Se spomniš svojega prvega plesnega dneva? Kako je ples prišel v tvoje življenje, je bil usoden kakšen dogodek?
Ker sem bil takrat še čisto majhen, se žal ne spomnim, glede na to, da še vedno plešem, predvidevam, da ni bil preveč stresen. Ples se je nekako prikradel v moje življenje, ker sem že od malih nog rad poslušal glasbo. Ko sem pa enkrat videl Moonwalk Michaela Jacksona (takrat je bil še mulat), sem vedel, da se to hočem naučiti, in evo, me zdaj tukaj …
Moja plesna pot se je začela v plesni šoli Kazina, kjer takrat žal še ni bilo hiphopa, zato sem začel s showdancem in bil član mladinske, članske jazz in step selekcije, kjer smo dosegali naslove državnih, evropskih in svetovnih prvakov, takoj ko se je hip-hop pojavil (takrat ga je učil še Mitko, Mitja Popovski), sem se vključil, in ko je zadeve prevzel Žele, Željko Božič, sem prišel na svoj račun. Začel sem trenirati vse, do česar sem imel dostop; electric, breakdance in freestyle. Začel tekmovati solo, bil član breakdance skupine, male skupine hiphop in seveda formacije pod vodstvom Želeta, in skupaj smo pisali zgodovino.
Osebno sem najraje plesalec, ker to me vrne na začetke in me vedno napolni z energijo in motivacijo za nadaljevanje. Drugače pa rotiram med funkcijami in jih prilagajam potrebam. Kot plesalec dobim inspiracijo, kot koreograf to inspiracijo prenesem v gibanje in točko, kot pedagog pa to idejo skušam prenesti na svoje učence. Kdaj mogoče začnem kot pedagog, če vidim, da so plesalci na treningu utrujeni, jih s pedagoškim pristopom motiviram in jim šele potem "dam" koreografijo in na koncu še z njimi zaplešem.
Kako lahko prepoznamo tvoj plesni in kako koreografski stil? Kaj je značilno za tvoje gibanje ali mogoče kostumografijo ali izvedbo?
Hmm, kako prepoznamo to, bi mogoče morali vprašati koga drugega, kakšnega zunanjega opazovalca, ker težko rečem, da imam stil podoben komu drugemu. Vedno sem se trudil poslušati sebe in ne kopirati, in nekako sem imel vedno moto, da kakorkoli se gibaš, se moraš s stilom, tako da sem jaz imel stil, še preden je "swag" obstajal. Zdi se mi, da so moje točke prepoznavne po globini, zanimivi zgodbi, ki dostikrat vključujejo komične elemente, in kostumografija je vedno dodelana do zadnjega detajla.
V bistvu sva se s hiphopom kar našla, ker so bile vrednote hiphopa (spoštovanje, pripadnost svoji skupini, način življenja …) precej podobne tistim v mojemu okolju (Fužine), kjer sem odraščal in še vedno živim. Tako da sem imel na izbiro; ali Mileta Kitiča, Dina Merlina, Ceco ali pa Biggija, 2Paca, DMX, in slednji so me čisto prepričali in zato sem živel po njihovih navodilih; "Sky is the limit, Thug Life in Ryde or Die".
Na čem gradiš koreografijo, kaj je vedno prva inspiracija?
Če je koreografija zame, potem črpam inspiracijo iz življenja in svojih občutkov, če delam točko ali če dobim kakšno idejo, pa med samim raziskovanjem iščem inspiracije; npr. ko sem sestavljal točko Samuraj Jack, sem pogledal vse sezone risanke Samuraj Jacka, pregledal veliko japonskih in kitajskih akcijskih filmov (favorite Hero), raziskal borilno veščino ninjitsu (palica BO, ki jo uporabljamo v točki, je le ena od orožji) in se posvetoval z edinim od mojstrov te veščine v Sloveniji, šel na dneve Japonske in se poučil o kulturi in razmišljanju. Ko imam vse te podatke, potem iz njih črpam inspiracijo za gibanje, zato ker želim, da ima težo tudi v realnem svetu, ker če bi slučajno točko pogledal mojster borilnih veščin, bi bil zadovoljen z borilnim delom in to zanj ne bi bilo "fake". Ko najdem to, potem iščem še način, kako lahko v gledalcu dosežem občutek, ki ga želim. To pomeni, ali želim, da je v tistem delu koreografije gledalec umirjen, da se počuti žalosten, mogoče vesel ali da se mu že dviguje ritem srca oz. da je navdušen, ker mislim, da bi morala biti točka za gledalca "rollercoaster" čustev, občutkov in inspiracij.
