Najboljša stvar je, da pri plesu pozabiš na vse stvari, ki te težijo

Kako bi se našim bralcem in bralkam predstavila kot osebi in kot plesalca. Kdo si, Hana Huč, kdo si, Andraž Grulja?
Hana: Sem oseba, ki so jo starši vzgojili, da če hočem doseči več, moram delati več, to pa velja v življenju in plesu.
Andraž: Človek, ki uživa v redkih prostih trenutkih, ampak si ne predstavlja dneva brez plesa. Vesel sem, da sem se odločil za ples, stremim k temu, da postajam vedno boljši plesalec, in hvaležen sem, da imam možnost podajati svoje plesno znanje naprej najmlajšim.

Hana Huč in …
Kdo vaju je navdušil za ples? In zakaj ravno ples? Se spominjata kakšnega plesnega dogodka, ki je vplival na to, da sta se začela ukvarjati s plesom?
Hana: Že od majhnega sem bila navdušena nad plesom, spominjam sem različnih oddaj na tv-ju, plesnih filmov, gledaliških predstav … V prvem razredu pa sem začela hoditi še k mažoretam, in moja želja po plesu je postajala vse večja, dokler se nisem vpisala še v Plesni studio Novo mesto na treninge hiphopa.
Andraž: Že ko sem bil majhen, se spomnim, da me je mami vozila na tekmovanja iz standardnih in latin plesov, kjer je tekmoval moj bratranec. Mogoče me je to pritegnilo k plesu, za hiphop pa sem se odločil povsem naključno. V kinu sem ob nakupu vstopnice dobil reklamni letak za hiphop tečaj, kamor sem se vpisal, in se takoj odločil, da je hiphop tisto, kar si želim početi. 
… Andraž Grulja.
Zaupajta nam, kje sta dobivala dosedanje plesno znanje. Kje sta začela in kje nadaljevala?
Hana: Začela sem pri 11 letih, Andraž pa pri devetih v Plesnem studiu Novo mesto. Najin prvi plesni učitelj je bil Robi  Grmek, nato pa je njegovo delo prevzel Marko Stamenković. Takrat smo prvič začeli tekmovati v street show disciplini in že prvo leto osvojili zlato medaljo na državnem prvenstvu. Poleg hiphopa sva kasneje začela tudi z jazz show plesi pri Tjaši Žibert. Po odhodu Marka in Tjaše v London sta njuno delo prevzela Žiga Sotlar na področju hiphopa in Karin Putrih v jazzu. Zadnje leto obiskujeva še treninge Željka Božiča v Plesni šoli Kazina.
V kateri razred in šolo hodita?
Hana: Trenutno sem prvi letnik na Fakulteti za šport v Ljubljani, obiskujem pa smer kineziologije.
Andraž: Študiram na naravoslovnotehniški fakulteti v Ljubljani, in sicer prvi letnik grafičnih in interaktivnih komunikacij.
Nad katerimi plesnimi zvrstmi sta bila najprej navdušena? Kako to, da sta se odločila za street šov? Kaj poleg tega še plešeta?
Hana: Najbolj sem navdušena nad hiphopom, kjer se počutim najbolj domače. Kakšna štiri leta pa treniram tudi jazz. Drugače me navdušujejo več ali manj vse plesne zvrsti in si želim pridobiti čim več različnega znanja, kajti menim, da mora vsak plesalec posegati po čim širšem plesnem znanju.
Andraž: Že od samega začetka plešem hiphop. Street show in hiphop sta v bistvu neposredno povezani zvrsti, razlika je zgolj v pravilih tekmovanja. Ko sva začela s tekmovanji, se je takratni trener Marko Stamenković odločil za tekmovanje v street showu, saj ta tekmovalna zvrst omogoča večjo svobodo. Tu plesna točka pripoveduje neko zgodbo, kjer seveda izbereš svojo glasbo in dodaš rekvizite, ki pomagajo pri slikanju le- te. Poleg hiphopa zadnjih nekaj let treniram tudi jazz, saj dodatno znanje in sposobnosti nikoli niso odveč.
Delujta v Plesnem studiu Novo mesto in predvidevam, da se na treninge vozita Hana iz Trebnjega, Andraž pa iz Novega mesta. Kako poteka vajin teden?
