Nekoč bi rad dosegel univerzalnost plesa in dokazal, da bi lahko plesal vse

Ali lahko izvemo nekaj o tvojih plesnih začetkih. Kdo te je navdušil za balet in zakaj ravno balet?
Čeprav se je moje uradno baletno izobraževanje začelo pri štirinajstih letih, segajo začetki moje ‘’obsesije’’ s plesom še dalje nazaj v otroštvo. Odkar se lahko spomnim, me je sicer ples vedno privlačil in navduševal; toda trenutek, ki je zaznamoval moje življenje in podžgal mojo ljubezen do baleta, se je zgodil, ko sem bil star štiri leta in preživljal počitnice pri starih starših v Stari Gori pri Novi Gorici, v kraju blizu katerega sem se rodil. Spomnim se, da sem napol v spancu gledal televizijo in nenadoma se je prikazal oglas za nekakšno oddajo o baletu, kjer so takrat ravno delali klas. Čeprav je bil samo bežen trenutek, je bil to dan, ko sem začel oboževati balet. Ker me je mama tudi podpirala pri uresničitvi želje po plesu, sem s šestimi leti vstopil v baletno šolo, ki sem jo zaradi določenih zapletov kar hitro pustil. Za tem sem se ukvarjal z različnimi zvrstmi plesa: hip hop, showdance …, dokler nisem začel pri desetih letih plesati latinskoameriških in standardnih plesov pri Plesnem klubu Samba, kjer sem plesal pet let. Nato smo, ko sem bil star 13 let, začeli delati balet enkrat na teden, za izboljšanje drže. Ker pa tudi nisem imel sreče s plesalkami, smo se začeli pogovarjati o možnosti, da bi začel plesati balet.In tako sem v maju 2009 naredil preizkus plesne nadarjenosti in bil sprejet v baletno šolo SGBŠ Maribor, ki se je takrat še tako imenovala. Po dveh letih  sem naredil sprejemne izpite in bil sprejet na baletni oddelek (vzporedna smer) Umetniške gimnazije Konservatorija za glasbo in balet Maribor. In kakor pravi stari angleški rek: ‘‘The rest, as they say, is history’’. V osnovi pa dejansko ne vem, zakaj me je balet v začetku privlačil in navdušil, preprosto začutil sem ga v sebi. Toda razlog, zakaj me je vedno znova navduševal in me še vedno navdušuje, leži v baletu samem. Leži v čistosti linij in pripovedovanju zgodbe z gibi skozi glasbo. V trenutku, ko se vse, ves trud, vse žrtvovano, glasba, koreografija, gib, scena … zlijejo v eno. In to tudi balet v svoji najčistejši obliki je: moč, bolečina in trud zamaskirani s tančico lepote in miline.

Katera je bila prva predstava, ki si si jo ogledal?
Prva baletna predstava, ki sem si jo ogledal, je bila še stara produkcija Hrestača, ki jo je koreografiral Valery Kofton, na velikem odru SNG Maribor.
Naštej, prosim, dosedanje šolanje tako plesno kot  šolsko …
Baletno izobraževanje sem pridobival na SGBŠ Maribor in kasneje na Umetniški gimnaziji Konservatorija Maribor. V letu 2012 sem pa tudi imel srečo, da sem bil sprejet na Mednarodno poletno baletno šolo v Londonu, ki jo vsako leto prireja Royal Ballet School, kjer sem imel možnost delati s paleto osupljivih pedagogov, med katere sta spadala tudi Cynthia Harvey in Federico Bonelli. ‘‘Normalno’’ izobraževanje sem vzporedno z Umetniško Gimnazijo pridobival na klasičnem oddelku Prve gimnazije Maribor, kjer sem tudi letos maturiral.
Klasično zoprno vprašanje za vas plesalce: Si imel težave v šoli, ker si pač namesto na košarko hodil na baletne vaje ali ne?
Imel sem veliko srečo, da v šoli zaradi tega nisem imel problemov oz. težav glede zbadanja. Kot lahko moji profesorji potrdijo, so se težave pojavile šele, ko sem začel preživljati več časa v gledališču kot pa pri pouku.
Zdi se mi, da ti veliko pomeni izobraževanje. Ravno zdaj potuješ v Basel. Kaj boš tam počel in kaj pričakuješ od šolanja?
