Draga Barbara, že dolgo se nisva pogovarjali. Zdaj pa je pravi čas, da spregovoriva o tvojem dokumentarnem filmu ‘Back to the roots’ in knjigi, ki je pravkar izšla v angleščini. Gre za delo, ki je nastajalo več let na tvoji ljubi Kubi, kajne. Nam predstaviš idejo, zakaj si ujela svoja razmišljanja za kamero in papir v knjigi?
Želja oziroma sanje, da bi delila s svojim učenci in kolegi delček izkustva, pridobljenega na Kubi, je obstajala že zelo dolgo. Ta otok sem v zadnjih 32 letih obiskala devetindvajsetkrat. Leta 2014 sem prvič organizirala delavnico v Havani – ‘Cuban Experience’ z namenom, da ozavestimo avtentične vrednote, plesne in glasbene oblike, iz katerih sta se razvila družabni in tekmovalni ples. Da lahko bolje razumemo sedanjost, je dobro nekaj vedeti tudi o preteklosti. Ko sem pisala besedilo za zadnji dokumentarni film ‘Back to the roots’ – ‘The authentic Cuban footprint in Competitive Latin American dancing’, ki je bil objavljen na youtubu 19. oktobra 2017, sem ugotovila, da ne bom uspela povedati vsega želenega v polurnem filmu in tako sem pred okoli letom dni začela pisati knjigo z istim naslovom. Knjiga je izšla 31. januarja. Če dobro razmislim, se je napisala kar sama, ideje in vsebine v njej so del mojega življenja že veliko let.
Kaj želiš s filmom in knjigo sporočiti plesalcem in gotovo tudi nam gledalcem, sodnikom, trenerjem?
Knjiga je namenjena vsem, ki imajo radi ples. Prvi del knjige govori o tem, kako implementirati avtentične vrednote iz afro-kubanske kulture v tekmovalni ples. Drugi del knjige, ki je najobširnejši, je posvečen natančnim analizam tekmovalnega plesa. Za vse, ki želijo vedeti ali ozavestiti več o plesni tehniki – kako povezati gib z glasbo, kako se razviti v dobrega plesnega partnerja. Potem so tu še poglavja o koreografiji, predstavitvi, karizmatičnosti in edinstvenosti vsakega plesalca. Tretji del knjige kronološko prikaže kubanske plesne in glasbene oblike, njihov razvoj skozi čas, vse do današnjih dni. Vsak bralec lahko knjigo bere s svojega zornega kota in v skladu s svojimi potrebami ter vizijo. Pomembno je ozaveščati, kako nas ples bogati in povezuje.
Ko pogledam dokumentarec in če pogledam trenutni tekmovalni ples na parketu, se mi zdi, da sta zelo oddaljena eden od drugega. Kakšno je tvoje mnenje?
Razdalja med dvema različnima slogoma je odvisna od tega, kje se posameznik nahaja. Bližje ko smo svojemu notranjemu svetu, bolj ko smo povezani sami s seboj, lažje in bolj zavestno se lahko povežemo z vsem, kar nas obdaja. Namen tega projekta ni bil v krajšanju razdalj, še manj v primerjavi avtentičnega in tekmovalnega sloga, saj je veliko vrednot in posebnosti v obeh plesnih slogih neodvisnih od časa in prostora. Pomembno je prepoznavati značilnosti in edinstvenost različnih plesnih zvrsti. Tekmovalni ples lahko vedno obogatimo in nadgradimo z zavestnimi implementacijami avtentičnih vrednot.
Če sledim družbenemu omrežju Facebook, se znova odpravljaš na Kubo in s sabo pelješ lepo število ljudi, ki so vsak na svoj način povezani s plesom. Zakaj?
Delavnica ‘Cuban Experience’ 2018 bo peta po vrsti in tudi zadnja. Namen je bil dosežen, zadnjo izdajo tega projekta bomo posvetili izboljšavi ozaveščenosti v plesu in proslavili projekt. Udeležilo se je bo 60 ljudi, med njimi nekateri moji dolgoletni učenci in sodelavci. Projekt je v petih letih združil 350 tekmovalcev, trenerjev in vrhunskih strokovnjakov različnih plesnih zvrsti iz več kot 30 držav.
Vse se spreminja in razvija, narava nas tega uči vsak dan. Današnji vrhunski tekmovalci v marsičem presegajo svoje predhodnike. Pogoji za trening in izobraževanje so boljši, vse je dostopnejše, tehnološki razvoj je doprinesel veliko novega. Življenje je tok, lepo mu je slediti in ga soustvarjati. Želela bi si, da bi bili vsi s pogledom malo manj uprti v dosežke, ne tako polni pričakovanj in bolj prisotni v trenutkih, ki so nam dani. Živeti tukaj in zdaj je že prava umetnost.
V tem poklicu smo večinoma razpeti med svetom in domom. Potem ugotoviš, da dom ni le prostor, ampak predvsem občutek miru, ki ga v sebi lahko nosiš, kjerkoli že si. Moje misli so večinoma še vedno usmerjene v mojo rast in delo, ki ga želim opravljati maksimalno. Vse pogosteje pa prvo mesto zavzamejo moja družina in prijatelji.
Vsak razvoj ima obdobja vzponov in mirovanja. V Sloveniji imamo kar nekaj zelo nadarjenih plesalcev in prepričana sem, da bodo še veliko dosegli. Potrebujejo svoj čas in ne pritiskov, mi jim pri tem lahko usmerjamo ter jim stojimo ob strani.
Po mojem občutku bi lahko izboljšali kakovost načrtovanja dela ter količino in intenzivnost treniranja. Usmerjeni smo lahko h konkretnim rešitvam in ne samo k težavam.
Tudi sojenje se je precej spremenilo in v zadnjem času je veliko ne samo govora, ampak tudi prakse, da se približate čim bolj poštenemu sojenju, kajne? A še vedno ostanejo nezadovoljni plesalci, starši, trenerji …
Vsak od nas hodi po svoji poti, za svoje odločitve in dejanja moramo prevzeti tudi odgovornost. Korupcijo lahko zaznamo v vseh vidikih življenja, razlogi zanjo so zelo različni – želja po hitri izboljšavi življenjskega standarda, večja prepoznavnost, slava, pohlep, zavist, nadzor drugih ljudi ali kombinacija materialnih in psiholoških dejavnikov. Nerealna pričakovanja so vedno v igri.
Najlepše v plesu zame je kombinacija realnosti z iluzijo. Lahko se sprehajaš med dvema svetovoma, in ko veš, da si na pravem mestu, si miren in izpolnjen. Lepo je deliti in soustvarjati, rada imam timsko delo in tudi sama sem rada.
Si kdaj razmišljala, kaj bi počela v življenju, če se ne bi ukvarjala s plesom?
Kar nekaj stvari je, ki bi jih lahko počela. Kot študentka sem si želela delati z otroki s posebnimi potrebami, zdaj vem, da so do neke mere vse umetniške duše nekaj posebnega. Veseli me tudi opremljanje stanovanj, rada se igram z barvami in oblikami. Nasploh me veseli delo z ljudmi, poučevanje, lahko bi se ukvarjala tudi s psihologijo ali svetovanjem.
