Exodos. Novodobni afriški scenski utrip, umetniška barvitost in optimizem

Po 18. Exodosu, festivalu sodobnih odrskih umetnosti leta 2013,  je tokrat od 17. do 21. aprila prispela na našo uprizoritveno sceno 19. edicija Festivala Exodos, Bodoči arhivi, fokus Afrika, kot je v naslovu vsebinsko oznanjeno. Festival Exodos se sodeč po teh zadnjih dveh edicijah fokusira na točno določeno geografsko ozemlje, saj je letos gostil uprizoritveno umetnost Afrike, pred dvema letoma pa Azije. Po izboru takratnega kuratorja Tanga Fuja Kuena so prispele sodobno obarvane, nizkoproračunske solistične uprizoritve gibalcev, plesalcev, koreografov iz Južne Koreje, Indije, Burme, Filipinov in Japonske. Ko so mladi nadarjeni azijski ustvarjalci intenzivno posegali po elektroniki, tematsko osredotočeni na osamljenost, prostorsko utesnjenost in v tesnem dialogu z ekranom, predvsem pa so presenečale njihove želje po spolni preobrazbi. 

Letošnji Fokus Afrika je prispeval belgijski kurator Jan Goossens, ki pravi, da je glavni namen tega afriškega programa igrivo pričevanje o lastni nezmožnosti. "Da bi  pokrili raznovrstne umetnike, ki živijo in ustvarjajo na celini s 53 državami in z več kot  milijardo ljudi …, je obsojeno na smrt," meni Goossens. V našem globalnem svetu gotovo slika umetniškega ustvarjanja na različnih kontinentih in v državah postaja vse bolj popačena, kajti izgublja se narodna in kulturna identiteta ter se hiti ustvarjati po okusu zahodnega sveta, zlasti "ameriškega booma umetniško-profitno  orientirane industrije".

Torej arhivirajmo, kolikor je še ostalo od hibridnega spajanja starega z novim in od nekdanjih narodnih korenin (ki so že ekstremna rariteta ali celo tujek na naši sodobni plesni sceni). Če je pri mladih azijskih ustvarjalcih fasciniral stoični mir in osredotočenost na digitalni čas (ki nam je kar nekako  blizu), pa je Afrika 19. Exodosa povsem svoja, pa vendar tako topla in srčna. Afriški umetniki, ki so gostovali na odru Stare Elektrarne – Elektro Ljubljana, v Španskih borcih in največkrat v Plesnem teatru Ljubljana, so večinoma šolani na zahodu ali zahodnih učnih podaljških v svojih državah, so tudi priznani umetniki, plesalci in ustvarjalci z aktivno kariero pri znanih plesnih skupinah, živijo lahko izven afriških tal, ko lahko v sebi združujejo tudi več kultur, in prav zato je njihov umetniški izraz  hibridni spev. Različnost gotovo bogati, in so afriški umetniki ne glede na to, od kod prihajajo, na ljubljansko sceno prinesli novo umetniško barvitost in celo ljudski optimizem.

Plesalec, koreograf in vsesplošni umetnik, ki sugestivno pripoveduje svojo življenjsko zgodbo, opiše in predstavi svojo vas odraščanja, veliko družino svojih staršev, ki jim tudi  pomaga pri preživetju, je Faustin Linyekula. V performansu Le Cargo (tovor) razvija pester dramski lok od animirane pripovedi do petja ritualnih pesmi s toplim melodičnim glasom, ko svojo zgodbo popelje v svet sodobnega plesa in se usmeri na odkrivanje plesnega obredja. Celostna, eksotično barvana pot poteka od simboličnega afriškega stolčka in mikrofona do svetlobne steze, na kateri plesalec preliva sodobno plesno mehkobo čistih linij, je poet v tej svoji plesni uglašenosti, nato se preusmeri v krog reflektorjev in odkrivanje izročilnega obredja. Njegova pripoved je živa, živi so njegovi pogledi, besede in gibalni minimalizem zgovornih prstov ter dlani. Umetnik živi v Demokratični državi Kongo v Kinsanganiju. V Nairobiju, v Keniji, je študiral književnost in gledališče, ustanovil tudi prvo sodobno plesno skupino Kenije The Gáara Company, pozneje pa v Kinšasi in Kinsanganiju odprl Studios Kabako, prostor plesa in vizualnega gledališča, gostuje po Evropi, ZDA in Afriki. Na Exodosu je predstavil še svoj scensko oblikovan Dialog IV Moya.

Ta je nastal, ko je Moya Michael v Kinšasi videla njegov Le Cargo in si  želela sodelovati s Faustinom. Južnoafričanka Moya Michael je šolana v Pretorii, najprej v klasičnem baletu, nato v sodobnem in ameriškem plesu, pridobila je triletno štipendijo pri P.A.R.T.S. v Belgiji. Bila je soustvarjalka plesne skupine Akram Khan, leta 2005 postala sestavni del skupine Rosas, s katero še danes sodeluje. Linyekul je z Moyo postavil enega od svojih dialogov, ki jih vodi s plesalci in umetniki o zgodovini, odnosu do okolja in o umetnosti v prostoru, kjer živijo, in kjer je Moya navdušila s svojimi plesnimi vložki.     