V Basel potujem na študij klasičnega baleta in drugih plesnih oblik. Upam, da se bom tam lahko razvil, ne samo plesno (v smislu giba), ampak tudi, da se bom lahko razvil tudi kot umetnik in predvsem kot igralec, saj je to tudi eden od najpomembnejših aspektov tega dela. Umetnik bi moral znati projecirati in zaigrati čustva, ki jih skušata glasba in koreograf prikazati skozi gib.
Ti je mariborska baletna šola dala odlično bazo za nadaljevanje študija v tujini?
Šola mi je sicer dala dobro bazo, toda izjemno velik del svojega razvoja dolgujem ljudem, s katerimi sem imel priložnost delati v gledališču, kateri so: Alenka Ribič, Valentina Turcu, Sergiu Moga, Leo Mujić, Edward Clug in še mnogo drugih. Brez njih mi ne bi nikoli uspelo priti… no, iskreno, nikamor. Upam, da je stopnja, na kateri sem trenutno, dovolj dobra za tujino, kjer jo mislim tudi nadgraditi.
…na tekmovanju v Zagrebu z balerino Catarino de Meneses…
Sodeloval si tudi z že omenjenima koreografoma, kot sta Edward Clug in Valentina Turcu. Kako je potekalo sodelovanje in kje vse ste sodelovali?
Prvič sem sodeloval z Edwardom Clugom v petem razredu baletne šole, ko smo za letni baletni večer pripravljali predstavo, za katero je koreografijo naredil Edward Clug, imenovano ‘‘Bil sem Peter Pan’’, kjer sem odigral Petra Pana. Bila je moja prva velika vloga in tudi moja odskočna deska za naprej. Z delom smo začeli dva meseca prej in v tem času tudi postavili celotno predstavo. Z Valentino Turcu sem prvič sodeloval leta 2013, ko sem se pripravljal na državno tekmovanje iz klasičnega baleta BALTEK 2013, kjer sem rabil tudi modern koreografijo in gospa Turcu je bila zelo prijazna in koreografijo (katero sem potem plesal tudi na festivalu v Piranu in na Gaudeamus Gala 2013) tudi naredila. Zadnji projekt, v katerem sem imel priložnost tudi sodelovati z obema, je potekal v juniju letošnjega leta, ko smo se pripravljali na mednarodno baletno tekmovanje Mia Ćorak Slavenska v HNK v Zagrebu, kjer sva skupaj s prečudovito Catarino de Meneses odplesala duet First Letter iz baleta Lacrimas.
Udeležuješ se tudi tekmovanj. Kaj ti pomenijo tekmovanja? Kako se na njih pripravljaš? Kaj nudijo?
Tekmovanja dostikrat dajejo možnost, da se lahko plesalec pokaže, pa čeprav vedno ne zmaga. Dajejo možnost spoznavanj drugih plesalcev, od kateri se tudi lahko veliko nauči. Baletnik ali balerina si prav tako lahko pridobi izkušnje in samozavest nastopanja na odru, ki jih na žalost ne more pridobiti samo z delom v baletni dvorani. Ko se sam pripravljam na tekmovanje, se ne skušam pripravljati samo fizično, ampak tudi mentalno. Zvedeti skušam čim več o liku, katerega plešem in ga poskusim skozi svoje oči in telo naslikati občinstvu.
Nam lahko poveš, na katere uvrstitve si najbolj ponosen?
Vsaka uvrstitev je bila zase zelo posebna, tako, da ne bi mogel izbrati samo ene, toda če bi moral izbrati tisto, ki se mi je najbolj vtisnila v spomin, je bila to bronasta medalja, ki sem jo dosegel letos v Zagrebu, ne samo zaradi medalje same, ampak posebno zaradi priložnosti, ki sem jo dobil, da sem  lahko delal in plesal z osupljivo Catarino de Meneses (in seveda, da sem lahko delal z Valentino Turcu in Edwardom Clugom).
Kakšen je tvoj pogled na slovensko baletno in mogoče ostalo plesno sceno? Na tisto, ki jo najbolje poznaš, kdo te navdušuje?
