Kako bi se predstavila našim bralkam in bralcem? Kakšna oseba in kakšna plesalka si?
Sem Neja, plesalka Plesne šole Urška in tekmujem v kategoriji mladincev v modernih tekmovalnih plesih. Kot oseba sem rada dobre volje, nasmejana in optimistična. Kot plesalka pa sem zelo delavna, pogumna, vztrajna in se vedno rada učim novih koreografij in korakov.
Kaj je botrovalo odločitvi, da se začneš ukvarjati s plesom, in kdaj? Kdo te je navdušil za ples?
Navdušila me je sestra Tadeja. Že od malih nog sem jo spremljala na tekmah in si velikokrat zavrtela njene posnetke ter se tako učila korake, ki sem jih potem izpopolnila v plesni šoli. Tadeja, ki je izvrstna plesalka, mi še vedno pomaga pri treniranju novih koreografij in zahtevnejših likov, ki mi ne gredo.
Hodim na Osnovno šolo Venclja Perka v 7. razred. Začela sem plesati v vrtcu, in sicer že pri dveh letih in pol. Nato sem plesala v Plesni šoli Miki. Pri štirih letih pa sem nadaljevala s plesom v Plesni šoli Urška. Do šestega leta sem plesala pri Saši Volk in Evi Hlebec. Saša mi že od začetka veliko pomaga, saj lahko kadarkoli pridem v Urško Domžale, kjer imam na voljo dvorano za treniranje. Velikokrat mi tudi svetuje in mi da pozitivno kritiko. Ker smo v skupini Cicimix (najmlajša skupina) plesali vse zvrsti, sem našla ples, ki me je navdušil. To je jazz. Od takrat sodelujem z Blažem Godcem, ki je dober trener in me je veliko naučil.
Jazz in show sta moji področji. Pri showu mi je najbolj všeč, da ima vsaka točka določeno temo in zgodbo, v katero se vživim in jo poskusim na odru čim bolje prikazati. Pri jazzu pa mi je všeč, da se lahko preizkusim v tehniki ter samem plesu.
Tekmovanj se rada udeležujem, saj prinesejo le napredek in kilometrino nastopov pred večjimi množicami, kar menim, da je želja vsakega plesalca. Je pa seveda lepo, če si za svoj trud in čas, ki ga vložiš v treninge, nagrajen z lepimi uvrstitvami, ki so tudi dokaz, da si na pravi poti. Na tekmovanja se redno pripravljam. Pred mednarodnimi tekmovanji treniram tudi večkrat na dan. Preden grem na oder, sem ponavadi zelo živčna, a med plesom pozabim na vse, kar se dogaja okoli mene, in zares uživam.
Najbolj sem ponosna na zadnjo uvrstitev, kjer sem postala evropska prvakinja v kategoriji show dance solo mladink. Še posebej zato, ker sem prvo leto mladinka in si takih uspehov nisem niti predstavljala. Zelo ponosna sem tudi na mesto svetovnih prvakov s soplesalcem Kanyjem Michelom Obengo, kjer sva zmagala na državni, evropski in svetovni ravni v kategoriji show dance pari mladinci. Veliko mi pomeni tudi zmaga na svetovnem prvenstvu, lani v solo jazz kategoriji. Državna prvakinja sem bila šestkrat, 3-krat v solo kategorijah, 1-krat v dvojicah, 1-krat v malih skupinah ter 1-krat v kategoriji formacij. Evropska prvakinja sem bila dvakrat, oba naslova sem osvojila letos, v solo in duo kategoriji. Svetovna prvakinja pa sem bila kar 4-krat. Enkrat v kategoriji parov, 1-krat v solo kategoriji ter 2-krat z malo skupino.
Vse koreografije mi delata Blaž in Mimi, saj me najbolje poznata, in sem zelo zadovoljna z njunimi koreografijami in treningi. Dobra koreografa sta zato, ker delamo vsakič malce drugačen stil jazza oz. showa in me tako vedno naučita nekaj novega ter mi s tem postavljata nove izzive. Prav tako sta odlična pedagoga, saj z njima rastem plesno in osebnostno, saj vedno vesta, kaj je prav in zakaj je tako.
Kakšen je tvoj pogled na slovensko plesno sceno, na tisto, ki jo najbolje poznaš? Kdo te navdušuje in kdo mogoče ne toliko? Kaj bi bilo treba spremeniti?
Slovenija je na področju plesa zelo močna ekipa. Se mi pa zdi, da se na mednarodnih tekmovanjih premalo podpiramo in ne držimo skupaj.
Glede na to, da se pripravljam na svetovno prvenstvo v jazzu, Mikolajki, si želim, da bi tudi tam uspešno zaključila sezono. Naslednje leto se od letošnjega verjetno ne bo prav dosti razlikovalo. Se pa veselim nove plesne sezone, idej, koreografij in novih izkušenj.
Imaš med plesalci ali pa pedagogi kakšnega svojega idola?
Moja največja vzornika sta seveda trenerja Mimi in Blaž, tako v plesnem kot koreografskem pogledu. Izpostavila bi tudi prej omenjeno sestro Tadejo ter v mojih očeh trenutno najboljšo plesalko Stašo Tušar, ki je vsestranska plesalka in zna odlično odplesati koreografije različnih stilov in zvrsti plesa. Poleg tega pa je zelo prijetna oseba.
Sama pri sebi tega ne opazim, upam pa, da je kakšen gib ali gibanje, ki ga opazijo gledalci.
V katerih koreografijah najbolj uživaš?
Najbolj uživam v veselih koreografijah, saj se zelo rada smejim na odru, vendar imajo tudi počasne in čustvene koreografije svoj čar. Prav všeč mi je, da so vse koreografije med seboj različne in da ne plešemo vedno eno in isto.
Osrečuje me, ko me trener pohvali, saj takrat vidim, da je moj trud poplačan. Ob plesu pravzaprav ne morem pomisliti na nič žalostnega. Res je, da se moram včasih nekaterim stvarem odreči, ampak vseeno ne želim zamuditi trenutka, ki ga lahko odplešem.
Predvidevam, da so straši tvoji veliki podporniki. Koliko so vpleteni v tvoje plesne obveznosti? Jim je težko? Kako se to kaže?
Starše imam reees rada, saj si večje podpore sploh ne bi mogla želeti. Mislim, da jim ni težko, saj vidijo, koliko mi pomeni ples, da v tem res uživam in da je to moj svet.
Teh trenutkov ni ravno veliko. Ponavadi se učim, včasih pa si ta čas rezerviram za prijatelje.
Naštej tri ali pa – če jih imaš – pet stvari, ki so vedno s tabo na treningu, nastopu ali pa tudi kar tako? Brez česa ne greš nikamor?
Na splošno nikamor ne grem brez telefona. Prav tako imam pri sebi vedno elastiko za lase, ker imam pogosto spete. Na treningih pa imam s seboj plastenko vode, bleyer copatke, ter nakolenčnike, saj na nastopih in tekmovanjih ne želim imeti modrih kolen, haha …
Vaja dela mojstra, mojster dela vajo!