Hana & Andraž: Do letošnjega leta sva se res do dvorane pripeljala od doma, z letošnjim študijskim letom pa sva oba začela študij v Ljubljani, kar je precej povečalo število prevoženih kilometrov. Zaradi tega sva nekoliko zmanjšala prisotnost na novomeških treningih in se v Novo mesto redno voziva le še, kadar svoje znanje podajava naprej mlajšim. Vsak dan v tednu se začne s faksom, poleg tega pa ob ponedeljkih in sredah trenirava v Kazini, srede imava rezervirane za poučevanje otrok v Novem mestu, ob petkih pa se v Novo mesto peljeva na treninge jazza. Ob torkih in četrtkih imava treninge v Novem mestu, ki se jih udeleživa, kadar nama dopušča čas, v dvorani pa se velikokrat dobiva tudi med vikendi.
… (foto: Luka Petravič)
Plesni studio Novo mesto postaja vse bolj vodilen klub v slovenskem plesnem prostoru. Kako ga vidva dojemata?
Hana & Andraž: Plesni studio je res vedno močnejši na slovenski plesni sceni. Največji razlog za vedno večje uspehe je Robi Grmek, ki plesalcem omogoča vedno boljše pogoje za treniranje in se trudi najti najboljše plesne učitelje, ki bi iz plesalcev izvlekli najboljše. Zaradi tega plesalci dosegajo tudi vedno večje uspehe, kar spodbudi tudi druge k vpisu v plesno šolo in razširi plesno znanje med vedno več mladih in mladih po srcu. Ponosna sva, da sva člana Plesnega studia Novo mesto že od samega začetka in sva bila priči razvoju in plezanju v ospredje slovenskega plesnega področja.
Zaupajta nam nekaj misli o vajinih pedagogih, koreografih, o Robiju Grmeku, Marku Stamenkoviču, Žigi Sotlarju. Kdo so in zakaj so pomembni v vajini plesni karieri?
Hana: Imam srečo, da sem imela na voljo prav te plesne učitelje, vsi so izjemni. Vsakdo od njih mi je dal poleg novih korakov tudi nov pogled na ples, z njimi sem odrasla in so poleg mojih staršev tisti, ki so me vzgojili.
Andraž: Prvih plesnih korakov me je učil Robi Grmek in  je bil razlog, da sem vztrajal in vzljubil ples. Marko je tisti, ki mi je podal največ plesnega znanja in me je ustvaril plesalca, kakršen sem danes. Nadaljeval sem pri Žigi Sotlarju, ki se je prav tako trudil, da mi poda čim več znanja, letos pa prvo leto treniram pri Željku Božiču, ki je bil trener Robija, Marka in Žige, in se izjemno veselim vsega, kar mi lahko na plesnem področju še ponudi. V jazzu sem sprva plesal pri Tjaši Žibert, nato pa pri Karin Putrih, in sem hvaležen, da imata potrpljenje učiti začetnike, katerih prvotna zvrst je hiphop.

So oni tudi vajini plesni vzorniki oz. kdo so?

Hana & Andraž: Največjo inspiracijo najdeva v najinih plesnih učiteljih, saj sva že od začetka imela možnost trenirati pri vrhunskih slovenskih plesalcih, iz katerih lahko vedno izhajaš pri svojem delu in se od njih trudiš naučiti čim več in čim bolje. Poleg tega inspiracijo velikokrat najdeva tudi med tujimi plesalci in pa tudi med legendami plesa, kot sta Michael Jackson in Fred Astaire.
Tekmovanja so del vajinega plesnega življenja. Kaj vama pomenijo in zakaj tekmovati? Česa pa ne marata na državnih, evropskih in svetovnih prvenstvih?
Hana & Andraž: Tekmovanja so v Sloveniji verjetno edini način, da plesno uspeš, saj vse plesalce že v mladih letih prijavijo na tekmovanja. Prek teh se naučiš trenirati, ustvarjati točke in tudi nastopati, kar so najpomembnejše plesalčeve vrline. Zdi se mi, da so izredno pomembna odskočna deska, vendar ne največ, kar lahko na plesnem področju dosežeš. Vsa tekmovanja, ne le na področju plesa, so kdaj razlog za razočaranje in velikokrat se tudi zgodijo krivice, kar bi lahko označili kot slabo stvar, vendar te z leti te stvari vedno manj prizadenejo. Poleg tega bi bila po mojem mnenju odlična vpeljava prezentacije sodnikov, ki bi predstavili svoje plesno znanje na področju, ki ga sodijo.
Na katere osvojene naslove sta najbolj ponosna? In zakaj?
