Mirjana Šrot. Moderni ples je moj dom. Tu sem se našla in sem svobodna!

Mirjana Šrot (foto: osebni arhiv)

Pogovor s plesalko, članico mariborskega baletnega ansambla

Draga Mirjana, pozdravljena na počitnicah po zadnjem nastopu z mariborskim baletom pred ljubljanskim občinstvom. Kakšna energija je bila na Kongresnem trgu in s kakšno energijo se poslavljaš od minule sezone, ki si jo boš gotovo zapomnila po samoizolaciji in čem še?
Pozdravljena, Barbra. Bilo je odlično stati na odru. Zelo sem se veselila tega nastopa, saj je bilo to prvo gostovanje po karanteni. Premiera predstave Falling Angels je bila v mesecu marcu in šele v petek, 10. 7., smo znova stali na velikem odru SNG Maribor.
Glede na omejeno število gledalcev je bilo slišati ob koncu predstave bučen aplavz, kot da bi bila dvorana nabito polna, tako je bilo tudi na Kongresnem trgu. Krasen občutek. Vesela sem, da lahko plešemo na odru, saj smo eni od redkih teatrov v Evropi, ki imamo predstave.

Falling Angels (foto: Darja Štravs Tisu)

Kam te je odpeljala počitniška radovednost? Na kaj si pozorna, ko si izbereš destinacijo, in kaj godi tvojemu telesu in seveda duhu in srcu?
Izredno rada raziskujem nove kraje, in ker ljubim tako hribe kot morje, se bom podala najprej na krajši potep po slovenskem primorju, nato pa še na Gorenjsko. Ležanje na plaži. Joj, ne. To ni zame. Tudi ko sem na dopustu, se mora kaj dogajati. Običajno si ogledam znamenitosti, preizkušam lokalno hrano in pijačo …

Na počitnicah s partnerjem Dejanom in psom Gaudijem (foto: osebni arhiv)

Koliko časa si kot balerina lahko privoščiš odsotnost od ‘ne biti v formi’?
Glede na poškodbe v zadnjem času več kot dva tedna ne smem biti ‘čisto na off’.
V času karantene, ko smo imeli ogromno časa, da se poglobimo sami vase, sem našla super kombinacijo različnih vaj za ohranjanje forme. Glede na to, da imam psa, so vsakodnevni sprehodi, včasih tudi tek, bolj ali manj ves čas na repertoarju.
Je pa res, da se je treba tudi odpočiti in dati na ‘off’. Telo in um potrebujeta tudi čas zase. Že med letom skrbim, da si vzamem dan ali dva, da si odpočijem in tako dobim novo energijo za nove podvige, da ni med poletnimi počitnicami prevelikega premora.

Na baletnih začetkih (foto: osebni arhiv)