Iskreno bolje poznam baletno kot pa preostale scene. Baletna scena se sicer na področju Slovenije ‘nadobudno’ razvija, toda še zdaleč ne dosega ravni pariške Opere ali Royal Balleta. Nekaj časa bomo še potrebovali. Izstopa pa seveda nekaj ljudi- Med njimi je tudi koreografinja Valentina Turcu, saj ima, kot je že pokazala, neverjetno dramaturško moč izjemnega psihološkega slikanja duše junakov in sociološko ter antropološko  zmožnost slikanja odnosov med njimi in okolja, v katerem se gibljejo. V njenih delih oder ni več samo slika na platnu s plesalci pritrjenimi na površino. Zgodba dobi globino, likom se vdihne življenje, da lahko izstopijo iz strani knjige in postanejo resnične osebe, s katerimi se človek lahko poistoveti. In to je tudi razlog, zakaj so njeni baleti uspešni, tako v Sloveniji, kot drugod.
Kako se ti zdi, da klasični balet v današnjem času drži mesto v poplavi modernih plesnih zvrsti? Kako ti gledaš na njegovo vsebino, ki je skoraj vedno pravljična?
Klasični balet se je po vsem tem času obdržal prav zaradi tega, ker je klasičen, prvovrsten. Ker ohranja tisti prijetni nostalgični (in občasno tudi rahlo plesniv) vonj preteklosti, istočasno pa se sam razvija (čeprav ga hočejo nekateri obdržati v kameni dobi). Drži pa, da imajo  tudi največkrat res pravljični libreto. To lahko razloži tudi analiza razmer v literarnem in zgodovinskem obdobju ter času. 19. stoletje je bilo polno vojn, uničenja, smrti in bolezni. To je bil za človeka romantike in kasneje nove romantike neznosen čas, zato se je tudi zatekal v mistiko in pravljičnost (samo poglejmo pesem Lorelei, nemškega romantičnega pesnika Heineja). In to je seveda tudi vplivalo na libreto mnogih baletov. Vendar pa je za razliko od literature, kjer je pravljičnost velikokrat samo način pripovedovanja globljih čustev in dogajanj, večino teh ‘‘pravljičnih’’ baletov izjemno površinskih in ne vsebujejo veliko globine, ampak samo tehnično izvedbo gibov (primer: Trnuljčica). Držijo se samo pravljičnega okolja, med tem ko ne iščejo nobenih globljih čustev. Balet, ki se (vsaj zame) loči od te ‘‘tradicije’’ je Giselle, saj vsebuje toliko hrepenenja, žalosti, jeze in solz, da postane resničen, pa čeprav je okolje drugega dejanja nadnaravno in sega rahlo na področje srhljivih pripovedi E. A. Poa.
Imaš kakšnega svojega idola; in seveda katera je tvoja sanjska vloga in sanjski koreograf ter soplesalka?
Zelo veliko je plesalcev, ki jih občudujem in  ki so zame idoli. Johan Kobborg, Steven Mcrae, Federico Bonelli, Alina Cojocaru, toda eden najljubših je zame prvak Royal Balleta, Edward Watson, prav zaradi svoje vsestranskosti. Po njem se zgledujem in takšno zvrst plesa bi rad dosegel. Nekoč bi rad dosegel univerzalnost plesa in dokazal, da bi lahko plesal vse; od čiste klasike, do modernega plesa. Od princa, do najnižjega kmeta. Moj cilj v življenju in plesni karieri je doseči zmožnost vživljanja v vsak lik, ki je tudi znak, ne samo dobrega plesalca, ampak tudi  izvrstnega umetnika in igralca (zato med idole štejem tudi Meryl Strrep, Barbro Streisand in Laurenca Olivierja). Vlog, ki si jih želim nekoč plesati je več. Ker tudi obožujem literaturo in dramatičnost, ki se v njej dogaja, so to dostikrat dokaj realistične osebe z žalostnim koncem. Med te štejem Princa Rudolfa iz predstave Mayerling, Romea iz Romea in Julije in Valmonda iz Les Liaisons Dangereuses, ki je izmed teh treh najbolj večplasten in tudi največji igralski izziv. Izmed klasičnih baletov mi ultimativno vlogo predstavlja vojvoda Albrecht iz baleta Giselle, iz repertoarja komičnih vlog, bi moral izbrati Spaka iz Sna kresne Noči. Sanjski koreografi s katerimi bi nekoč lahko delal pa so Valentina Turcu in William Forsythe, ki je poleg Frederika Ashtona, Kenetha Macmillana in Georga Balanchina eden mojih najljubših koreografov 20. stoletja. Glede sanjske soplesalke, pa bi si moral izbrati ali Saro Lamb ali pa Iano Salenko.