Hana & Andraž: Najbolj ponosna sva na letošnje street pare, zdi se nama, da je bila koreografija res dodelana, najino plesno znanje in izražanje emocij pa doraslo koreografiji. S to točko sva zasedla naslova državnih in svetovnih prvakov, evropskega prvenstva pa se nisva udeležila. Poleg tega sva tudi zmagala med pari in trojicami na plesnem festivalu v Novem Sadu lansko leto. Poleg te točke se bova vedno z veseljem spominjala tudi lanske formacije SoFly, s katero smo osvojili zlate kolajne na državnem, svetovnem in evropskem prvenstvu in nemalokrat poželi ogromen aplavz. Prav dobro nama bo ostala v spominu tudi Flip that formacija, ki naju je prvič pripeljala do stopničk na mednarodnem nivoju, in mislim, da je bila zelo pomembna za sam razvoj Plesnega studia Novo mesto. Skozi leta se je nabralo res ogromno odličji in spominov. Vsaka točka ima za sabo tudi ure in ure skupnih doživetij s soplesalci, tako da sva prav za vsak naslov in nastop hvaležna.
Kdo vama kreira koreografije?
Hana & Andraž: Sedem let je bil najin koreograf Marko Stamenković, ki je ustvaril ogromno število točk, med drugim tudi vse najine duo točke, ki so velikokrat osvajale tudi najboljša mesta na tekmovanjih. Po njegovem odhodu je njegove skupine v Novem mestu prevzel Žiga Sotlar, pri katerem zdaj trenirava že drugo leto, z letošnjim letom pa sva se pridružila še kazinski ekipi pod okriljem Željka Božiča.
V katerih koreografijah najbolj uživata?
Hana: Prav vse točke, ki sem jih plesala skozi leta, so po sebi tako različne in vse različne zgodbe, ki jih predstavljajo. Da mi je prav vsaka na nek način prirasla k srcu.
Andraž: Ne morem izpostaviti, v katerih koreografijah najbolj uživam, saj je to popolnoma odvisno od počutja, s katerim pridem na trening. Navadno se najbolj najdem v "old school" hiphop glasbi in posledično tudi v "old school" hiphop korakih, saj je moje plesno izobraževanje vedno šlo bolj v smer starejših gibov in glasbe kakor v novejše smeri hiphopa.
Kakšen je vajin pogled na slovensko plesno sceno, na tisto, ki jo najbolje poznata? Kakšna je “konkurenca” med plesnimi zvrstmi glede na to, da se plesalci najbolj navdušujejo nad street plesom in hiphopom?
Hana & Andraž: Slovenski plesalci so vrhunski na področju IDO tekmovanj, kar se kaže v rezultatih in kolajnah, ki jih nosijo domov, glede na tujino in ostalo delo pa ima večina slovenskih plesalcev še mnogo dela pred seboj. Zdi se nama, da bi bili lahko med seboj bolj povezani, prav tako pa bi Slovenija na splošno morala posvečati več pozornosti plesalcem glede na to, da dosegajo enako dobre ali celo boljše rezultate kot drugi športniki, ki so medijsko mnogo bolj opevani. Vsaka plesna zvrst si zasluži enako spoštovanje, saj je povsod potrebno trdo delo in odrekanje vsakdanjim stvarem, težko pa govoriva o konkurenci med zvrstmi, saj je med seboj težko ocenjevati že plesalce v isti zvrsti, kaj šele med različnimi zvrstmi. Hiphop je verjetno najbolj popularna zvrst zaradi glasbe, na katero se plešein energičnih gibov, ki pritegnejo mlajše plesalce, vendar ni ta zvrst nič boljša ali slabša od ostalih.
Kaj vaju pri plesu najbolj osrečuje in kaj najbolj žalosti?
Hana: Ples je postal že tako velik del mojega življenja, da si enostavno ne predstavljam več, kako poteka "normalno" življenje. Veseli me novo plesno znanje, nastopi, druženje, prijatelji, potovanja, skratka vse, za kar me je ples obogatil v mojem življenju.
Andraž: Najboljša stvar je, da pri plesu pozabiš na vse stvari, ki te težijo. Ko vstopim v plesno dvorano, me glasna glasba, najboljša družba in odlične koreografije napolnijo z energijo in mi dajo vedno znova vedeti, zakaj sem postal plesalec. Poleg tega sem vesel, da me je zaposlenost v dvorani odvrnila od tega, da bi zapadel v slabo družbo ali v slabe navade. Žalosti me, da nimajo vsi ljudje – ne po svetu, ampak tudi v Sloveniji – enakih možnosti za treniranje. Nekaterim to ni finančno omogočeno, ponekod ples učijo premalo usposobljeni koreografi, poleg tega pa obstaja še nešteto razlogov, da ljudje ne morejo delati tistega, kar si res želijo.
