V objemu januarskih plesnih predstav

Tristanov akord ali sladki poslej (foto: Borut Bučinel)

V produkciji Flote in koprodukciji Plesnega Teatra Ljubljana (PTL) je stekla letošnja prva plesna premiera (18. januarja) koreografinje Kaje Lorenci, Tristanov akord ali sladki poslej, s soustvarjalci in izvajalci: Kristyno Šajtoševo, Žiganom Krajnčanom, Ivanom Mijačevićem, Alešem Zorcem, Kajo Lorenci; dramaturgija Rok Vevar.

Koreografinja in plesalka Kaja Lorenci je svoj novi koreografski projekt začela na tisti točki, na kateri se je končala, kot zapiše, njena zadnja uprizoritvena uspešnica: Morda na videz kdaj kot vsi ljudje (2016), in to v Dejanovem (Srhojevem) objemu in se tako z objemom (objemi) tudi začne njen novi sodobnoplesni projekt Tristanov akord; ko so pač objemi lahko tudi sladki. Tristan je junak keltske pripovedi o trpeči in nikoli zaživeti ljubezni, zapisani kot Tristan in Izolda v 12. stoletju, v času trubadurske romantike. Zgodbo je ovekovečil skladatelj Richard Wagner v svoji istoimenski operi, glasbi prelivajočih se čustvenih sosledij, hrepenenja, pričakovanj in umirajoče ljubezni, ko ima vsak občutek svoj samostojni glasbeni motiv, junaka Tristana pa spremlja ponavljajoči se Tristanov akord, akord lebdeče usode. Objem je tudi danes najbolj srčen in neposreden dotik dveh teles, ki ima lahko celo vrsto čustvenih klicajev, tudi nižajev. In v okroglinah objemov v plesno dvorano PTL vstopa tudi skupina petih akterjev.

Predstava v trajanju okoli 40 minut vsaj četrtino odmere nameni zaporednemu pretakanju objemov od enega do drugega konca dvorane, ki jih fotograf (Borut Bučinel) kar dobro zamrzne v svojem objektivu. V nasprotju z zajetimi posnetki pa ta živi premikajoči se tok okroglin, ta gruča štirih teles in osmih objemov rok deluje dokaj nedorečeno v svoji prostorski in časovni razpotegnjenosti. Peti člen ekipe v dolgem črnem fraku (oblikovanje kostumskih frakov: Sanja Grcić), ki spominja na oblačilo dirigenta, kar pravzaprav tudi je ob usmerjanju zvoka (Zvok sz3) ter nadvlade tišine, pa obstane na začetku dvorane, sicer je tudi v tem položaju deležen še kakega objema posameznika, ki se vrača na izhodiščno točko.

Skupinska zaporedja objemov dajejo predvsem vtis vnaprej določenih vzgibov, ki se ponavljajo v premičnih sosledjih na osvetljeni cesti praznine (oblikovanje luči: Aljaž Zaletel). Stena na drugi strani dvorane preusmerja in razbija prihajajočo gručo. Nato stečejo njihovi novi, sodobneje razgibani impulzi, ki jih pripeljejo do gledalcev, ko skuša vsak med njimi izpeti svoj akord novega pričakovanja. To je trenutek, ko izstopa Žiganova pojoča gibalna poetika, mogočna razsežnost mladostnega optimizma, ki zaobjame kar celotni prostor, čeprav v potenciranem minimalizmu njegovih telesnih premikov. Je tudi trenutek, ko njihove želje dozorijo in se izoblikujeta dva dorečena para. Prva se aktivirata Kaja in Ivan, ko eden drugega grabita v strasteh spominov minulih let, v živih močeh lepljenja ter objemanja dveh teles. Drugi par, Kristyna in Žigan, je mladostni par vzhajajočih iluzij, ki se hrepeneče zlivajo v objemu njunih teles, dveh utripajočih src enoznačnega diha. V skoraj popolnem mirovanju, pa vendar v izpostavljenih močeh mladostnega objema tudi kar stežka zdržita prav do konca, do teme, v kateri že poprej in na koncu odra izgineta Kaja in Ivan. Tisto, kar umanjka tokratnemu zanimivo študijsko oblikovanemu koreografskemu konceptu oziroma premieri uprizoritve Tristanov akord, je ravno čas dozorevanja umetniške uprizoritve. Vse bolj se opaža, da so prav premiere prehitro postavljene v odrski okvir in posredovane občinstvu, k sreči to še ni pravilo, žal pa že prevečkrat nastopajoči moteči ter komercialni manever naših velikih festivalov, tudi gledaliških hiš, ki očitno ne zaobide niti sodobne plesne ter performativne scene.

