Najbolj uživam na odru. Ko sem utrujena, si ne želite imeti opravka z mano.

Bi se na začetku intervjuja lahko predstavila našim bralkam in bralcem v nekaj stavkih. Kot plesna ustvarjalka, kot oseba in kot šolarka.  Kdo si, Špela Jezovšek?
Kot ustvarjalka na področju plesa in pa tudi petja najbolj uživam v svojih trenutkih na odru. Vživim se v ples, pesem, glasbo ter si vedno prizadevam občinstvo čim bolj zabavati. Oder je na nek način moj drugi dom. Kot šolarka hodim v prvi letnik I. gimnazije v Celju. Novi sošolci so itak super. Iz prvega meseca srednje šole imam že veliko lepih spominov ter lepih – in tudi malo manj lepih – ocen. Kot oseba, no ja, to bo pa že težje. Dobro, nekje moram začeti; trenutno sem stara 15 let, živim na Proseniškem, moja najljubša barva je svetlo zelena, moja srečna številka je 13, moja najljubša hrana je sir, najljubša sladica pa macaronsi. Velik del moje osebnosti seveda zavzema ljubezen do ustvarjanja, takšnega in drugačnega. Ples in petje me spremljata vsepovsod, rada pa tudi rišem, slikam (s čopičem in tudi s fotoaparatom), igram violino in klavir, a najraje ukulele. Snemam, pišem tudi svojo prvo knjigo (že od šestega razreda osnovne šole …).  Prijateljstvo ter družina sta mi zelo pomembni vrednoti. Ko sem utrujena, si ne želite imeti opravka z mano. Drugače pa vedno skušam biti prijazna in nasmejana ter sem rada v pomoč.

Malgaj trka, 2015
Kako je ples priplesal v tvoje življenje? Nam zaupaš, kaj je botrovalo odločitvi, da se začneš ukvarjati s plesom?
Na to vprašanje težje odgovorim s konkretnim odgovorom, saj sem začela plesati pri štirih letih in se bolj malo spomnim. Na plesne vaje me je vpisala mami.
Festival Jezerski biseri, Struga, Makedonija, 2015
Kje vse si do zdaj pridobivala plesna znanja?
V glavnem sem urila svojo plesno tehniko ter ustvarjalnost pod okriljem plesnega društva Harlekin – društva za umetnost plesa v Celju. Vsake poletne počitnice od leta 2009 naprej se redno udeležujem plesnega tabora Mašun v okviru KD Qulenium, vendar pa se bojim, da je bilo letos moje zadnje leto, saj sem na žalost dosegla zgornjo starostno mejo. Vsake toliko časa pa sodelujem tudi pri raznih plesnih delavnicah v Celju in drugod po Sloveniji.
Pot v Makedonijo po Jadranski magistrali, 2015
Zakaj si se sploh odločila za Harlekin in njihov stil plesa ter kako bi ga poimenovala? Kaj in kje plešeš zdaj?
Trenutno plešem modern pri Andreji Šraj, kjer izpopolnjujemo plesno tehniko, sodobni ples pri Sandri Jazbec, kjer razvijamo našo plesno ustvarjalnost, obiskujem pa tudi balet za sodobnike pri Ani Jenček Dekleva, kjer z osnovami baleta krepimo tehnične sposobnosti.
Kakšno je tvoje sodelovanje z mentorico, pedagoginjo in koreografinjo Ano Vovk Pezdir? Kako bi opisala ta vajin odnos?
Ana Vovk Pezdir je bila moja plesna učiteljica v mlajših letih ter je skoraj vsako leto moja mentorica za plesno tekmovanje OPUS1, ki se ga vsakoletno udeležujem že od leta 2009. Pri oblikovanju plesne miniature mi je vedno v veliko pomoč in vedno me zna pravilno usmeriti, me napeljati na nova razmišljanja in razvijati koreografijo naprej. Z letošnjo miniaturo Moj radovedni nos sem se, poleg plesne točke Freedom, ki mi jo je koreografirala Andreja Šraj, odločila preizkusiti še enkrat na mednarodnem festivalu Jezerski Biseri v Makedoniji. Skupaj sva obnovili koreografijo ter jo prenovili glede na kritike. A čeprav sem bila med tem procesom zelo naporna in težka za prenašanje, sem zelo hvaležna, ker me je kljub mojim muham vseeno prenašala ter me kot edina oseba poleg moje mami prišla podpirat na sam kraj tekmovanja. Upam, da bo moja mentorica tudi v prihodnjih letih.
