Mariborska baletna ekipa se v teh dneh intenzivno pripravlja na kreacijo novega baleta z naslovom Nevarna razmerja. Balet, ki sta ga avtorja Valentina Turcu in Leo Mujić poimenovala neobaročni balet, bo doživel premiero 20. avgusta na poljani Ruđera Boškoviča v Dubrovniku, nato 28. avgusta v Ljubljani v Križankah in 7. novembra pred domačim občinstvom v Mariboru. Gre namreč za koprodukcijo SNG Maribor, Dubrovniškega festivala in Festivala Ljubljana. Valentina Turcu nam je pred odhodom v Dubrovnik odgovorila le na nekaj vprašanj. Čas pred premiero je zanjo preveč dragocen za prakso kot pa teorijo in razlago, kaj se bo dogajalo na nevarnem odru.
Ste dober mesec pred dubrovniško premiero. Koliko je že narejenega v smislu kreacije in kaj v smislu izvedbe in piljenja?
Predstava je velik izziv, še večja odgovornost. Dubrovnik nas je lansko leto sprejel in pospremil z ovacijami. Vemo, da je že desetletja eden največjih festivalov dramskega gledališča, glasbenih virtuozov, plesnih spektaklov in filma, tako da nam je ta koprodukcija v veliko čast in inspiracijo. Publika in kritiki so lani po predstavi Romeo in Julija bili soglasni, da bi mariborski balet moral dobiti orlanda – največjo nagrado festivala za hkrati plesni, dramski, glasbeni in filmski, celo magični dogodek, ki ga že dolgo ni bilo videti v eni sami predstavi. Letos nas že zelo nestrpno čakajo in se že že zelo veselimo. Kreacija je pri koncu, dovršena bo 20. avgusta. V detajlih pa bomo verjetno do samega konca še ustvarjali, uživali in drugi druge navdihovali.
Zato ker trenutno živimo v nekem neobaročnem času in vse gre h koncu. Vse gre prehitro in popolnoma se ruši in na novo vzpostavlja. Tako rekoč – vsega je preveč. Prenasičeni smo in hkrati prazni, navzven "napudrani", navznoter peklenski stroji.
V čem bo svežina te predstave?
Svežine ni. Je zelo temna vsebina v neverjetno beli scenografiji lažnega glamurja in fenomenalnih kreacijah Alana Hranitelja. Svežina je le še vedno možna v entuziazmu, da se ukvarjamo s plesno umetnostjo. Izmišljujemo si nove vsebine, provociramo in vznemirjamo sami sebe, druge in svoje sokreatorje, kljub temu da gre vse h koncu …svežina s plesno umetnostjo.
Ekipa je top!!!
Balet zahteva neko svojo dinamiko in avtentično pripovedovanje zgodbe, ne da bi iskali identifikacijo s filmom. Držali smo se bolj romana in iskali trenutke kanibalizma bistvenega današnjemu človeku. Zanimala so nas razmerja. Ne pisma. Odnosi, skrite misli in seveda njihove posledice. Tudi specifična glasba, ki ni napisana za ta balet, ampak je popolnoma avtorski koncept. Gib, dramaturgija … in kako preplesti režijsko vse dogodke skozi balet, a da ne bi čutili šivov predstave. Tema tega komada je neverjetno, a še vedno aktualna današnjemu času. Žal. Ljudje še vedno tekmujejo za moč, nadvlado, statusne simbole. Izdajstva, intrige, manipulacije, zavist, posesivnost, strahovi, masaker duš, slabosti, nizke strasti, dokazovanja, laži … Vse to gledamo vsak dan okoli sebe in sami bivamo soustvarjalci vsega tega kaosa. Prehranjujemo se z zlom, namesto da bi dali možnost ljubezni. Markiza in Valmont sta še vedno živa, in ljubezen je, pravijo … patetično čustvo. Ljudje se raje hranijo s konfliktom. Dolgčas in laž sta še vedno bolezni sodobnega človeka.
Predstava je še vedno živ organizem. Nevarna je. Bomo videli, kaj bo.
