Na profesionalni ravni sem edini flamenko plesalec v Sloveniji

Prosim, predstavi se našim bralcem in bralkam – kot oseba ter kot plesalec flamenka. Kdo si, Mitja Obed, in kam si namenjen?
Sebe bi opisal kot iščočo osebo, ki želi okusiti globine življenja. To je tisto, kar iščem tudi v plesu. Po izobrazbi sem profesor matematike. Zadnje tri leta pa živim izključno od plesa. Izpolnjujejo me različne stvari – soljudje, narava, naravne zakonitosti, neizprosnost življenja. 

… (foto: Ranko Tintor)
Nekateri te bodo mogoče prvič spoznali skozi tale intervju, prosim, opiši svojo plesno pot – zakaj si začel plesati in kaj je bila inspiracija za to, če sploh kaj, kako te je pot pripeljala do flamenka.
Plesati sem začel pravzaprav zelo pozno, pri 23 letih. Da sem tu, kjer sem, je bilo potrebno veliko dela in odrekanja. Ampak je bilo vse zelo naravno, saj je ples postal del mene. Začel sem z latinskoameriškimi plesi v Plesnem klubu Urška, saj sem po polletnem obiskovanju tečajev družabnega plesa le-tega vzljubil, po dveh letih pa se začel izobraževati v PKD Flamenko, šele nato pa redno obiskovati klase baleta v Baletni šoli Stevens. Flamenko je bil sprva mišljen kot dopolnitev plesnega znanja, a sem v njem začel videti ogromne možnosti izražanja, zato sem se mu v polni meri posvetil. Temu je botroval tudi moj prvi obisk klasov v Sevilli.
Je za slovenski prostor precej nenavadno, da se moški ukvarja s flamenkom?
Že za žensko je malo eksotično, da pleše flamenko, saj je ta malo razširjen pri nas. Sam sem na profesionalni ravni res edini v Sloveniji, vendar poznam še par moških plesalcev, ki se ljubiteljsko ukvarjajo z njim. Mislim, da res pusti vtis, ko ljudje zvedo, da moški pleše flamenko.
… s soplesalko Urško Centa …
Nekako si si zastavil življenje v Sloveniji, potem pa si ga zamenjal za Hrvaško. Zakaj? In kaj počneš tam?
V Zagreb sem se podal z namenom ustvariti flamenko plesno sceno in ustanovil svojo šolo. Namen je bil tudi se tako v polnejši meri posvetiti ustvarjanju, tkanju novih vezi. Zgodile so se mi izjemno lepe stvari, spoznal sem čudovite ljudi, v čast si štejem, da sem kar nekaj ljudi povedel v svet plesa. Zagreb mi je pri srcu, tamkajšnji ljudje še bolj. Na žalost je plesni kruh izjemno težak (na Hrvaškem pa še toliko bolj), zato sem se bil primoran letos vrniti in me bo življenje vodilo tu, na domačih tleh.
… (foto: Miha Mally)
Je primerjava med hrvaško in slovensko flamenko sceno sploh primerna?
Slovenska flamenko scena obstaja že 20 let in imamo kar nekaj dobrih plesalcev na profesionalni ravni. Na Hrvaškem sva edina plesalca flamenka Andrea Lolić in jaz. Flamenko tam živi šele tretje leto. Glede na stanje na Hrvaškem tudi ni presenetljivo, da se ne razvija, saj ples že generalno ni dovolj cenjen, institucije so ustvarjalcem neprijazne, nepotistične. Kar je za ples žalostno in neproduktivno.
Zdi se mi, da si zelo radoveden plesni ustvarjalec in nikakor ne običajen flamenko "posnemovalec". Pri tem mislim, da ustvarjaš avtorske projekte, v katerih je flamenko glavna tema, oziroma flamenko korak mešaš z drugimi plesnimi stili. Se strinjaš?
Da. Moje telo je vajeno flamenko giba oziroma tehnike. Prav tako pa poznam klasično baletno tehniko, sodobne plesne zvrsti. Rad se čudim. Čudim čemurkoli – v naravi, v človeškem bitju, v ljudskem izročilu, živalih, omejenost, neomejenosti, v že izoblikovanem plesu. In tako se rodijo določeni vzgibi, ki se berejo kot svojstvena plesna govorica. Torej ne črpam zgolj iz še ene druge plesne tehnike, ampak se pustim voditi telesnim impulzom, ki s svojimi zakonitostmi rišejo določene podobe.
Kje iščeš teme za podajanje novih predstav?
Tema mojih solo predstav je moje razmišljanje o življenju, svetu. O osnovnih načelih obstoja. To je gonilo, ki mi daje smisel in me vodi ter začrtuje zgodbo. Potem pa prihajajo ideje na različne načine, navdihujejo me različne stvari, v zadnjem času v veliki meri ljudsko izročilo. Ko sem povabljen s strani drugih plesalcev, je tema že podana, tam dopolnjujem temo s svojimi prebliski. 
… iz bodoče predstave (NI)SEM …