Mislim, da je bila nekaj posebnega, ker vključuje elemente, ki do te mere še niso bili narejeni in so potrebni posebni treningi, da se to doseže. Ta tematika pa zato, ker red samuraj bazira na spoštovanju, in azijsko razmišljanje temelji na pridnosti in treningu. Da ne govorim – da ko sem fantom omenil, da se bodo tepli s palicami, nisem še v življenju videl večjih nasmehov na obrazih.
Si bil razočaran, da ste dosegli drugo mesto? Cilj je bil verjetno postati državni prvak …
Priznam, da sem bil razočaran. Mislim, saj kdo pa ne bi bil glede na vložen napor in trud. Cilj je bil ubraniti naslov državnih prvakov, a tako je to v športu, rezultat se sprejme in vzame kot motivacijo za nadaljnje dosežke. Razočaranje ni bilo tako grenko, ker je bilo več kot očitno, da smo bili v očeh gledalcev zmagovalci mi, kar je pa vse, kar potrebujem.
Glede sodnikov ne mislim izgubljati besed, ko se bo enkrat uredilo, da zaposleni v klubu ali njegov lastnik ne more soditi kategorije, v kateri pripadnik njihovega kluba sodeluje, se lahko pogovarjamo. Uredilo se pa ne bo, ker je takšen položaj kot v slovenski politiki. Na vrhu so starci, ki nočejo izpustiti oblasti in denarja iz rok.
Se ti zdi, da ste plesalci & koreografi premalo involvirani v administrativne zadeve vaše krovne organizacije Plesne zveze? Definitivno smo premalo involvirani v zadeve, ampak to iz preprostega razloga, tudi če bi bili, so glavni jasno pokazali, da nimamo moči in da smo samo ribice, ki plavajo v njihovem akvariju … Letos sem poslal na zvezo prošnjo o sponzoriranju državnega prvenstva z izdelki New Era, pa mi niso poslali niti odgovora … mislim, zakaj bi se sploh trudil?
Plesalci ste na državnih, evropskih in svetovnih prvenstvih konkurenca. Kakšna pravzaprav?
Mislim, da smo kar močna, ampak tudi zdrava konkurenca. Po moje ravno zaradi nje in zaradi tega, da radi pridno delamo, je ples v Sloveniji na tako visokem nivoju.
Smešna stvar je bila, ko sem enkrat pošiljal prošnjo za sponzorstvo, sem napisal za tri A4 formate dosežkov, pa si kar rečeš: Se ti je pa ljubilo. Mogoče če bi jih izpostavil, bi rekel, da so v mladosti to bili (ker sem vse bil večkrat, govorim o prvič, ko sem doživel) državni, evropski, svetovni prvaki v showdance formaciji, državni, evropski, svetovni prvaki v hip-hop formaciji in državni, evropski, svetovni prvaki v hiphopu male skupine. Kot koreograf in plesalec pa sem osvojil naslove: državni prvak street formacije (Kazina), zmagovalci Lignano plesnega festivala (Fusion), državni in svetovni prvaki (zapleši.si), svetovna duo street prvaka (koreograf), hiphop solo mladinski in članski državni prvak, zmagovalec Battle of the giants v Južni Afriki in zmagovalec Simobil Orto dancer natečaja.
Kaj ti pomenijo tekmovanja in naslovi, če sploh kaj?
Mogoče ko sem bil majhen, so mi pomenila več, ampak sem vedno plesal zase in tekmovanja so imela vedno stransko vlogo.
Poučuješ na dveh plesnih šolah, Zapleši.si in Libero. Se pravi, da se vsak teden "furaš" v Maribor. Kolikokrat in kako to počneš, da sam sebi nisi konkurenca v smislu koreografije in pedagoškega dela?
V Maribor se v osnovi peljem dvakrat tedensko, res pa je, da sem bil zadnji mesec zaradi priprav na državno tudi po štirikrat, in na koncu moram priznati, da so se vožnje kar vlekle. V Liberu se pri tekmovalnem delu ne ukvarjam več z mladinci in članskimi malimi skupinami, medtem ko se v Zapleši.si več posvečam članom in zato ne prihaja do konfliktov med mojimi koreografijami. Glede pedagoškega dela pa ne delam razlik in povsod isto učim oz. sem isti, kar mislim, da tudi učenci cenijo, ker vidijo, da ne delam razlik in se počutijo vsi enakovredno.
Izobražujem se redno, če le čas in finance to omogočajo. Večkrat sem bil na najbolj prestižnem plesnem campu UDC, poskušam ujeti vse klase, ki se zgodijo v moji bližini, ne bi našteval imen, ker več ali manj sem bil že na vseh klasih, mogoče mi manjka še Anthony Lee, sem si pa že rezerviral mesto na Plesnem poletju v Gorici, kjer bo učil.