Začeli sva kar s koncem pa razkrijva tvojo baletno pot. Kdo te je navdušil za balet in zakaj ravno balet?
Ko sem bila stara štiri leta, me je oče vprašal, kaj želim postati, ko bom velika. Odgovorila sem mu, da labod. Očetu seveda ni bilo nič jasno. Mama, kot dobra pedagoginja, je poskušala svojo nalogo opraviti vestno in mi razložiti, kaj so to poklici, pa ji nikakor ni uspevalo, ker sem še vedno želela postati labod. Ko sem čez nekaj časa videla predstavo Labodje jezero, sem rekla, takšen labod bi bila. Pa je bilo vse jasno. Zelo rada sem obiskovala baletni vrtec, ki ga je vodila igralka Breda Pugeljeva. Žal že pokojni Iko Otrin pa je staršem govoril, da sem kot žvečilni gumi in da naj z baletom nadaljujem. Od takrat je postala takrat Glasbena in baletna šola v Mariboru moj drugi dom.
Naštej svoje dosedanje šolanje, zaupaj nam, koliko si stara in koliko časa si že članica baletnega ansambla Maribor?
Po končani Srednji glasbeni in baletnih šoli v Mariboru (današnji KGBMB) me je pot odnesla na Dunaj, kjer sem opravila avdicijo na Konservatorium Wien-Privatunivesität, smer klasični balet, in leta 2010 z odliko diplomirala. Še istega leta sem postala članica ansambla SNG v Mariboru. V našem poklicu je dodatno strokovno izobraževanje in izpopolnjevanje izrednega pomena, saj se z aktivnim plesom večina plesalcev ne more ukvarjati do upokojitve. Zato sem na Pedagoški fakulteti Univerze v Mariboru opravila pedagoško-andragoško dokvalifikacijo, ki mi omogoča poučevanje. Izpopolnjevala sem se tudi na seminarjih za učitelje programa Royal Academy of Dance ter tehniki Progressing Ballet Technique. Sem članica komisije Nacionalne poklicne kvalifikacije baletni plesalec, plesalec ter koreograf, pravkar pa sem tudi opravila izpit in postala certificirana učiteljica programa Progressing Ballet Technique. V letih 2018 in 2019 sem sodelovala pri organizaciji baletnega tekmovanja TUTU ter Dancs-Piran. Ker nam tekmovanja TUTU 2020 ni uspelo izpeljati zaradi nastale zdravstvene situacije, ga bomo pripravili v mesecu novembru. V kakšni obliki bo tekmovanje, pa čakamo na rezultate septembrske epidemiološke slike.

Kekec (foto: Slavko Rajh)

Baletni ansambli so neka posebna skupnost, kajne? Kako jo ti doživljaš, kaj vse prinaša in tudi odnaša baletni kolektiv?
Baletni ansambel je nekaj zelo posebnega. Res moraš znati dobro sodelovati v timu, se prilagoditi, biti praktično kot eno, dihati kot eno. To je čar ansambla. Enotnost, usklajenost, natančnost, linije … Brez ansambla ni klasične baletne predstave.
Zahteva prilagajanje. Izstopanja oz. odstopanja tukaj niso zaželena.

Walking Mad (foto: Tiberiu Marta)

Imaš srečo, da vaš umetniški vodja Edward Clug poskrbi, da ste plesalci vedno znova na preizkušnji. Pri tem imam seveda v mislih koreografe in koreografije, ki ste jih deležni. Kakšni stili so tebi najbolj po godu, kje se počutiš najbolj doma in kaj je zate vedno znova izziv?
Zelo sem vesela, da imamo Edija za umetniškega vodjo. Vedno poskrbi, da imamo pestro sezono in vedno nekaj novega, zanimivega. Imamo vse od strogih klasičnih baletov, neoklasike ter modernih, sodobnih večerov. Všeč mi je raznolikost našega repertoarja, vendar lahko opazite, da je vedno večji poudarek v našem repertoarju na modernem plesu, kar meni ustreza. Moderni ples je moj dom. To je to. Tu sem se našla in sem svobodna, in vedno spoznavam nove gibe, občutke, meje …

Cantata (foto: Tiberiu Marta)

Katera vloga, nastop je tisti, ki se ga vedno rada spomniš, ga podoživiš še posebej, in zakaj?
Težko bi izpostavila samo eno. Vsekakor pa bi to bile predstave Edwarda Cluga Hora, Kekec (vloga Mojce), Peer Gynt, Walking Mad Johana Ingerja ter Cantata Maura Bigonzettija. Tudi Golden Age Zorana Markovića, kjer sem začela spoznavati, da mi je le bližje moderni ples in uživala v vlogi Marlene Dietrich.
Kako pa si s klasičnim baletom? V prihodnji sezoni vas čakajo kar tedni belih baletov, pa me zanima, je pravljičnost, ki jih spremlja, tebi blizu ali ne ravno? Kako vibriraš ob belih tutujih in baletnih špicah?
Vedno sem rada brala pravljice. Prav tako uživam ob gledanju klasičnih baletov, saj lahko vstopiš v drug svet, pozabiš na vse skrbi ter se prepustiš pravljičnosti, ki te odpelje nekam daleč stran. Kot plesalka pa čutim, da ljubezen do klasičnega baleta pojenja. Začela me je omejevati. Je pa res, da je dobra klasična izobrazba odskočna deska za vse zvrsti plesa.

