Vanesa Majerič, pozdravljena na Paradinem portalu. Kako bi se za uvod predstavila našim bralcem in bralkam kot oseba in kot plesalka? Kdo si, Vanesa, in kam si namenjena?
Zdi se mi, da sem prijetno dekle (smeh), ki se rada zabava in dela stvari iz veselja, zato sem tudi plesalka. Sem plesalka in koreografinja, s plesom pa se želim ukvarjati, kolikor dolgo bo mogoče. Trenutno se s plesom ukvarjam že več let, moja glavna tehnika je sicer hip-hop, vzporedno pa treniram tudi jazz in disco ples. Delujem pod okriljem mentorja, tudi trenerja in koreografa Jureta Krajnca in Plesne šole Samba v Mariboru.
V kakšnem stanju sem te ujela? V kopalkah, v premlevanju minule sezone in načrtih za novo?
Pravkar se odpravljam na morje, saj je za mano zelo naporna sezona, ki jo je konec za plesalce, zame pa jo bo vsaj delno z morjem. Skozi vse poletje imam vsako sredo klase, torej od konca državnega prvenstva in takoj po morju nadaljujem, sama pa prav tako poskušam trenirati vsak dan, konec avgusta pa me že čakajo priprave s plesalci plesne šole.
Kakšen pa je spomin na letošnje državno prvenstvo, ki se je odvijalo konec junija v Novem mestu? So se pričakovanja uresničila?
Na letošnjem državnem prvenstvu sem imela pod okriljem tri solo mladinke, solo mladinca, mladinski par, solo člana, članski par, mladinsko malo skupino, člansko malo skupino, mladinsko formacijo ter člansko formacijo, vse v tehniki hip-hop. Zelo sem ponosna na vse svoje plesalce, saj so na odru dali vse od sebe. Čeprav so nekateri tekmovali prvič, sem z vsemi rezultati zelo zadovoljna.
Zaplesala si tudi sama, ne samo koreografirala?
Kot solistka sem tekmovala že peto leto zapored, prvič sem plesala tudi s svojo člansko malo skupino, najbolj pa sem se veselila članske formacije, v katero sem letos vložila ogromno truda.
Na katere naslove si do zdaj najbolj ponosna in zakaj?
Najbolj sem ponosna na 5. mesto na lanskem in 6. mesto na letošnjem državnem prvenstvu med hip-hop solo članicami, 19. mesto na lanskem evropskem prvenstvu ter 23. mesto na lanskem svetovnem prvenstvu. Letos sem prvič sestavljala člansko formacijo in dosegli smo pohvalno 7. mesto. Prav tako sva z soplesalcem Nejcem Strelcem ponosna tudi na 3. mesto med disco ples duo člani, saj tako visokega rezultata nikoli nisva pričakovala.
Kaj ti pomenijo tekmovanja in kaj pomenijo tekme tvojim plesalcem?
Čeprav nisem največja ljubiteljica tekem, se zavedam, da so v našem okolju zelo pomembne. Naučiš se nastopati, premagati tremo in odkrivaš svoj stil. Svojim plesalcem zmeraj govorim, da morajo tekmovati proti sebi, ne proti ostalim. Naš cilj je, da se na odru zabavajo in da plešejo zase, z rezultati pa se ne obremenjujemo preveč.
Si članica Plesnega kluba Samba. Pa nam opiši, prosim, svojo plesno pot, ki te je pripeljala do Sambe?
Tako kot večina otrok sem tudi sama obiskovala plesne tečaje že v vrtcu. Zraven plesa sem se v osnovni šoli ukvarjala tudi z mažoretkami, plavanjem in jahanjem. Od takrat, ko se nam je v 7. razredu predstavil Jure Krajnc iz Plesne šole Samba, sem zvesta svojemu klubu.
Se spomniš usodnega trenutka, ki je botroval tvoji odločitvi za ples?
Že od malih nog sem vedela, da rada plešem, vendar brez Jureta, ki mi je dal čisto novo dimenzijo o plesu, nikoli ne bi upala sanjati o tej poti.
Kako lahko razložiš našim bralcem, zakaj hip-hop in ne kaj drugega?
Najbolj se najdem v hip-hopu, ker je najbližje glasbi, ki jo rada poslušam.
Si srednješolka. Kam boš odplesala naprej, kaj te mika, kaj te zanima?
Obiskujem 3. letnik srednje gradbene šole in gimnazije v Mariboru. O nadaljnjem šolanju za zdaj še ne razmišljam veliko, definitivno ostaja ples moja prva prioriteta, zato verjetno nekaj v tej smeri. Zanimam se tudi za video produkcijo, modo ter ličenje.
Ostaja Maribor plesna in študijska baza?
Definitivno. V Mariboru je še dosti prostora za napredek in sem hvaležna, da imam priložnost zgodbo peljati in širiti naprej. Vedno močnejši postajamo tudi na Ptuju z okolico, kjer je ogromno potenciala in še neodkritega talenta.
Kaj te pri plesu najbolj osrečuje in kaj je tisto, kar ti je malo manj po godu?