Kakšen je pogled na slovensko plesno sceno? Kako jo dojemaš? Kaj so plusi in kaj minusi?
Slovenska plesna je zelo močna, in vsi tujci, ki pridejo sem ali plesat ali učit, povejo, da smo med najmočnejšimi v Evropi. Žal je Slovenija majhen prostor, Slovenci pa zelo radi plešemo, zato nas je zelo veliko v tej panogi in konkurenca je zelo močna. To štejem tudi kot plus, ker to nas dela konkurenčne na svetovnem trgu, je pa to samo po sebi tudi minus, ker s konkurenco naraščajo tudi finančni stroški za napredek (več treningov, boljši kostumi, scena …), kar zmanjšuje dostopnost športa. Seveda je pa na žalost dosti prisotna klasična slovenska nevoščljivost – če jaz nimam, niti ti ne boš imel, medtem ko na Balkanu velja: Razdelimo in imeli bomo vsi.
Kaj bi želel, da se spremeni?
Na plesni sceni bi med drugim najbolj spremenil to, da ostane konkurenca na tekmovanjih in plesišču, sicer se pa podpirajmo in stopimo skupaj. Toliko nas pleše in lahko bi vsako leto gostili največja imena v plesu po cenah dostopnih za vse. Samo treba je spremeniti razmišljanje v glavah ljudi, da ni pomembno, kateri klub pripelje "izobraževanje" v Slovenijo, ampak je pomembno, da ga pripelje!
Imaš iskrene prijatelje v plesu?
V bistvu je vprašanje, kaj je iskrenost v današnjih časih? Za iskrene prijatelje imam svoje Fužince, s katerimi sem bil že v vrtcu in smo prijatelji zdaj že 25 let; in smo se skupaj smejali, jokali, tepli, pomagali si v težavah in odraščali. Je pa res, da mi je dal tudi ples skupino ljudi, ki jim pravim ne samo iskreni prijatelji, ampak kar "La Familia". V bistvu smo bili soplesalci že od malih nog, in prijateljstvo ter vezi, ki so nastale, se niso pretrgale, tudi ko so že nehali plesati, in redno vzdržujemo stike. Seveda to ne pomeni, da v plesu nimam prijateljev. Imam veliko prijateljev in ljudi, ki jih spoštujem kot osebe in jih cenim kot umetnike. Njihovo mnjene tudi vedno rad poslušam in predebatiram. Kdo so, pa itak vedo; "Because you have to show your respekt".
Kaj te pri plesu najbolj osrečuje?
Najbolj me osrečuje sam ples in možnost ustvarjanja in izražanja. Sem čisto prost in "my happy place".
Ne vem, ali si že končal študij na ekonomskem faksu … Če si, me zanima, ali je ekonomija plan B v življenju oziroma ali lahko živiš samo od plesa?
Žal nisem končal študija, ker sem med študiranjem prišel na razpotje, ali vse vložim v ples ali v ekonomijo. Nisem oseba, ki bi delala dve stvari napol. Moram priznati, da sem se zaenkrat pravilno odločil, ker ekonomija razpada, jaz pa živim od plesa.
Kaj počneš, kadar ne plešeš, ne koreografiraš in ne poučuješ?
V prostem času zelo rad igram igrice, družim se s prijatelji in se ukvarjam s hobijih (video montaža).
Kaj te vodi v življenju? Imaš morda kakšen moto ali pa vzornika, ki mu slediš?
V življenju me vodi želja po osebnem in plesnem razvoju. Vzornikov več nimam, imam ljudi, ki jih spoštujem zaradi njihovih dosežkov ali sposobnosti in se skušam čim več naučiti, ampak klasičnih vzornikov pa žal nimam (sorry Justin Bieber). Moj moto pa je: "Everything I do, I do it big!"
Ali je ples pri tebi povezan tudi z zdravim načinom življenja, če da, kako, in če ne, zakaj ne?
Joj, tukaj pa čisto pogorim, ker je urnik plesalca zelo zanimiv in bolj ali manj se trudim jesti, kadarkoli imam možnost, samo je to včasih redko oz je ob takih urah, da bi se strokovnjak za prehrano samo prijel za glavo.
Ali paziš na prehrano?
Ne, po treh treningih brez pavze pojem čisto vse, kar najdem, potem je to samo vprašanje, ali je zdravo ali ni. Pogostokrat ni.
Kje boš oz. si preživel počitnice in koliko le-teh si lahko privoščiš?
Kje bom preživel počitnice, še ne vem oz. bom videl, ker imam kmalu registracijo avta, zato bomo videli, koliko ostane še za morje.