Špela in Ana Vovk Pezdir (festival Jezerski biseri, 2015)
Požela si kar precej nagrad in priznanj. Nam našteješ tista, na katera si najbolj ponosna, in zaupaš, zakaj?
Najbolj sem ponosna na svoj lavreat I. stopnje, ki sem ga osvojila v Makedoniji konec letošnjih poletnih počitnic. Čeprav sem nanj zelo ponosna tudi zaradi visokega števila doseženih točk na mednarodni ravni, mi več kot to pomeni spomin na Makedonijo ter vtis na občinstvo, ki mi ga je uspelo narediti. Moj cilj je biti občinstvu v zabavo, zato vedno najbolj uživam v tistih nekaj trenutkih med koreografijo, ko iz občinstva izvabim smeh.  Še več takšnih trenutkov sem doživela ob izvedbi plesne miniature Oskar, ki mi je še posebej pri srcu, saj so njeni temelji postavljeni na eni izmed mojih najljubših knjig, Oskar in gospa v rožnatem, ki je tudi zelo priporočljiva za vzeti v roke ter malce pokukati vanjo. Z avtorskim solo plesom sem se udeležila na tekmovanja OPUS1 leta 2012 ter prejela nagrado za najboljšo plesno izvedbo.  Enako nagrado na istem tekmovanju sem osvojila tudi za plesno miniaturo BilasemžeB leta 2014. Tema tega leta je bila upor, in kot nalašč sem bila ravno tisto leto ne meji med starostnima skupinama A in B. Zaradi stalnega spreminjanja števila prijavljenih v posamezni skupini, so me, preden je nastopil dan tekmovanja, premetavali iz ene skupine v drugo. Na koncu sem pristala v skupini B, kar se je sicer kregalo s poanto naslova moje miniature, a očitno se je izplačalo.
Prilep, Makedonija, 2014
Kaj ti sploh pomenijo nagrade?
Nagrade so mi na nek način potrditev vsega vloženega truda ter napredka, a bolj kot to nanje rada gledam kot na spomin. Ne glede na to, ali je nagrada, diploma ali priznanje, do vsakega izmed teh je vodila pot, polna nepozabnih trenutkov.
Kako gledajo tvoji sošolci in sošolke na tvoja plesna udejstvovanja in na plesne uspehe? Te nagradijo s kakšno čokolado, ti zaploskajo ali …
Ker sem letos šele prvi letnik srednje šole, v tem šolskem letu še nisem doživela posebnih dosežkov. V osnovni šoli pa smo pri razredni uri vedno zaploskali vsakemu učencu, ki je dosegel poseben uspeh. Čokolada je sicer odlična ideja, a priboljške smo si raje privoščili ob rojstnih dnevih.
Kaprije, Hrvaška, 2012
Ali premišljuješ o plesni karieri in o tem, da bi odplesala v tujino? In kaj bi se moralo zgoditi, da bi res odšla?
Nikoli nisem premišljevala, da bi me s plesom odneslo v tujino, niti ne s petjem ali s katerokoli drugo dejavnostjo. Rada živim v Sloveniji, na Proseniškem, kjer imam svoje prijatelje, svojo družino in vse stvari, ki so mi pri srcu. Če pa bi me že kam odpeljalo, bi bila to zagotovo Makedonija.
Oskar, 2012
Je pri tebi sploh kdaj opcija B v življenju, početi kaj drugega kot ukvarjati se s plesom?
Po pravici povedano si ne predstavljam, da bi se profesionalno ukvarjala s plesom. Brez njega bi verjetno težko živela, a mi je pri srcu bolj kot ljubiteljska dejavnost, bolj kot hobi. Imam tudi veliko ljubezen do petja, ki se ga učim sedaj že par let pri Vocal BK Studiu. Tudi na pevskem področju se udeležujem raznih tekmovanj na tujih in slovenskih tleh in pri tem blazno uživam. Rada prisostvujem tudi v filmu in gledališču, saj uživam tudi v igranju ter se rada preizkušam v različnih vlogah, če ne na gledališkem odru, pa včasih za "hec" tudi doma. Moja prihodnost je trenutno definitivno usmerjena v umetniške vode, a nisem prepričana, v katero smer me bo odneslo. Če pa se mi življenje kot poklicna umetnica ne bo obneslo, pa bom verjetno pristala na čisto drugem koncu. A saj nihče zanesljivo ne ve, kaj mu v življenju utegne priti naproti.