Iz Maroka je prispel Radouan Mriziga, ki ples študira v Maroku, Franciji in pri P.A.R.T.S.. S svojo uprizoritvijo 55 v trajanju 45 minut je na odru PTL doživel svoj koreografski krst. Predstavil se je v vlogi iskalca in ustvarjalca, ki začetek oblikuje z enostavnimi krožno nedokončanimi linijami, se spogleduje z gledalci, kot bi iskal odziv in pogon za nadaljevanje dejanja. V tem smislu izpostavi prostorsko determinirane krajše plesne sekvence, neke vrste minimalizma v smislu preprostih prvinskih gibalnih oblik, ki jih oziraje se na avditorij skuša dopolniti in širiti. Ko pa svoj plesni krogotok le izoblikuje, se osredotoči na risanje mandale, ki jo ob zaključku in v zahvalo podari gledalcem, otroci pa v njej odkrijejo svoj novi igralni poligon.

Tudi Mamela Nyamza je rojena v Južni Afriki, izobraževala pa se v ameriškem plesnem centru Alvin Ailey, plesala v številnih znanih mednarodnih produkcijah, zdaj poučuje ples in sodeluje v boju za človeške pravice, od leta 2006 pa s svojimi solističnimi predstavami nastopa po svetu. Predstavila se je s performansom Wena Mamela, kjer poleg svoje plesne izraznosti na sceno fizično prinese in vnese idilo zelenega rastlinjaka, rajsko zatočišče svojih spominov na starodavne maske in na svoje plesne izlive. Ko se sprašuje, kje lahko še sploh pleše temnopolta balerina, ves čas pa v monologu vedri s svojim filmskim nasmehom. Je očarljiva, slikovita in prepričljivo  izrazna, ko se giblje, meče noge v zrak, pripoveduje in poje v tem svojem zelenem kabaretskem okviru. 

Kanadska plesalka in koreografinja Ula Sickle se je v Kinšasi povezala s skupino afriških plesalcev iz Konga, ki razvijajo novo in zabavno spodnašajo gibalne stereotipe sodobnosti, nastopajo pa po koncertih in v klubih, ko priljubljeni in množični poulični stil hiphopa, breaka … povezujejo s svojimi plesnimi izročili in ustvarjajo nove plesne vsebine, ko vibrirajo, drsijo ter se akrobatsko lahkotno premetavajo po odru in so v svojem plesu sila fluidni ter zračni. V performansu plesa in glasbe Kinshasa Electronik nastopajo: Popol Amisi Popaul, Joel Makabi Tenda, Jeannot Kumbonyeki Deba & Daniela Bershan – ustvarjalka na področju slikarstva, performansa in glasbe, v predstavi pa kot  DJ Baba Electronic ustvarja ter predvaja novo glasbo, mešanico globalnih in lokalnih ritmov. Njihovi plesni kostumi in obuvala so likovno barvito poslikani, scena pa obrobljena s stezami v obliki pist, tudi miza se tu znajde in natrpan obešalnik z oblačili, tako da svoj plesni prostor razvejejo na več višinsko gibalnih nivojih, ga dopolnjujejo s skupinskimi kompozicijskimi segmenti ter občasno okrasijo z novimi kostumskimi vzorci.

Kot gostjo so v svojo plesno predstavo povabili našo plesalko in koreografinjo Mašo Kagao Knez, ki je njihov plesni stil bogatila še s svojo komponento afro sodobnega plesa. Enourno glasbeno plesno doživetje Kinshasa Electronic se konča s kratkim utrinkom uglašenih vokalov, ki  kar sporočilno zazvenijo v etru. Gledalce so navdušili, tudi skupino obiskovalcev s Kitajske, ki so bili opazni na skoraj vseh programskih uprizoritvah.

Exodos se je te dni dogajal tudi na ulici, na stolnicah afriške sejemske ponudbe, ob mednarodnih srečavanjih in izmenjavah umetnikov, na delavnicah namenjenih otrokom in ob izdelavi ašantskih lutk.

Borut Bučinel, plesalec, koreograf in scenograf, pa je na prostem postavil razstavo svojih fotografskih vtisov, zabeleženih v Kinšasi junija 2013; seveda ko ni deževalo. Fotografsko razstavo Kolwezi je postavil tudi mednarodno priznan in nagrajen kongovski fotograf  Sammy Baloji, ki živi in dela v Lubumbaši ter Bruslju. Tako je Ljubljana od 17. do 21. aprila praktično dihala s Festivalom Exodos in novodobnim afriškim scenskim utripom.

View Gallery 12 Photos