Najraje koreografiram, v zadnjem letu pa sem dala velik poudarek tudi na ‘freestyle’. Najbolj me osrečuje, ko vidim napredek na sebi in svojih plesalcih ter ko plesalci vstopijo in izstopijo iz dvorane z nasmeškom na obrazu. Trenutno so mi najmanj po godu tekme, saj so zame osebno zelo psihično in fizično naporne. Poleg tega jih je večina organiziranih v Ljubljani ali Novem mestu, kar pomeni, da nas zmeraj čaka dolga pot.
Od kod črpaš zamisli za koreografije in kaj nam želiš sporočiti, če seveda je vedno prisotno sporočilo v tvojih plesnih točkah?
Ko sestavljam koreografije za tekme, se posvetim tehniki in stilu vsakega posameznika, pri formacijah pa dam velik poudarek na menjave in vizualne efekte. Zamisli zmeraj najdem v glasbi. Poslušam, kaj mi ‘narekuje’, in to poskusim prenesti v gibe. Do zdaj sem sestavila le nekaj točk s sporočilom, vendar načrtujeva z Juretom dotakniti se tudi več tega umetniškega področja.
Komu si najbolj hvaležna za svojo kariero?
Najbolj sem hvaležna svojemu mentorju Juretu Krajncu, ki mi daje vse potrebno znanje in podporo. Je eden od redkih trenerjev, ki skrbi, da njegovim plesalcem uspe na dolgi rok. Zavedam se, da imam neizmerno srečo, da sem ga spoznala. Prav tako sem hvaležna svoji mami, ki me podpira in verjame vame.
Si človek, ki načrtuje ali bolj puščaš življenju, da gre, kot je namenjeno?
Oboje, v našem okolju je veliko preveč ovir, da bi lahko pustil, da gre vse, kot je namenjeno, smo tudi premajhen trg, da bi lahko zelo uspel le s svojo energijo. Če mi kdaj uspe prodreti v tujino, pa bomo videli takrat.
Kje se vidiš čez nekaj let? Kakšni so tvoji cilji, ambicije …?
V roku nekaj let se vidim kot vrhunsko plesalko, koreografinjo in mentorico. Želim si, da nam uspe z našo ekipo, ki jo je začel že Jure, C.O.R.E. (Collection Of Royal Entities), razširiti po vsej podravski regiji.
Predvidevam, da spremljaš slovenske plesalce, hodiš na predstave svojih kolegov. In kaj meniš, od kod Slovencem in Slovenkam takšen plesni talent?
Ne gre samo za talent, gre predvsem za veliko truda in ljubezni do plesa. Vsi, ki imamo radi ples, se zelo trudimo za gledljivost plesnih točk, širitev industrije in promocijo plesa. Kot je Juretov rek – več, kot treniram, več imam sreče.
Je tvoja želja podati se v tujino, poizkusiti plesati na tujih odrih, delati z drugimi koreografi?
Mislim, da je to želja skoraj vseh plesalcev. Rada bi se izobraževala v Ameriki ali Londonu, nastopala na tujih odrih in sodelovala s tujimi koreografi, vendar mislim, da bom večino svoje kariere preživela v Sloveniji.
Ali je v tvojem urniku čas tudi za neplesne dejavnosti? Kaj počneš, kadar ne plešeš?
Zadnje čase se res posvečam samo plesu. Ples mi je postal življenjski slog, tako da se z njim ukvarjam 24/7. Seveda pa si vzamem čas tudi za prijatelje, ki se prav tako ukvarjajo s plesom.
Naštej tri ali pa pet stvari, ki so vedno s tabo tako na treningu, predstavi ali kjerkoli. Brez česa ne greš nikamor?
Hiše ne zapustim brez telefona in slušalk, saj zmeraj poslušam glasbo in gledam plesne videe. Na tekmah in treningih imam vedno zraven steklenico z vodo in plišasto ovčko, ki mi jo je prinesla moja plesalka iz Avstralije.
Kaj meniš, po čem si prepoznavna, da ljudje rečejo, ja, to pa je naša Vanesa?
Mislim, da me plesalci poznajo po močnem in energičnem nastopu. Vedno sem nasmejana in dobre volje. Prijatelji bi me opisali kot pozitivno in požrtvovalno osebo, ki zmeraj prisluhne in poskuša pomagati.
Je s tabo lahko ujeti korak oziroma kdo ga najlažje?
Z mano najlaže ujamejo korak delovni in zagreti ljudje, predvsem plesalci. Najbližje sva si z Juretom, saj imava podoben pogled na ples, večinoma pa se bolje razumem s plesalci, mi smo posebna kasta, ki se lažje razumemo med sabo.
Kam te korak najraje odpelje v Mariboru? Imaš kakšen kotiček, ki ti je ljub?
Če nismo v dvorani, se s prijatelji radi zadržujemo na glavnem trgu ali pa se sprehajamo po Lentu. Večkrat se skupaj odpravimo tudi na Kalvarijo in Piramido.
Tvoj moto v življenju je?
Vse se zgodi z razlogom.
Plesati pa je?
Način življenja, izražanje čustev in svoboda.
