Možganom pustim prosto pot, naj ustvarijo, kar jih tisti trenutek podžiga

Kako bi se našim bralcem in bralkam predstavila. Kdo si, Vesna Zorman? In kdo je skupina Ambrosia?
Sem totalni entuziast nad življenjem, zanimajo me čisto vse stvari; če bi imela možnost živeti večno, bi se lotila spoznavanja prav vsega, kar obstaja: prebrala vse knjige, preslušala vso glasbo, preigrala vse igre, se lotila vseh hobijev in poklicev. Zanimajo me ljudje; kdo so, kakšna je njihova življenjska zgodba, zakaj so se odločili za svojo življenjsko pot in kaj so na njej spoznali. Ker je naš čas na tem planetu žal omejen, poskušam nekako postaviti prioritete, česa se lotiti najprej, kaj mi pomeni največ. Moja pot me je najprej zanesla globoko v vode računalništva, kasneje pa v odrsko umetnost: kreiranje kostumov, ples, koreografiranje, učenje, fotografijo in film. Sedaj skupaj s svojim partnerjem Urošem vodiva podjetje, ki se ukvarja prav z vsem naštetim: skupaj ustvarjamo, potujemo in delimo našo strast.

Zakaj ime Ambrosia?
Ko sem se odločala za ime skupine, sem si predvsem želela najti eno besedo, s katero bi lahko opisala vizijo, tako stilistično kot plesno in gledališko, proti kateri sem stremela (in še vedno stremim). Med goro besed, ki sem jih spisala, je ravno Ambrosia resonirala z mano in z zgodbo, s katero sem se skozi naše nastope in pojavljanja vsakič želela predstaviti širši javnosti. Z besedo Ambrosia so namreč v grški mitologiji opisali hrano oziroma nektar bogov, torej nekaj tako izjemnega, da je bilo namenjeno samo najvišjim. Prinašala naj bi tudi nesmrtnost in večno mladost.

Kako se je orientalski ples znašel v tvojem življenju? Si se prej ukvarjala s katerimi drugimi plesnimi zvrstmi?

Že od malih nog me je navduševal balet, latinskoameriški plesi in umetnostno drsanje. Spomnim se, koliko popoldnevov sem presedela na očetovi postelji in uživala ob gledanju televizijskih prenosov s tekmovanj ali v predstavah v omenjenih zvrsteh. Želja, da se tudi sama preizkusim v tem, kar me je veselilo, je bila močna, vendar je doma naletela na gluha ušesa, tako da sem sčasoma to željo zatrla in se poskušala posvečati drugim stvarem. Potem pa se mi je precej kasneje v življenju pojavila bolezen ščitnice (Grave’s disease) in sem bila zaradi veliko zdravstvenih zapletov primorana poiskati neko vrsto gibanja. Vse, kar je pretirano pospešilo bitje srca, je izpadlo iz igre, tako da sem se po precejšnem iskanju odločila za orientalski ples. Zdelo se mi je zabavno, ne pretirano naporno, in tako sem odšla na svoj prvi klas. Kasneje sem ugotovila, da to pa le ni kar tako in da je kot pri vsakem plesu v ozadju veliko tehnike; to me je le še podžgalo, saj sem po duši perfekcionist in postala sem lačna znanja. Iz orientalskega stila sem tako prešla na tribal fusion stil in neutrudno pričela potovati povsod po Evropi, kjer so bile delavnice v tej stilizaciji. In še danes je tako! Ne omejujem se samo na tribal fusion stil, ampak se izpopolnjujem tudi v baletu, modernem in izraznem plesu ter Franklin metodi. Menim, da le tako, torej s spoznavanjem različnih stilov in tehnik plesa in gibanja, lahko postaneš nek zaokrožen plesalec, ki razume telo in kako ravnati z njim.

Se s plesom ukvarjaš ljubiteljsko ali je to služba oziroma služba & družba?

