Gordana oziroma na kratko Goga, najprej čestitke za tvojih 40 let dela na plesnem področju. Kako se spominjaš teh minulih let?
Srčno hvala za čestitke. Tudi sama se zelo veselim našega okroglega rojstnega dneva, čeprav ne morem verjeti, da je že toliko let minilo.
Spomini na vsa ta moja plesna leta so še tako živi in barviti, moje počutje pa je še vedno mladostno ter polno novih navdihov in plesnih načrtov, da težko dojamem "težo" štiridesetih let ustvarjanja.
Čim bolj je oddaljen spomin, tem lepši se nam zdi. Vse slabo na srečo pozabimo in se spominjamo samo najlepših trenutkov. Vsi vemo, da je ples povezan z veliko vložene energije in iz včasih mukotrpnih treningov, a čarobnost nastopanja na odru vse odtehta. Eden najlepših spominov me veže na predstavo Dogodek v mestu Gogi iz leta 1980 v koreografiji Damirja Zlatarja Freya, ki smo ga posneli tudi kot TV-film za RTV SLO.Rada se spominjam tudi Damirjeve odlične predstave Kam gre nebo spat, za katero sem bila leta 1984 nagrajena z zlato ptico Slovenije za najboljšo plesalko leta.
V meni je vrsto let, že od otroštva, tlela želja po plesu. Ne vem, od kod in zakaj, saj se nihče v moji družini nikoli ni ukvarjal s plesom. Očitno je ta želja prišla z menoj na svet. Vse skupaj se je začelo v Pulju, kjer sem preživela otroštvo. Še v predšolskem obdobju, ko sem se vsak dan vračala iz vrtca domov, me je pritegnila glasba klavirja v sosednji stavbi, kjer je bila baletna šola. Skozi okno sem opazovala baletke, ki so ob spremljavi klavirja vadile ob drogu. Prizor me je očaral. Ker sem bila zelo živahna in odkritosrčna deklica, sem kar sama stopila do balerine, ki je poučevala skupino, ter se vpisala v baletno šolo. Seveda so me morali pozneje uradno vpisati tudi starši, ampak sem še danes ponosna nase in na svoj pogum, da sem se že takrat kar sama odločala o svoji usodi. Obdobje sedemdesetih in začetka osemdesetih je bilo zame intenzivno, ustvarjalno in uspešno. Kot plesalka sem oblikovala številne vloge in like v Plesnem gledališču Celje (PGC), kot smo se tedaj imenovali, ter istočasno sodelovala še v gledaliških predstavah SLG Celje.S predstavami smo v tistem času gostovali na najboljših jugoslovanskih gledaliških festivalih (Bitef Beograd, Sterijino pozorje Novi Sad, MES Sarajevo, Baletni bienale Ljubljana …), kar je vplivalo tudi na naše plesno ustvarjanje. Sodelovanje s tedaj najboljšimi režiserji, kot so Ljubiša Ristić, Dušan Jovanović, pa s koreografinjo Nado Kokotović, s pisateljem Rudijem Šeligo, pesnico Berto Boetu, skladatelji Krešimirjem Fribecom, Jakobom Ježem in številnimi priznanimi umetniki nam je že v samem začetku dalo neverjetno ustvarjalno energijo, samozavest in velik zagon.
Tudi jaz sem v začetku osemdesetih razmišljala o odhodu v tujino. V tistem času sta odšli na študij plesa v London (na LCD) kar dve moji plesni prijateljici, Iris Savernik in Maja Milenovič. Dilema je bila kar velika, a je pretehtala moja odločitev, da naprej gradim temelje, ki smo jih tedaj v nekaj letih že postavili v Plesnem gledališču Celje. Preprosto nisem mogla pustiti vsega, kar sem do takrat zgradila. In nikoli nisem obžalovala te odločitve.
In potem se je zgodil Plesni forum Celje.
Kot nadgradnjo PGC sem pozneje ustanovila Plesni forum Celje v želji, da ustvarim pogoje za redno plesno izobraževanje in ustvarjanje otrok ter mladine, jih čim bolj vključevati v plesno-gledališke projekte ter jih na ta način "okužiti" s plesnim virusom, strastjo ustvarjanja in magičnostjo scenskega nastopanja. Jih osebnostno bogatiti, omogočiti čim več odrskih izkušenj ter jih usmerjati v profesionalni umetniški ples.