Peer Gynt (foto: Tiberiu Marta)

Spomni me, se udeležuješ tekmovanj? Če da, zakaj je to dobro, če ne, zakaj ne? In na katere uspehe si ponosna, da si jih dosegla?
Tekmovanj sem se udeleževala, a v mlajših letih (smeh). Ponosna sem na vse uspehe, ki sem jih dosegla, tako na srebrno medaljo na tekmovanju mladih slovenskih baletnih plesalcev v Novi Gorici kot na bronasto medaljo v Braziliji. Moje mnenje o tekmovanjih je sicer deljeno: so odlično vodilo do izboljšanja baletne tehnike, a daleč od umetnosti. Mladi plesalec na tekmovanjih poleg baletne tehnike pridobi odrske izkušnje in samozavest, spoznava druge plesalce in odre, premaguje tremo ter pritisk. Pomembno se mi zdi, da plesalec raste celostno s tem, ko si širi obzorja, spoznava nove ljudi, različne poglede in kulture, kar pa lahko pridobijo tudi z udeleževanjem na različnih seminarjih. Tako so tudi meni različni seminarji, ki sem jih obiskala v času šolanja, razširili obzorja in dali ogromno izkušenj. V srednji šoli (ob zaključku prvega letnika SŠ) je bil to seminar v Wolfseggu, v času študija pa še seminarji v Miamiju, Braziliji ter na Dunaju.

Cantata (foto: Tiberiu Marta)

Je pri tebi vse načrtovano ali si človek, ki pustiš življenju, da samo obrne, tako kot ti je namenjeno?
Mhm … definitivno zelo, zelo preveč organizirano. Se pa učim prepustiti, da vidim, kako se lahko stvari same odvijejo, če jim le dovoliš.
Kam pa te kljub temu ženejo ambicije? Kaj bi bil zate vrh tvoje kariere? Tujina mogoče?
Ko sem stopala po poti profesionalne plesalke, si nikoli nisem upala pomisliti, da bi si zastavila takšen cilj, kot je plesati v velikem Bolšoj teatru. To nam je uspelo lansko leto julija s SNG Maribor s predstavo Peer Gynt, ko smo gostovali v slavnem Boljšoju. Še zdaj ne morem verjeti. Tujina? Po koncu študija sem v mislih imela tujino, a zdaj mi ni žal, da sem ostala v Mariboru, kjer lahko z domačim ansamblom osvajam tuje odre.
Mehika, Japonska, Finska, Rusija, Luksemburg, Italija, Romunija, Slovaška, Hrvaška, Madžarska, Francija so pustili poseben pečat v moji karieri. Želim si vsekakor še plesati v koreografijah Edwarda Cluga in osvajati odre po vsem svetu.

Nismo pozabili na vas (foto: Darja Štravs Tisu)

Kaj te pri baletu najbolj osrečuje in kaj recimo najbolj žalosti?
Najbolj me osreči odziv občinstva. Ko slišiš, da si koga spravil do solz, smeha, jih presenetil … Nepopisen je tudi občutek svobode in brezskrbnosti, ko za kratek čas pozabiš na vsakdanje težave in samo plešeš. Trenutno me žalosti, kar je gledalcem nevidno: situacija plesalca v Sloveniji. Mladi aktivni plesalci smo večinoma samozaposleni v kulturi ali prek avtorskih pogodb, kar nam ne omogoča ‘normalnega’ zasebnega življenja. Vprašljive so tudi naše pokojnine. Upam, da se bo kaj hitro premaknilo na bolje in se bodo naše razmere uredile.