Začelo se je predvsem kot hobi in seveda za izboljšanje mojega zdravstvenega stanja, sedaj pa je dobesedno preraslo v drugo službo. Moja primarna služba je namreč razvoj računalniških aplikacij, oblikovanje uporabniških vmesnikov, ustvarjanje grafičnih podob, spletno programiranje. S svojim partnerjem na tem področju skupaj delava že preko 15 let. Tudi naša spletna stran in vsa naša vizualna podoba je v celoti moje delo. Moja druga služba je pa čisto nasprotje: ustvarjanje odrskih produkcij, koreografiranje, izdelava kostumov, plesno izobraževanje in učenje, fotografija in obdelava slik ter video produkcija. Vesela, sem da se skupaj s partnerjem lotiva prav vsega, rada se podajava in poglabljava v nove, neznane stvari, in tako smo kot skupina čisto samo zadostni.
Sodeč po fotografijah tvoja skupina fascinira z oblačili oz. kostumi. Zdi se, da je vsak detajl skrbno naštudiran, vsak kos nakita premišljen? Zakaj tako?
Ja, res je. Nešteto ur se skriva za izdelavo prav vsakega detajla na naših kostumih. Večinoma so vsi kosi izdelani ročno izpod mojih rok, pri stvareh, ki morajo biti zašite na šivalni stroj, pa mi pomaga moja šivilja. Kostumi so pri nas izredno pomembni, saj želim uporabiti čisto vse, kar je v moji moči (kostumografija, ličenje, rekviziti, luči ipd), da gledalcem pričaram neko določeno zgodbo in jim predstavim nek drug svet, neka druga, nezemeljska bitja. Tudi nam kot nastopajočim kostum čisto spremeni doživljanje karakterja, ki ga predstavljamo skozi ples. Velikokrat se zgodi, da do popolnega zlitja s svojo odrsko vlogo pride šele, ko plesalka obleče kostum.
Kaj se je spremenilo od tvojih začetkov pa do danes? Kaj je ostalo dobrega in kaj malo manj?
Vseskozi se spreminjam, počutim se, kot da se stalno nadgrajujem in dopolnjujem in skozi vse te spremembe pravzaprav spoznavam, kdo sploh sem. Glede sprememb sem najbolj vesela, da sem nekako uspela vplesti v svoje produkcije moderni ples in balet, kostumi prav tako postajajo vse bolj intenzivni in glamurozni, zaljubila sem se v barve. Prav vznemirljivo je premišljevati, videti in tudi doživeti presenečenja, ki jih prinaša naslednji dan, prihodnost. Pri tem se ne omejujem, možganom pustim prosto pot, naj ustvarijo, kar jih tisti trenutek podžiga.

Katerih od svojih pedagoginj se najraje spominjaš in zakaj? Kaj so ti dale?

Prva, zaradi katere sem se zaljubila v tribal fusion, je bila Sherri Wheatley, v njenem stilu sem se takoj prepoznala, bila je tako misteriozna, tako lepa v gibanju, da se je zdelo, kot da ni iz tega sveta. S pogledom te je dobesedno priklenila nase in potegnila v njen svet, bila sem čisto ganjena in še danes se venomer spominjam teh trenutkov in tudi sama želim pričarati taisti občutek drugim ljudem. Poleg nje tudi Mardi Love, pri njej se vsakič z veseljem izobražujem, ljubim njeno prizemljenost, toplino in preprostost, je izredna učiteljica, hkrati pa z veseljem deli svojo življenjske zgodbe in izkušnje, iz katerih se vsakič veliko naučimo in zamislimo. In pa Moria Chappell, njena tehnika je izvrstna, obožujem njen način učenja, je izjemo topla oseba in ima zelo nežen in človeški odnos do učenja, prav tako mi je ravno ona dala zagon za nadaljevanje v plesu, ko sem imela poškodbo hrbta, pokazala mi je, da se vse da in da ni konec sveta, le prilagoditi se je treba. Pa mogoče še izven tribal fusion stilizacije: Liza Šimenc, pri kateri sem se izobraževala v baletu, mi je posredovala znanje, kako biti prijazen do svojega telesa in ga predihati, se umiriti in uživati, ljubiti gibanje. Še danes je moj vzor in sem res hvaležna, da so se najine poti srečale. Pa seveda Kjara Starić Wurst, ki te venomer s toplino in potrpežljivostjo žene naprej, tudi ko sam misliš, da že ne gre več. Vedno z veseljem pričakujem njene delavnice. V zadnjem času pa me je inspiriral tudi Lotem Regev z njegovim zanimivim in drugačnim načinom učenja in čutenjem telesa, njegov plesni stil mi je zelo všeč.