Kako delujeta kot par? Ali sta par tudi v zasebnem življenju?
Andraž: Kot plesni par delujeva odlično, in čeprav tu in tam pride do konfliktov, ohranjava dobro delo že precej let. V zasebnem življenju pa nisva par, ampak le zelo dobra prijatelja.
Kaj si želita v življenju doseči in kaj postati? Mogoče kaj, kar ni povezano s plesom?
Hana: Sledim trenutnim željam in zaenkrat je bil to ključ do mojega uspeha. V prihodnosti je moj namen ostati v plesnih vodah, želim si čim več plesnega znanja, ki ga lahko dobim tako v Sloveniji kot tudi v tujini, seveda pa bi si želela tudi svoje znanje podati naprej in poučevati v plesni šoli.
Andraž: Starejši kot sem, težje si predstavljam življenje brez plesa in vedno bolj se odmikam od neplesnih aktivnosti. Nikoli ne veš, kaj bo življenje prineslo, vendar se bom trudil ustvarjati in narediti moje ime prepoznavno v plesu, ne le v Slovenji, kakor in dokler se bo dalo.
Kaj počneta, kadar ne plešeta? Čemu namenjata proste trenutke?
Hana
: Sama sem zelo energičen tip človeka in nikakor ne morem posedati doma. K sreči mi moj študij nudi neskončno možnosti po ostalih športnih aktivnostih, od plavanja, gimnastike, pilatesa … Če ne, pa se sama odpravim na kakšne druge športne vadbe. Vsekakor pa se najde čas tudi za prijatelje.
Andraž: Prva stvar, ki pride takoj za plesom, je študij, ki mi na srečo pusti tudi veliko prostega časa. Če tega ne porabim za počitek od treningov, se najraje družim s prijatelji, za kakšne druge resne hobije pa nimam časa.
Komu sta najbolj hvaležna za vajin uspeh?
Andraž: Vse zahvale in zasluge, da sem plesalec, kakršen sem, gredo dvema osebama. To sta že nekajkrat omenjena Robi Grmek in Marko Stamenković. Robi zaradi tega, ker mi je omogočal vse treninge, prostor za treniranje in vedno ponujeno pomoč, kadar sem jo potreboval. Marko je tisti, ki mi je podal vse znanje, ki mi ga je lahko, ogromno vlagal vame in se na splošno trudil, da bi naredil iz mene največ, kar lahko. Poleg podajanja znanja je bil tudi velik del mojega odraščanja in me ustvaril ne le kot plesalca, ampak v veliki meri tudi kot osebo. Zahvala gre seveda tudi družini, kjer so me vedno podpirali, vozili na treninge, se tudi oni odrekli marsičemu zaradi mojih treningov in ves čas verjeli vame.
Hana: Ker je najina plesna pot skoraj povsem enaka, se bova malo ponavljala. To sta Robi Grmek, ki nama vedno stoji ob strani in nama nudi vse pogoje, da lahko trenirava in delava v Plesnem studiu Novo mesto. Potem pa Marku Stamenkoviću, ki ni bil le najin trener, ampak je tudi odličen prijatelj. Vedno je v naju vlagal vse, kar je lahko, in hkrati smo tudi skupaj odrasli. Poleg njiju pa imam srečo, da me družina in prijatelji vedno podpirajo.
Naštejta tri stvari, brez katerih ne gresta ne na trening ne na tekmo.
Hana: Robčki za nos, ker sem vedno prehlajena, elastika za lase, brez katere ne grem nikamor, in moj telefon, brez katerega se žal počutim odrezano od sveta.
Andraž: Najbolj pomembna stvar je glasba, brez nje ples seveda ne gre. Druga stvar je lak za lase, da je frizura vedno urejena, in pa moj telefon, brez katerega si vsakdana več ne morem predstavljati.
Imata kakšen moto ali misel, ki vaju vodi skozi življenje?
Hana: "Life isn’t about finding yourself, life is about creating yourself." Ne čakaj na stvari, da se zgodijo same od sebe, vendar za to poskrbi sam.
Andraž: “Life begins at the end of your comfort zone.” To pomeni, da se moraš vedno potiskati naprej, razmišljati izven okvirov in se zavedati, da je vedno prostor za napredovanje.

View Gallery 12 Photos