V srčnosti in poudarku na ustvarjalnosti, bi rekla. Programi, treningi in tudi metode dela so najbrž po vseh plesnih šolah podobni, ni pa vseeno, kdo jih uči in na kakšen način. Zase lahko rečem, da v svoje delo vnašam veliko ljubezni, energije, ustvarjalnosti. Skušam se izogibati stereotipom in ponavljanju vedno enih in istih vzorcev učenja. Skušam biti odprta za vsako skupino in posameznika ter jim metodo dela prilagajam. Že od malega jih navajam na ustvarjalnost in iskrenost giba. Name ne gledajo zgolj kot na plesno pedagoginjo. Sprejemajo me kot "plesno mamo", ki jo imajo radi, ji zaupajo in se k njej vedno znova radi vračajo. Skrbim za kontinuiteto njihovega plesnega razvoja. Od malega jih navajam na oblikovanje vlog, oder, nastopanje v različnih predstavah, vsebinsko primernim njihovi starosti, skozi katere odraščajo, dozorevajo in se oblikujejo v kreativne osebnosti.
Ob tako visokem jubileju sem želela znova zbrati številne generacije, ki so nekoč plesale v Plesnem forumu Celje, zato sem jih povabila k sodelovanju. Odziv je bil neverjeten, kar mi je še samo potrdilo dejstvo, da je moč plesa izjemna in da nas je ples povezal za celo življenje. Zato sem se odločila za koncept praznovanja v štirih delih: 4 generacije, 4 večeri in 4 prireditve, ki smo jih poimenovali 40 let na krilih plesa med 13. in 15. majem ter 28.maja. V petek,13. maja, ob 19.30 bo Danes – preplet koreografij današnje generacije plesalcev PFC (4.desetletje), v soboto, 14.maja, Včeraj – preplet koreografij prejšnjih generacij (3. in 2. desetletje), v nedeljo, 15. maja, ob 18.00 bo na sporedu Jutri – preplet koreografij otroških generacij, ki prihajajo.
V vseh teh letih je iz "gnezda" Plesnega foruma Celje "odletelo" veliko plesnih "ptičev" v svet. Ne rečemo zastonj, da plešemo "na krilih plesa" (smeh). Odleteli so na različne plesne akademije – od Salzburga do New Yorka – in se plesu posvetili poklicno. Skoraj z vsemi ohranjam dragocene stike in jih pogosto vabim k sodelovanju, če jim to le čas dopušča. Lani je denimo po sedemnajstih letih v PFC poučeval plesalec Tadej Brdnik, ki je več kot dvajset let plesal, koreografiral in bil eden vodilnih osebnosti v legendarni Martha Graham Dance Company v New Yorku.
Moji obe hčerki sta rojeni v objemu umetnosti, in njuno ukvarjanje z umetnostjo je najbrž logična posledica našega načina življenja. Hčerki Gea in Gruša sta plesali že v mojem trebuhu. Dobesedno, saj sem pri obeh do zadnjega dneva plesala, poučevala in ustvarjala, da so me po navadi iz dvorane odpeljali naravnost v porodnišnico. Obe plešeta in nastopata, že od kar vesta zase. Zato se je Geina pot nekako logično nadaljevala v plesni smeri. Diplomirala je na Akademiji za ples Ljubljana in dobila status samozaposlene v kulturi. Je vsestransko aktivna, pleše, ustvarja, koreografira, kot igralka sodeluje v filmskih in video produkcijah, znana je tudi po svojem plesu z ognjem … Redno sodeluje s Teatrom Pozitiv, s Plesnim forumom Celje, Teatrom Ponorelii … Pogosto vodi delavnice fizičnega teatra za mlade, kar zelo rada počne. In ji tudi zelo leži. Mlade zna navdušiti in jih ustvarjalno motivirati. Upam le, da bo v prihodnje s svojim delom lahko preživela. Mlajša hčerka Gruša pa je izbrala likovno smer. Je študentka zadnjega letnika Visoke šole za risanje in slikanje v Ljubljani. S plesom ves čas ohranja stik, saj mi pomaga pri delu z otroškimi skupinami. Za obe si želim samo to, da v življenju delata tisto, kar ju bo veselilo in izpolnjevalo. Da sledita svojim sanjam in sebi. Da bosta v svojem delu srečni.
