kako novo barvno prebarvanje. Osvobajanje lastnega telesa se dogaja po potrebi in lastnem navdihu, kar nekaterim stežka steče, in če že, potem obrambni mehanizem poustvari zabavne rešitve v plesu velikih pahljač ali pač poiščejo priročna zakritja…Celostno humorno in plesno obarvano vzdušje se krepi v kulminaciji gibalnih presežkov, povsem pa razdaja v totalni razgaljenosti plesnih teles osvobojenih vsakršne vidne ter nevidne navlake, in to v tolikšni meri da vseokrog prši energija, celo stečejo odvečne barvite kapljice. Progresija plesne predstave raste v izjemnem tempu oblik in domislic nadvse humorno obarvane koreografije; tudi v presežkih kondicije ter dorečenosti izvedbe plesne skupine EKG.
Plesna predstava Mojstrovina za šest plesalcev se torej izkaže za plesno mojstrovino, ki okviri, tudi prefinjeno dozira prehojene umetniške poti preteklosti v sedanjik elektronskih brzic. Žal se v današnjem tempu čredne usmerjenosti vse manj čuti ter ozira na lastni telesni ustroj, na primarno in živo ustvarjalno energijo, ki se tokrat pršila v plesnih presežkih individualnega navdiha združenega v celovitosti odrskega ustvarjanja, kar je umetnost, in je življenje.
Energija plesne predstave je ob koncu, kar sočasno povzdignila celotni avditorij s sedišč, in sprožila glasno nekaj minutno navdušenje.