Tako je verjetno prišlo tudi, da si sodelovala kot režiserka in snemalka pri ustvarjanju filma Razpotja skupine Kjara’s Dance Project. Nam zaupaš, kako je prišlo do sodelovanja, kaj pomeni zate delo za "odrom"? Kaj meniš o "plesu, ujetim za kamero"?

Nad Kjarinimi predstavami se navdušujem že od njenih začetkov, ogledala sem si vse njene produkcije. Z mojim dolgoletnim partnerjem sva tudi slikala in snemala veliko njenih odrskih produkcij. Ko sem prvič videla Razpotja, sem bila na robu solz, tako ganljivo surova je bila ta predstava. Ko smo se po predstavi pogovarjali o tem, smo se vsi strinjali, da imaš občutek, kot da bi gledal film. In tako je prišlo sprva do ideje o filmu in nato tudi do realizacije. Tehnično gledano sem najbolj navdušena na tem, da nam je uspelo na film ujeti neverjetno izraznost, mimiko in gledališko igro plesalcev. Za nas so odigrali velik razpon emocij; od jeze, agresije, gnusa pa do topline, ljubezni in sprejemanja sočloveka. Velikokrat se namreč zgodi, da se v odrskih predstavah tega ne opazi tako dobro, sploh če gledalec sedi bolj zadaj. Izjemno sem vesela in ponosna, da smo skupaj ustvarili ta film. Seveda gre za plesni film, to vidi zunanji opazovalec, vendarle ima tudi globlji pomen za nas, ki smo ga ustvarjali. Za vedno smo ujeli na film tiste trenutke, ko so bili vsi ti plesalci skupaj z njihovo koreografinjo, mentorico in pedagoginjo Kjaro, tik preden so se nekateri hrabro podali na študij v tujino ali pa so jih lastne sanje povedle kam drugam. Ti trenutki so neponovljivi, ob vsakem ogledu filma se jih bomo znova živo spominjali in priklicali tista daljna, topla čustva v zavest.
Vaša spletna stran je samo v angleškem jeziku. Ali to pomeni, da nastopate samo v tujini in je tujina vaš  fokus ali se motim?
Res je, že v začetku sem se primarno želela fokusirati na tujino. Zelo rada potujem in tako lahko združim skupaj več stvari, ki jih imam rada: ples, nastopi, poučevanja in potovanje, spoznavanje novih ljudi, odkrivanje novih krajev.

Ste v tujini zelo prepoznavne?

Mislim, da ni orientalske plesalke tako v tujini kot pri nas, ki še ne bi slišala za nas. Veliko časa posvetim naši promociji in s tem tudi prepoznavnosti. Pomembno je, da smo na vsakem dogodku dostopne, in vzamemo si čas, da ljudje lahko pristopijo do nas, nam postavijo kakšno vprašanje ali pa se samo slikajo z nami. Naši kostumi in celotna pojava jih vedno zelo prevzame. Prepoznavne pa nismo samo v plesnih vodah, vendar sodelujemo in smo inspiracija tudi umetnikov iz drugih vej umetnosti. Ponosna sem na sodelovanje z italijanskim slikarjem in mojstrom Saturno Buttojem, mojo pojavo lahko najdete na kar nekaj njegovih oljnih slikah in v njegovih knjigah. Pa tudi za tattoo z mojo sliko se je nekdo odločil, izpod rok neverjetnega mojstra iz Nizozemske.
Organizirate tudi delavnice ličenja in kostumografije. To verjetno dopolnjuje plesno dejavnost, s katero se ukvarjate?
Poleg plesnih delavnic nudim tudi delavnice ličenja in kostumografije. Želim posredovati svoje znanje naprej tistim, ki jih zanima predvsem odrska umetnost v celoti. Od ideje pa do izvedbe. Na mojih delavnicah se plesalke in koreografi naučijo, kako neko idejo spraviti v primerno koreografijo, kako graditi arhetipske karakterje, jim vdihniti življenje skozi mimiko in poudariti njihovo osebnost s pomočjo kostumografije in primernega ličenja. Človek kot gledalec doživlja neko dogajanje na odru skozi več čutil: vid, sluh in vonj, v malo manj primerih pa tip. Naše možgane fascinira dogajanje na več ravneh, ne samo koreografija in tehnika. Pomembna je recimo tudi ureditev luči, ki lahko v danem trenutku čisto spremeni vzdušje na odru in med gledalci. Kadilo, ki se ga da vonjati, prav tako doda neko novo noto v nastop, ki je velikokrat s strani gledalcev čisto nepričakovana in jih prebudi na nek nov način.