Druga plesna lastovka novega leta je priletela s Plesno Vesno in 35-minutnim uvoženim performansom Dinozaver Zavoda En-Knap ter v okviru njihove celoletne festivalske produkcije. Gre za delo finske koreografinje Janine Rajakangas, ki znotraj plesnega dueta, njega in nje, zariše v zakrčeno ljubezensko razmerje, ko se fosil davnine usidra v še ne povsem razpoznavnem odnosu, vendar že iskrečih misli in želja, preden se akterja sprostita in človeško posedeta. Avtorica razpira v potencah živalskih nagonov in privlačnosti dveh teles nova sosledja gibalnih izrisov v izvedbi odlične performerke Karoline Krackowske – dinozavra ter štirinožnega popotnika Roberta Clarka. Karolina se predstavi kot mlada ‘dinozaverka’, dolgih hitečih nog in zakrknjenih rok, ko z velikimi oči zvedavo zre v svet okoli sebe. Z Robertom Clarkom kot koreografom pa smo se že srečali v Murski Soboti v okviru festivala Front@ 5. Po svoji gibalni zasnovi se Dinozaver izkaže kot kratek, vendar sladek projekt, vreden ogleda.

Medtem ko so veliko dvorano Španskih borcev zasedli dinozavri, je plesna skupina EKG Zavoda En-Knap po plodni turneji na evropskih gostovanjih s predstavo Zasledovalci sreče 14. januarja navdušila tudi onstran luže, in to na festivalu Under The Radar – New York, kjer so doživeli stoječe ovacije; kar lep poklon njihovi desetletnici delovanja in umetniškemu vodji skupine Iztoku Kovaču.

Na velikem odru Gallusove dvorane Cankarjevega doma (CD) je 26. januarja stekla premiera novodobnega napajanja na Cankarjevem dramskem izvirniku Pohujšanje v dolini šentflorjanski v režiji Eduarda Milerja in dramatizaciji priredbe Žanine Mirčevske. Predstava je prikrojena strahu ter trepetu obstoječega sedanjika, tudi z železno ograjo obdanega območja močvirne sivine, ki ji Atej Tutta s svojo videoinstalacijo vtisne pristen krajinski pečat. Na sredi velike odrske praznine izstopa rjava zaplata rodne grude, po kateri si utirajo pot znani junaki zgodbe: Peter (Uroš Smolej), Župan (Primož Pirnat), Dacar (Lotos Vincenc Šparovec), Učitelj (Igor Samobor) ter preostali unikatni sovaščani, medtem ko je pohujšani lik Hiacinte zaupan Maši Kagao Knez, novodobni scenski begunki, ki se prav dobro znajde v novemu okolju, ko uživa v pridobljeni svobodi ob Petru sedanjih dni, ob koncu pa še zapleše poživljajoče afro ritme, ki pravzaprav že stoletja oplajajo tako glasbeno kot plesno umetnost zahodnega dela zemeljske poloble; koreografijo je prispevala Rosana Hribar, ki zaigra še lik Štacunarke.

Tokratno Pohujšanje v dolini šentflorjanski na velikem odru Gallusove dvorane je estetsko oblikovano scensko doživetje novodobnih tehnologij, obdanih z avtorsko glasbo Janeza Dovča in v izvedbi Kristjana Krajnčana, Gorana Krmca ter skladatelja Dovča, in zavzete igralske ekipe, ki ponazarja male, vendar glasne ljudi, ki na tej grudi očitno živijo že od vekomaj. Po njihovih velikih obličjih na videoposlikavi v ozadju bi menili, da so tu že od časov Ajdov, kajti toliko so zakoreninjeni, pravzaprav zacementirani v svojem osebnem prav, tudi vpeti v čistost lastne nečistosti na tej zamejeni zemeljski oazi, po Cankarju in tudi v sedanjiku mnogokrat imenovani šentflorjanski dolini.