Čeprav je Gea že 15. leto v Ljubljani, redno sodeluje s Plesnim forumom Celje in posledično tudi z mano. Že vrsto let ni več samo moja hčerka in plesalka. Je moja enakopravna sodelavka, ki jo spoštujem in podpiram na vseh ravneh. Pogosto sooblikuje naš program in prispeva marsikatero dragoceno idejo, ki jo z veseljem upoštevam. Spremljam njen umetniški razvoj od malega in s ponosom lahko rečem, da je dozorela v samosvojo in zanimivo ustvarjalko, ki popolnoma izvirno združuje paleto svojih različnih talentov. Hkrati pa se zavedam, da ji včasih najbrž ni lahko biti moja hčerka, ker jo nehote ves čas primerjajo z mano. Ampak mislim, da je to fazo že prerasla. Najin odnos je lep in skladen v vsakem pomenu besede. Pri delu se dopolnjujeva in ena drugo nadgrajujeva. V lanski sezoni je v sodelovanju z Ajo Zupanec in Nikom Rajškom, s plesalci PFC ustvarila odličen avtorski scenski projekt "N.A.G", ki je doživel odlične kritike. Po festivalih v Sloveniji (Živa, Transgeneracije in Ukrep) je bil izbran tudi za mednarodni festival Juventafest v Sarajevu, na katerega se odpravljamo 10. septembra. Z odlomkom iz predstave smo jeseni povabljeni tudi na plesni festival v Belgijo. Ponosna, ponosna, ponosna …!
Ples je živa umetnost, ki se nenehno spreminja in odslikava čas, v katerem se dogaja. Vsakodnevni tempo in ritem življenja se stopnjujeta, drvimo iz ene obveznosti v drugo, prezasičeni smo z informacijami, veliko časa preživimo pred računalniki … Vse to se odraža tudi v plesu. Zato tudi mladi plesalci želijo pridobiti čim več znanja in izkušenj v čim krajšem času. V mojih plesnih časih smo se s plesom ukvarjali bolj poglobljeno. Vedeli smo, da je za dobro koreografijo potrebno veliko časa, vloženega dela. Nikoli nismo bili povsem zadovoljni, zato smo vsakemu gibu posvečali veliko pozornosti. Spominjam se ene svojih prvih koreografij "Naprej-nazaj", ki je trajala samo deset minut in smo jo s plesalkami neskončno vadili celo leto, dodelovali, "pilili". Danes bi bilo to nemogoče. Vsakič ko končamo eno koreografijo, že hitimo ustvarjati drugo … Zaradi tega hitenja se mi zdi, da v današnjem času plesni projekti nastajajo na hitro, premalo poglobljeno in raziskovalno ter pogosto gibalno precej monotono in predvidljivo. Po eni strani so plesalci vedno bolj izobraženi in tehnično dovršeni, po drugi pa pri večini pogrešam izvirnost in pogum, da razvijejo nekaj resnično svojega. Nahajamo se na točki, ko se nam zdi, da je bilo že vse povedano in videno, zato nas le redkokdaj kaj resnično navduši. Ples mora ohraniti svojo živost, prvinskost. Imamo dve nogi, dve roki, glavo in telo pa tako neskončno možnosti gibanja. Je poglobljeno raziskovanje sebe in odslikava idej skozi gibe. Kot slikar, ki slika platno, je plesalec "slikar" prostora in časa. Tega se je treba zavedati.