Ali lahko narediš kakšno primerjavo slovenske tribal scene s tujo?

V Sloveniji imamo izredne plesalke in plesalce v vseh zvrsteh, tudi v tribal stilu. Smo zelo plesen narod. Države izven Slovenije se razlikujejo ena od druge, nekje se fokusirajo bolj na "sestrski odnos" v tribal skupinah, predvsem ko gre za ATS, tukaj bi izpostavila predvsem Nemčijo, tam res ljubijo ATS. Spet drugje jih fascinira dark tribal oziroma gothic tribal, tukaj gre predvsem za zelo intenzivne predstave, temačne in teatralne, veliko poudarka je na zgodbah in gledališki igri. Torej tudi po stilizaciji se države razlikujejo med seboj. Všeč mi je, da je tako, ker pride do raznolikosti, vsak ima možnost na svoj način povedati zgodbo. Tako nikoli ne postane monotono in vedno je veliko presenečenj in nevidenih stvari. Slovenija je majhna država, a menim, da navdušenk nad tribal fusion stilom plesa ne manjka. Veliko deklet in skupin se udejstvuje na plesni sceni, ustvarjajo predstave in uprizoritve, menim, da imamo pestro in dejavno plesno sceno tudi mi, prav nič ne zaostajamo za tujino.
Si rada ogledaš predstave drugih plesnih ustvarjalcev ne glede na plesno zvrst? Kaj ti prinašajo obiski plesnih predstav?
Izjemno uživam ob gledanju predstav različnih ustvarjalcev, poskušam jih obiskati čim več in čimbolj pogosto. Ne omejujem se glede na zvrst. Zanima me, kakšno zgodbo mi želijo drugi povedati in na kakšen način, zanima me, kakšna čustva bodo želeli prebuditi v meni, kakšna presenečenja so zame pripravili za tisti večer. Hkrati tu pride tudi do neke vrste nezavednega učenja: vidim, kako drugi z več izkušnjami ustvarjajo predstave, kakšnih tehnik se poslužujejo, na kakšen način želijo začarati občinstvo. Lahko naštejem nekaj mojih najljubših predstav oziroma kompanij: Akram Khan Dance Company, ki so pravkar gostovali v Ljubljani, Hause (L-E-V dance company), ki sem si jo ogledala v Izraelu, Shen Wei me vedno znova navdušuje, in seveda Razpotja Kjare Starić Wurst. Da ne pozabim še Bolshoi ballet in Cirque du Soleil, na katere še čakam, da jih doživim v živo.

Kaj te pri plesu najbolj osrečuje in kaj je tisto, ki ni tako všečno?

Pripovedovati zgodbe skozi ples, gibanje, teatralnost, priklic magičnosti v zavest občinstva, to so stvari, ki mi pri ustvarjanju pomenijo največ. Občasno mi plesne vaje predstavljajo izziv zaradi moje bolezni in poškodbe hrbta, ampak z dobro voljo in zagnanostjo se da tudi to zaobiti.
Kaj bi svetovala vsem, ki o plesu samo razmišljajo, nikoli pa ne obujejo ne plesnih čevljev ne copat, še manj, da bi plesali bosi?
Čim prej pojdite v plesno šolo in se vpišite na klas! Ne premišljujte, ampak samo naredite! Zagotavljam, da vam ne bo žal. Življenje je prekratko, da bi se predajali notranjim strahovom, časa za okušanje vsega, kar nam življenje ponuja, hitro zmanjka, in ga je res nespametno dobesedno stran metati s čakanjem, dvomi in negotovostjo. Torej, čim prej na ples, da vam na stara leta ne bo žal! Mogoče vas teh nekaj stavkov prepriča: "Enjoy your body. Use it every way you can. Don’t be afraid of it or of what other people think of it. It’s the greatest instrument you’ll ever own."

Bi z aktivnim plesanjem lahko postali Slovenci in Slovenke malo manj tečnobni? Daj nam nasvet za pozitivno naravnanost.