S skupino CoraViento, katere član si še vedno ne glede na razdaljo, ste tik pred novo predstavo (NI)SEM. Nam razložiš, kdo je in kdo ni. Kaj je vodilo predstave, ki bo doživela premiero 31. marca v Kinu Šiška v Ljubljani?
V predstavi (NI)SEM, ki se je že izjemno veselimo, smo plesalci CoraVienta združili moči z Mario Keck, uveljavljeno in izjemno plesalko in pevko flamenka. Vodilo predstave je iskanje identitete, ki je včasih vsiljena s strani družbe. V plesu iščemo posameznikovo umestitev v okolju in to želimo čimbolj izraziti s tradicionalnim gibom flamenka.
Je danes težko bit inventiven? Je flamenko dovolj razgibana plesna govorica za to?
Če si zvest samemu sebi, si inventiven. Inventivnost oziroma inovativnost ni ustvarjanje novih gibov kot po tekočem traku, ampak je odkrivanje. Za nekoga bo to zvesto odkrivanje obstoječega, v katerem bo našel dragulje, nekdo drug lahko izbere popolnoma neuhojeno pot. Včasih najdemo (nov) gib, včasih najdemo koreografsko rešitev, včasih pa najdemo sebe. Slednje pri plesalcih najbolj cenim. Na daleč se vidijo trenutki, ko plesalec najde sebe, pa naj bo to le majhen gib z ramenom. Flamenko je dovolj razgibana govorica, vendar je moje lastno besedišče prešlo sam flamenko. Nekdo drug za inventivnost ne čuti potrebe po sestopu iz flamenka. Poznam take plesalce in jih zelo cenim.
… (foto: Miha Mally)
Kako slovenska publika doživlja vaše predstave? Je naša publika drugačna od hrvaške?
Mislim, da se lahko pohvalimo z izjemno dobrimi odzivi slovenske, prav tako tudi hrvaške publike. Občinstvo v naših predstavah vidi trud, vidi delo, deli občutke z nami in vidi bistvo plesa/predstave. Doživljamo izjemno tople odzive laikov, prav tako pa tudi plesne scene. Neke bistvene razlike med hrvaško in slovensko publiko ni, mogoče je hrvaška za odtenek bolj odprta, kar pa je spet odvisno od prizorišča do prizorišča.
Kakšen pa je tvoj pogled na slovensko plesno sceno?
Slovenska plesna scena je izredno močna. Imamo izjemne plesalce v praktično vseh plesnih zvrsteh. Prav neverjetno je, kako prav pri nas puhti plesni entuziazem. Plesalci osvajajo prva mesta, imamo svetovno priznane koreografe, plesni dosežki odmevajo po svetu. Rak rana (pa ne samo slovenskega) plesa je zaprtost – določene institucije so namenjene le svoji prijateljski mreži. Neuveljavljen (pa čeprav dober) plesalec bo potreboval "prijatelje", da se udejanji na odrih.
… (foto: Milena Rupar)

Kaj te pri plesu najbolj osrečuje in kaj najbolj žalosti?
Najbolj me osrečuje možnost izražanja in spoznavanja samega sebe, žalosti pa, ko svojih idej človek ne more udejanjiti zaradi takšnih ali drugačnih ovir.
Kaj počneš, kadar ne plešeš? Čemu namenjaš proste trenutke?
Narava, ravno zdaj se neizmerno veselim prebujanja narave, vseh prisotnih dišav v zraku. Rad delim čas s prijatelji, v zadnjem času me navdušujejo zgodovinske knjige.
Naštej tri predmete, brez katerih ne greš nikamor
Sport Billy torba za trening, iPod, hrana.
Po čem si prepoznaven, kako vedo vsi, aha, to je pa naš Mitja?
a) lačen b) zmešan
Imaš kakšen moto ali misel, ki te vodi skozi življenje?    
Nikoli se ne zasidraj v trenutnem razumevanju sveta.
Plesati flamenko je …
iIskati vse, kar življenje je. Izraziti sebe, izraziti pogled na svet. Raziskovati. Trpeti in uživati.

View Gallery 11 Photos