Hora (foto: Slavko Rajh)

Je bila kdaj opcija B v tvojem življenju, če se z baletom ne bi izšlo? Kaj bi takrat počela?
V bistvu ne. Moja mami je zelo navijala, da bi na Dunaju študirala tudi plesno pedagogiko, čemur sem nasprotovala. Stvari so se obrnile drugače, tako zdaj tudi poučujem. Poučevanje in predajanje znanja dobesedno obožujem. Prvič sem se srečala s poučevanjem klasičnega baleta na Glasbeni šoli Slavka Osterca v Ljutomeru. Ker pa mi je bilo prenaporno, sem predala svoje delo in začela leto pozneje poučevati klasični balet na Plesni šoli Zapleši si v Mariboru. Imam to srečo, da imam poleg super ‘šefice’ tudi super mentorja. Profesor z Dunaja me obišče skoraj vsako leto, pogleda moje učence, mi da napotke, predloge, popravke za naprej. Včasih pa komunicirava kar na daljavo. Se mi zdi zelo pomembno za učitelja, da se nenehno izobražuje naprej, širi obzorja, vidi, kako se dela v tujini, gre korak s časom, saj se lahko le na tak način približaš evropskemu standardu.

Varovanke iz plesne šole Zapleši si (foto: Maja Modrinjak)


In kaj torej počneš, kadar ne plešeš? Čemu/komu namenjaš proste trenutke?
Prostega časa imam zelo malo, saj ob plesu še poučujem. Sicer pa vse proste trenutke najraje preživim v družbi partnerja Dejana in svojih najbližjih. Rada grem na sprehod v naravo, saj me napolni z novo energijo. Rada odkrivam nove kraje, kolesarim, tečem, vrtnarim pa tudi kuham.

Na sprehodu z Gaudijem

Je v Mariboru kakšen kotiček, ki ti je posebej ljub, in če da, kaj počneš tam?
Obožujem naravo, tako da bi rekla Pohorje.
Naštej tri ali pa če jih imaš pet stvari, ki so vedno s tabo na treningu, nastopu ali pa tudi kar tako? Brez česa ne greš nikamor?
Telefon, telefon, telefon.
Kaj pa je tisto, po čemer si prepoznavna med svojimi prijatelji, ki rečejo: Ja, to je pa naša Mirjana. Je kaj takšnega?
Na to vprašanje sama težko odgovorim. Pravijo, da nasmeh, organiziranost, skrbnost. Mislim, da vedno najdem rešitev in pomagam, če le lahko.
Tvoj moto v življenju je?
Živi in pusti živeti.
Plesati je?
‘Conversation between body and soul.’ (Pogovor med telesom in dušo. op. p.)

Kekec (foto: Slavko Rajh)

In zadnje vprašanje: kdo si Mirjana Šrot in kam si namenjena?
Sem izredno organizirana oseba, se pa znam tudi prepustiti življenjskim valovom. To se lepo vidi na moji plesni poti. Vedno sem se posvečala samo klasičnemu baletu in se nisem nikoli videla v modernih vodah, dokler me tok življenja ni pripeljal v SNG Maribor, kjer sem se pobližje soočila z modernim plesom in ugotovila, da je to jezik, s katerim se lahko najbolje izrazim. Lahko bi rekla, da sem mislila, da je klasični balet moj materni jezik, vendar sem ugotovila, da je moderni gib tisti, ki mi dopušča, da se bolje izrazim. Mogoče je vedno bil moderni ples moj materni jezik, pa tega nisem upala priznati. Dolgo sem potrebovala, da sem našla svoj drugi dom, zdaj se počutim odlično.
Mislim, da bom vedno plula po plesnih vodah, tudi ko bo čas, da zapustim oder. Svojo drugo strast sem odkrila v poučevanju. Učencem želim predati vso svoje znanje in biti del njihove plesne poti.