Joj, težko vprašanje, predvsem zato, ker ne delam toliko v Sloveniji in poznam bolj malo tečnobnih ljudi. Na splošno bi rekla, da ples kot gibanje ne krepi samo telesa, ampak tudi duha, gre za fizični in mentalni napor. Iz tega sledi, da postanemo kot osebnost prizemljeni in v stiku z lastnim telesom in razmišljanjem, spoznamo sebe v teh pogledih do obisti, se sprejmemo takšne, kot smo, in postanemo zadovoljni v svoji koži, torej tudi ni več razloga za tečnobost. Zato kar pogumno na ples ali kakršno koli drugo aktivnost v gibanju!
Ali o skupini in ustvarjanju premišljuješ 24 ur na dan ali imaš tudi prostočasne dejavnosti, ki niso plesne? Kaj počneš takrat?
Lahko bi tako rekla, ja. Skoraj vse, kar počnem, je nekako povezano s tem, kar ustvarjam. Tudi službo nam je že uspelo povezati s plesom. Za eno od naših produkcij smo se odločili v podjetju sami izdelati rekvizite z led lučkami, ki se jih da programirati glede na glasbo, gre torej za koreografijo lučk. Sami smo izdelali vse od matične plošče, programske opreme, rekvizitov pa do spajkanja lučk, za katerega sem porabila 7 ur brez premora, in moram reči, da mi čas ni še nikoli tako hitro tekel. Ko pa že imam kaj prostega časa, ga rada porabim za ogled kakšne predstave, filma, druženja z mopsom Gizmotom ali pa sprehajanje po Ljubljani.
Nam zaupaš, brez česa ne greš nikamor. Imaš dva ali pa tri predmete, ki so vedno s teboj? In zakaj ravno ti predmeti, če seveda obstajajo?
Brez mojega iPhone-a ne grem iz hiše, tudi na sprehod ne. Praktično ureja moje življenje, na njem imam vso svojo najljubšo glasbo, veliko posnetkov in filmčkov, slik za inspiracijo, koledar, elektronska sporočila in opomnike. Iz hiše tudi ne grem brez srebrnega tribal prstana, ki sem ga kupila v Stuttgartu. Za tem se skriva zanimiva zgodba in ravno zaradi tega mi toliko pomeni. Leta 2010 sva z Urošem potovala v Pariz na delavnice Mardi Love ravno v času izbruha vulkana. Takoj po našem pristanku so letališče zaprli, saj je postalo preveč nevarno za lete. Občutek je bil res grozljiv. Ko je prišel čas vračanja nazaj domov, so bili vsi leti zaradi prevelike nevarnosti odpovedani, tako da sva po urah in urah čakanja nekako le dobila eno zadnjih mest na vlaku, prišlo je do veliko prestopanj, bila sva čisto neprespana in izmučena od vseh presedanj in čakanj. In tako sem na prestopu v Stuttgartu videla kar tam na železniški postaji ogromno stojnico s tribal nakitom. Nisem mogla verjeti, ali prav vidim ali imam že privide. Za spomin na to dogodivščino sem si tam kupila prstan, ki me sedaj spremlja prav povsod.

Kaj je tvoj moto ali misel, ki te vodi skozi življenje?

Nekaj se jih je pa res skozi tok mojega življenja oblikovalo, in sicer: "Don’t wait for a perfect moment, take a moment and make it perfect." Sama sem na lastni koži spoznala, da nas vesolje ne bo venomer obdarilo z najboljšimi možnimi pogoji za življenje. Potrebno se je temu primerno prilagoditi, predvsem preprogramirati naše trmaste glave, da iz vsake dane situacije potegnemo najboljše. Da vzamemo vsako dano, mogoče neprijetno situacijo za izziv in ne za prepreko, se iz nje nekaj naučimo in se obogatimo. Ker sem po duši perfekcionist, je moje vodilo že iz otroštva, da je polovično delo slabše od nedela. Torej če se odločiš neko stvar narediti, vloži vanjo ves svoj zanos, vso svojo strast, ves fokus in čas, predaj se ji v popolnosti in z vsem srcem. Od mojega dedka pa se me že od malih nog drži: "Ne stori drugemu tistega, kar ne želiš, da drugi storijo tebi." Preprosto, a učinkovito.
Kaj pomeni zate plesati?
Spoznavati samega sebe.

View Gallery 12 Photos