BilasemžeB, 2014
Kaj te pri plesu najbolj osrečuje in kaj najbolj žalosti?
Najbolj me osrečuje, ko osvojim koreografijo, vanjo vpletem svojo zgodbo, ki se nato zlije skupaj z glasbo in lahko v celoti uživaš v vsakem impulzu in vsakem gibu, do konca njegovega trajanja. Najbolj pa me žalosti, ko me naslednji dan po kakšnem še posebej napornem treningu bolijo mišice.
RadovedNOSt, 2015 (Foto: Eva Klevska)
Ali imaš svoje plesne idole?
Pravzaprav mi ne pade na misel noben slavni plesalec, ki bi bil moj vzornik. Za vzor mi je predvsem moja učiteljica moderna Andreja Šraj. Nisem je videla plesati le pri urah plesa, temveč sem bila med občinstvom na plesni predstavi Galerije plesa Maribor – Brez Izhoda, v kateri je nastopala.
Kaj počneš, kadar ne plešeš? Čemu namenjaš proste trenutke?
Poleg plesa, petja, šole in učenja mi prostih trenutkov ostaja vedno manj, a še vseeno se vedno najde čas za prijatelje, risanje, slikanje, občasno, ampak res občasno pospravljanje sobe ter za kakšno Disney Channel nadaljevanko.
Na krilih labodov, 2015 (na sliki Špela Jezovšek in Danijela Preskar)
Ali paziš na prehrano, imaš vedno v mislih, kaj ješ, in vedno skrbiš, da piješ dovolj tekočine?
Voda je vir življenja in brez nje ne moremo preživeti. To se učimo pri biologiji in tako je tudi v resnici. V moji šolski torbi je vedno vsaj ena plastenka vode, eno manjšo pa si stlačim še v torbico. Ko se gre za zdravo prehrano, pa jaz definitivno nisem prava oseba za nasvete in pomoč. Že od malega sem izbirčna, predvsem ko gre za solato. Mami mi jo je enkrat poskusila skriti celo v juho, a sem jo lepo popljuvala nazaj v krožnik. Po atiju sem tudi velik sladkosned, verjetno celo prevelik z vidika zdravega prehranjevanja. Edina stvar, na katero sem ponosna, pa je zajtrk, brez katerega zjutraj ne zapustim hiše.
Naštej tri ali pa – če jih imaš – pet stvari, ki so vedno s tabo na treningu ali pa tudi kar tako? Brez česa ne greš nikamor?
Prva stvar mora biti moja torbica. Sicer nisem prepričana, ali to šteje kot ena stvar, a raje ne bi začela naštevati, kaj vse je v njej …  Drugi dve stvari pa sta dve plišasti igrački, ki ju ne nosim ravno vsepovsod, a zagotovo vedno spita v isti postelji kot jaz. Vem, pliškoti so za majhne otročičke, a si ne morem pomagati. Prvi je majhen levček Dömsödko, ki sem ga dobila na pevskem festivalu v Dömsödu na Madžarskem (kar verjetno pojasni ime). Drugi pa je glava od pošasti iz računalniške igrice Minecraft, ki se ji reče creeper, sešila pa mi ga je moja najboljša prijateljica Rebeka za 13. rojstni dan.
Freedom, 2015 (Foto: Daniel Stojanoski)
Po čem se ti zdi, da si najbolj prepoznavna? Kaj je tisto, da ljudje rečejo, glej jo, naša Špela?
Na to vprašanje ne znam odgovoriti, ne vem, če sploh obstaja kaj takšnega, kar me določa v očeh drugih. Mogoče se to ves čas spreminja. Letos na morju je bil to gotovo moj nov instrument ukulele. Od minute nakupa so bile ukulele ves čas z menoj. In seveda njihov zvok in moje petje z vsemi ostalimi.
Je s teboj lahko ujeti korak oziroma kdo ga najlažje?
V življenju … težko rečem. V plesu pa se najbolje ujamem s svojo soplesalko in najboljšo prijateljico Danijelo Preskar. Letos se nameravava udeležiti tekmovanja Dance Star v Poreču.
Kateri je tvoj življenjski moto?
Smeh je pol zdravja! – Sandi Jezovšek, moj ati.

View Gallery 12 Photos