Imaš mogoče kakšen značilen gib, gibanje, po katerem bi te lahko prepoznali?
Gib… mogoče je gib oziroma skok, po katerem bi bil bolj znan, Grand pas de Chat? Drugače pa bi bilo to bolje vprašati publiko, ki je gledala predstave.
V katerih koreografijah najbolj uživaš?
Seveda je klasika za mene zvrst kjer sem začel in bom v njej vedno užival, toda če hočem iskreno odgovoriti, sem doslej najbolj užival v neoklasičnih in modernih delih Valentine Turcu in Edwarda Cluga.
Kaj te pri baletu najbolj osrečuje in kaj najbolj žalosti?
Mogoče je prav tisti razlog, ki me najbolj osrečuje, sočasno tudi isti razlog, ki me žalosti. Gre za nekakšno ‘‘stremenje’’ za perfekcijo, ki je nikoli ne moremo doseči. Tako kot je Francka Mihova na klancu tekla za vozom, tako plesalci skušamo ujeti popolnost v plesu in gibu. Vnaprej vemo, da popolnosti ne bomo dosegli, pa jo še vedno lovimo.
Če se preseliš iz Slovenije, kaj boš najbolj pogrešal?
Zagotovo bom pogrešal ljudi s katerimi sem v zadnjih letih imel priložnosti delati in se z njimi zbližal, drugače pa se na žaost ne morem spomniti ničesar.

Kaj je opcija B v tvojem življenju, če sploh obstaja? Ali je samo balet, balet in balet!

Nekoč bi rad nekoč postal koreograf in preučeval balet na univerzitetni ravni. Kot plan B (v katerem bi čisto opustil balet) bi pridobil doktorat iz renesančne in romantične književnosti in postal profesor književnosti na univerzi.
Kaj počneš kadar ne plešeš? Čemu namenjaš proste trenutke?
Moja druga ljubezen (razen baleta) so knjige, ki so istočasno moja šibkost in prav tako pogost razlog praznega bančnega računa. Veliko časa drugače namenjam preučevanju baleta, koreografov in literature. V prostem času prav tako posvečam glasbi in klavirju ter prebiranju socioloških študij. Nekje na sredini med vsem tem mi tudi še ostane čas za ukvarjanje s psom in za telovadbo. Prav tako se občasno ukvarjamo s pisanjem baletnih kritik, ki sem jih doslej izdajal v šolskem angleškem časopisu, Heartbeat.
Kako tvoje dekle spremlja tvoje baletno udejstvovanje? Saj imaš dekle, kajne?
Trenutno je edina oseba v mojem življenju William Blake (angleški pesnik in slikar iz obdobja romanike op.a.). Drugače pa nikoli ne veš (še posebej v tujini), koga ali kaj ti bo življenje prineslo.
Naštej tri ali pa če jih imaš pet stvari, ki so vedno s tabo na treningu, nastopu ali pa tudi kar tako? Brez česa ne greš nikamor?
Kot sem že povedal, obožujem glasbo, tako da je ena od stvari, ki jih vedno ‘‘vlačim’’ s sebok, moj Ipod, na katerem lahko poslušam glasbo. Naslednja stvar so moji copati za ogrevanje. Stvar, brez katere ne grem nikamor, je tudi zvezek, kamor si zapisujem vse, kar se mi čez dan lahko zdi pomembno. Zadnji dve stvari sta tudi moja torba s CD-ji in USB ključek, na katerih imam shranjene vse mogoče skladbe in posnetke, ki bi jih mogoče lahko potreboval. Občasno se znajde znotraj tudi kakšna knjiga.
Tvoj moto v življenju pa je …
‘‘Živi iskreno in daj ljudem kaj za obrekovati ‘’(‘’Live your life honestly and give people something to talk about’’)

View Gallery 12 Photos