Nataša Kočar in njena plesna ekipa sta si uresničili sanje v Egiptu!
Orientalski ples plešem že dobrih dvajset let. V tem času sem spoznala različne radosti in sladkosti, ki jih ponuja ta plesna zvrst in kultura, ki ji pripada. Obisk Egipta, ki se ima za maternico današnjega orientalskega plesa, je zagotovo ena najboljših stvari, ki jih plesalka orientalskega plesa lahko doživi.
Pred dobrimi šestnajstimi leti sem se prvič podala na pot v Egipt s plesno kolegico in soustanoviteljico KUOD Bayani, Julio Tomšič. Takrat še brez pametnega telefona, družabnih omrežij ali strica Googla. Vse na pamet, s starim dobrim zemljevidom v roki, popotniškimi izkušnjami od prej in telefonsko številko v Kairu živeče ameriške plesalke Astryd Farah de Michelle, ki sem jo kasneje večkrat gostila v Sloveniji. Telefonska govorilnica na zdaj zloglasnem trgu Tahrir je postala moja najboljša prijateljica. Od tam sem rezervirala plesne ure in se dogovarjala za plesna druženja. V tednu dni sva izkusili vse. Ogledali sva si vse znamenitosti, obiskale bazar Khan el Khalili, plesno predstavo orientalskega plesa v klubu, spoznali najnovejše gibe orientalskega plesa in se učili s priznanima folkloristoma iz skupine Mahmouda Rede – Magdo in Akefom. Moj naslednji plesni Egipt je bil tik pred egipčansko revolucijo v sodelovanju z Astryd. S kolegicami soplesalkami iz Slovenije smo dodobra spoznale Kairsko plesno sceno in se imele priložnost učiti od izjemne Rande Kamel.
Po revoluciji je nastopil čas za spoznavanje drugih delov Egipta, predvsem južnega, ki je prestolnica Saidi in Ghawzee plesne kulture. Luksor me je zasvojil. Zadnjih deset let sem tja potovala večkrat. Večinoma v družbi plesalk, včasih pa tudi sama. Vsakič sem doživela izjemne zgodbe ob plesu na živo glasbo, srkanju kulture in učenju novih korakov. In prav na teh potovanjih se je rodila želja. Želja po tem, da bi enkrat s kolegicami iz društva izvedla plesno predstavo na živo glasbo v Egiptu. Te sanje so tlele kot majhna žerjavica in po pandemiji postale plamen z jasno vizijo. Vse skupaj sem povezala s praznovanjem jubilejne, dvajsete obletnice našega društva KUOD Bayani. Skupaj z nami so te sanje delile še dolgoletne kolegice in večkratne sopotnice na naših plesnih dogodivščinah Egipta, plesalke PK Idrija in kolegica, plesalka iz Zadra, Karolina Sič.
Priprave na naš nastop so se začele že doma. S kolegicami soplesalkami sem listo pesmi, ki bi jih želele nastopiti izoblikovala že skoraj leto dni pred nastopom. Izbirale smo med tipičnimi folklornimi pesmimi Egipta in nekaj klasikami Oum Kalthoum in Abdel Halim Hafeza. Izbrane pesmi, oz. bolje rečeno, verzije pesmi smo poslale v Luksor našim glasbenikom. Ti so pregledali material in nam posneli svojo verzijo izbrane glasbe, me pa smo začele z vajami.
Polne zanosa smo pričakovale letošnji 8. november, ko smo poletele proti Egiptu. Naš nastop je bil načrtovan za sredo, 13. novembra, z vajami z glasbeniki pa smo začeli dva dni prej, v ponedeljek, 11. novembra. Pričakalo nas je nemalo presenečenj. Glasbeniki so naše viže najprej ubirali po svoje. V egipčanskem stilu. Improvizacija je v egipčanski kulturi namreč zelo visoko cenjen pojem. A me se nismo dale in smo z glasbeniki počasi usklajevale svoje želje. Nekatere pesmi so imele predolg uvod, druge prekratkega, spet tretje so bile prehitre ali pa prepočasne. Vse terja svoj čas. Glasbeniki so nam ob vsakem popravku zatrdili, da bo vse, tako kot smo se zmenili. Pa je napočil drugi dan vaj in nekatere stvari so bile res takšne, kot smo se dogovorili, druge spet ne. Pa smo šli zopet od začetka. Usklajevali smo tempo, dolžino, refrene, zaključke in upale, da bo v sredo vse tako, kot smo se dogovorili.
Naj omenim, da smo sodelovale s profesionalnimi glasbeniki. Nekateri izmed njih večkrat nastopajo tudi zunaj Egipta, celo v Evropi. To ni bil tipičen plesni ansambel, saj večina njih nikoli ni igrala za plesalke.
Napočila je sreda in trenutek generalke. Večina stvari je šlo še kar dobro in želele smo si, da bo tako tudi na nastopu. Seveda, pa nismo pozabile, da smo v Egiptu, kjer velja fraza ‘Insha´Allah‘, kar pomeni ‘če bo bog dal’ in v resnici ne pomeni drugega kot to, da je vse v božjih rokah in torej nihče ne prevzema odgovornosti za to, kar se bo zgodilo. S tem v mislih se je predstava začela. Prve koreografije so stekle kolikor toliko dobro, z manjšimi zapleti. Malce več zapletov je bilo pri solo točkah in pri zadnji skupinski, kjer so pozabili, da smo se zmenili za dolg taksim (uvod brez ritma) in smo zato z nasmeški na ustih čakale, da so uvideli zmoto in začeli ponovno. Ampak, tako je ko delaš z egipčanskimi glasbeniki, ki niso vajeni plesalk. A konec dober, vse dobro. Predstava se je zaključila z dobro energijo in močnim aplavzom ter zelo zadovoljno publiko. Tudi plesalke nas je na koncu prevzel občutek radosti, da smo izpeljale zahteven, a izredno navdihujoč projekt.
Najbolj sem bila vesela komentarjev Egipčanov iz občinstva. Veliko jih je govorilo da niso pričakovali tako zelo profesionalnega plesa, da je ‘naš ples umetnost’ in da ‘plešemo kot Egipčanke‘. Najbolj me je navdušil komentar legendarne plesalke, folklorne umetnice Khairiye Mazin, ki nam je izkazala to čast, da je bila s svojimi solo točkami del naše predstave. Rekla je, da imamo izjemen občutek za egipčansko glasbo in da se vidi da to glasbo dobro razumemo.
Vesela in ponosna sem, da smo odplesale, kar smo si zadale in to opravile tako, da smo zadovoljne me, in tudi vsi ostali udeleženi.
Vedno znova se utrinjajo nove želje in kdove kam nas bodo pripeljale. KUOD Bayani je star šele 20 let, kar pomeni, da vrhunec naše plesne moči šele prihaja. Počasi gremo novim zmagam na proti.