Pri plesu me najbolj osrečuje občutek živosti, svobode, ko se prepustiš navdihu in se zliješ sam s seboj. Kljub svojim letom še vedno čutim potrebo po plesnem izražanju in v plesu čutim mik ter magičnost vsakega giba posebej. Moj plesni izraz je samo moj in govori o meni. Moje telo danes izraža žensko energijo, zrelost, iskrenost, samozavest, notranjo moč, izkušnje, leta … Zelo me osrečuje tudi pedagoško delo z otroki in mladino. Srečna sem, ko začutim, da mi jih je uspelo "okužiti" s plesnim virusom. Izhajam iz dejstva, da je vsak plesalec na svoj način poseben. To posebnost iščem v vsakem od njih in jo razvijam ter izpostavljam, v tem čutim odgovornost. Veliko delam na ustvarjalnosti in medsebojnem sodelovanju otrok in mladine. Kot plesna pedagoginja in koreografinja sem vedno izhajala iz dejstva, da ni nujno, da bo vsak, ki pri meni pleše, v življenju plesalec. Lahko pa kljub temu vsak, četudi ni telesno najbolj nadarjen plesalec, ples pristno doživi in začuti njegovo magičnost. Navsezadnje nadarjenost ni najbolj pomembna. Zame je ples bolj doživetje duha, čutenje in zavedanje gibov, dragocena izkušnja za življenje, pa četudi gibi mogoče niso brezhibno izvedeni. Bistveni so predanost, volja, energija, izžarevanje, doživetje plesa …
Žalosti me pa še vedno odnos družbe in okolja do plesne umetnosti. Kljub razmahu sodobnega plesa v Sloveniji in naraščanju njegove kakovosti bi rekla, da je njegov položaj v kontekstu celotne kulturne politike pri nas vedno bolj "na robu preživetja". Od vseh zvrsti umetnosti prav gotovo najmanj cenjen, saj je odstotkovno na repu sofinanciranja s strani države. In iz leta v leto je slabše. Le redki plesni ustvarjalci, ki so se najprej morali dokazati v tujini, so si priskrbeli status dokaj rednega sofinanciranja, ki pa še vedno ni takšno, kot bi si ga zaslužili. Po drugi strani pa se je zabavljaška scena razrasla kot gobe po dežju. Všečnost za vsako ceno. Vsebine nimajo več pravega sporočila, kakovosti. Vlada nekakšna suša ustvarjalnosti. Včasih se počutim, kot da smo v nekem vakuumu. Manjka pravega odziva tako na ravni občinstva kot tudi medijev in institucij.
Obiskovanje različnih predstav mi od nekdaj predstavlja posebno strast. Če mi le čas dopušča, izkoristim vsako priložnost za ogled kakšne predstave. V zadnjih letih dajem prednost predvsem plesnim predstavam, še posebej zato, ker je to moje področje in me zanimajo različni umetniški in izvedbeni pristopi kolegov. Pomembni se mi zdijo informiranost, interes za delo kolegov, spoznavanje medsebojnega dela in hkrati prisotnost na naši sceni. Redno spremljam tudi gostovanja tujih plesnih umetnikov. Čeprav se me vse predstave ne dotaknejo in me ne prepričajo, se mi vendarle zdi pomembno, da si jih ogledam. Znana sem po tem, da za oglede spodbujam tudi svoje plesalce. Pogosto sem jih "nabasala" v svoj kombi ter jih pripeljala v Ljubljano na ogled kakšne predstave. Pomembno se mi zdi, da skozi oglede širijo svoja obzorja, oblikujejo svoj plesni okus in se hkrati vzgajajo v bodoče občinstvo.
V zadnjih štiridesetih letih je sodobni ples v Sloveniji doživel pravi razcvet. Pozna se, da veliko mladih odhaja na plesne študije v tujino in se vračajo domov polni znanja, zagona in idej. Ker še vedno ne premoremo plesnih institucij in ustanov, z izjemo Zavoda En-knap, veliko plesalcev sicer ostane v tujini, a tisti, ki se vrnejo, se organizirajo v raznih projektnih skupinah, zavodih, društvih, kar jim vsaj delno omogoča profesionalno delovanje. Sodobni ples je postal nenadomestljiv del umetnosti, ki kritično zrcali razmere v času in prostoru ter vedno znova preseneča z nenavadnimi vsebinami in oblikami. Pravzaprav smo v Sloveniji glede na število prebivalcev in na skromna sredstva namenjena sodobnemu plesu pravi fenomen. Tako po številu dobrih plesalcev kot tudi po številu projektov. Res je, da ne premoremo velikih in atraktivnih produkcij, a kljub temu vztrajamo in ustvarjamo, četudi skromno.
Ples je bil zame vedno na prvem mestu, čeprav sprva nisem bila prepričana, da bom z njim lahko preživela, zato sem ob aktivnem ukvarjanju s plesom za vsak primer doštudirala ekonomijo. Do diplome sem hkrati veliko dosegla in se uveljavila še na plesnem področju ter v tistem času kot plesalka dobila pomembne nagrade. To mi je dalo pogum, da se plesu posvetim v celoti.
Kaj počneš, kadar ne plešeš? Čemu namenjaš proste trenutke, če jih je sploh kaj?
Pri meni kot pribito drži tvoj slogan, da je dan brez plesa izgubljen dan. Zato plešem skozi življenje in živim ples. Moja velika ljubezen in izvir energije je tudi morje, zato si z družino poleti vzamemo proste trenutke in "plešemo" na morju.
Kateri je tvoj življenjski moto?
Praznuj življenje s plesom!
Hvala za intervju in srečno ob 40. obletnici.
