Kot plesalec sem fizičen tip. Zelo težko bi plesal kaj liričnega.

Kako bi se našim bralcem in bralkam predstavil kot oseba in kot plesalec? Kdo si, Gaj Žmavc, od kod prihajaš in kam si namenjen?
Sem Gaj Žmavc, plesalec in koreograf v Slovenskem narodnem gledališču Maribor, kjer delam in ustvarjam zadnjih deset let. Drugače pa prihajam iz Celja.
Za vse, ki bodo danes prvič brali o tebi, prosim, razloži, kako te je življenje pripeljalo do baleta oziroma plesa in kje si pridobil plesno znanje?
Svojo plesno pot sem začel v Celju, sprva kot samouk hip-hoper, kasneje pa me je splet zanimivih naključji popeljal na Srednjo baletno šolo Maribor, potem pa še na Akademijo za klasični balet v Kijevu. Kar se pa tiče samega navdušenja nad umetnostjo, pa to izhaja iz moje družine. Moja mama je slovenska pisateljica in pesnica Bina Štampe Žmavc, ki pa je v tistih časih tudi vodila otroško dramsko gledališče, kjer sem od malih nog sodeloval. Tudi moj oče izredno ceni umetnost, pa čeprav ni v umetniških vodah. Rekel bi, da sem zrasel ob knjigah, filmu, glasbi in plesu, in ko sedaj razmišljam o tem, se mi zdi zelo pomembno. Odraščanje v takšnem okolju je privilegij. Enostavno ti takšen duh da neko življenjsko globino. Ogromno stvari mi je že takrat bilo jasnih, predvsem pa, kaj je in kaj ni umetnost. Za to bom vedno hvaležen svojim staršem.

Bi dejala, da imaš srečo, da deluješ v mariborskem nacionalnem baletu, kjer uspešno mešate klasiko z modernim. Tebi to verjetno zelo godi in zakaj? Kako ti uspevajo ti skoki iz klasike v modern in obratno?
Mislim, da gledališč, kjer bi plesali samo klasiko, dandanes skoraj ni več. To zahteva publika po svetu in nenazadnje tudi plesalci. Publiki ne moreš samo ugajati, treba jo je tudi vzgajati. Ko smo na primer gostovali v Mariinskem Teatru s predstavo Radio in Juliet, so nekateri plesalci po predstavi povedali, da bi dali vse na svetu, če bi se tudi pri njih delali takšni projekti. Se pravi, da ta preskok iz klasike v moderno ni vprašanje težavnosti, ampak vprašanje radovednosti in odprtosti, ki pa je zame kot plesalca nujna.
Sem še pod vtisom tvoje zadnje vloge Smrti v baletni predstavi Peer Gynt, za katero se mi zdi, da ti je pisana na kožo oziroma na telo. Ti godijo takšne vloge, ki potrebujejo poleg plesa še zadostno količino igralskega talenta?
"Smrt" je v bistvu nastala iz treh različnih vlog, ki sva jih z Edwardom (Clugom, op. u.) kasneje združila v eno samo. Ima pa ta lik faustovski pridih in je zelo zanimiv. Prav zaradi tega, ker ima globino in je večplasten. Tako kot Ibsenov tekst. "Smrt" je nekakšen popotnik v svetu živih in spremlja Peera skozi njegovo življenje, ki je grešno in obžalovanja vredno. Prav v tem je bistvo moje vloge, sem gledalec, sodnik in rabelj. Uživam v njegovem propadu, privoščim mu ter se mu posmehujem. Zabavam se ob njegovi samokonstruirani nesreči in ga k tej destruktivnosti celo vzpodbujam. Na nek način je moj lik satiričen in poln črnega humorja. Ko ima neka vloga močno dramaturgijo, se z njo ni težko poistovetiti. Zame se tu ples in drama prepletata in en sam gib lahko pove zgodbo, če ga sproži pravi impulz.
V katerih vlogah pa najbolj uživaš in zakaj?
Kot plesalec sem fizičen tip. Zelo težko bi plesal kaj liričnega, enostavno mi ne pristoji. Zato ponavadi dobivam vloge negativcev ali pa takšne vloge, ki so v gibalnem smislu agresivne in imajo močan karakter. Tega sem se z leti začel tudi zavedati in zato me privlačijo liki, ki niso pasivni. Druga stvar pa so vloge, ki imajo potencial za nadgradnjo. Če želiš izdelati dobro vlogo, potrebuješ dober material, kar pa se ne zgodi vedno. Iz nekaterih stvari se pač ne da narediti nič. K sreči sem dobil ogromno dobrih vlog v baletih Edwarda Cluga (Radio and Juliet, Pret a Porter, Stabat Mater itd), kot tudi pri drugih koreografih, s katerimi sem sodeloval. Nekaj časa nazaj sem gostoval z režiserjem Harisom Pašovičem v njegovi predstavi Rože za Ano Tereso v stockholmski Kraljevi operi. Koreografijo za ta projekt je prav tako delal Clug. To je bila moja prva izkušnja s fizičnim teatrom. Tudi Vojček koreografa Staše Zurovca je bila zelo pomembna vloga zame. Staša mi je odkril popolnoma nov svet, za katerega sploh nisem vedel, da je v meni. Zelo važno mi je, da se skozi projekt razvijam kot plesalec in kot performer.

Kdaj pa si začutil, da ti ples ni dovolj in si se podal v koreografske vode?

Mislim, da je prvi znak, da hočeš postati koreograf, ko začneš razmišljati, da bi sam nekaj naredil bolje ali pa drugače kot ostali. Vsaj pri meni je bilo tako. Želja po lastnem ustvarjanju in izražanju.
Za koga koreografiraš in kakšne teme te zanimajo, če seveda so teme?
Trenutno ustvarjam daljši duet skupaj z našo vrhunsko balerino, solistko SNG Maribor Tetiano Svetlično, ki ga bova javnosti predstavila enkrat po novem letu, cilj pa so predvsem koreografski festivali in koncerti. Je pa ta duet zame nekakšen nov začetek, neke zelo zanimive ustvarjalne zgodbe, za katero mislim, da ima velik potencial, in upam, da se bo razvila. Mogoče bova že imela kakšen videoklip za tvojo oddajo. Drugače pa sem lansko sezono postavil krajše delo Zadnje štiri pesmi Straussa za Mladi slovenski balet, ki je bilo odlično sprejeto. Kar se pa tiče tematik, pa iščem takšne, ki so zanimive s plesne perspektive. Takšne, ki jih lahko preneseš v fizično obliko in s tem ohraniš neko globino na nepretenciozen način. Pri plesu namreč veljajo drugačne zakonitosti kot na primer v filmu, drami ali literaturi, kjer obstaja moč beseda.
Se kdaj zalotiš, da bi kot plesalec malo "popravil" koreografa? Ali znaš ločiti mejo plesalec/koreograf?
Ja, velikokrat. Ampak ne v negativnem smislu. To je pač kreativen proces, je pa sigurno odvisno, s kom ustvarjaš. Po navadi pa kot plesalec stvari vedno naredim po svoje, enostavno jih čutim drugače. Zelo rad delam z Edwardom. Nekako imava nek odnos zaupanja, kjer mi on pusti, da stvari naredim na svoj način. Na splošno mislim, da je delo bolj produktivno, če so plesalci kreativni in aktivno sodelujejo pri ustvarjanju.
Ti v tem trenutku zadostuje biti član SNG Maribor ali so tvoja krila že malo razprta?
Zavedam se, da sem del najuspešnejše plesne zgodbe v Sloveniji. O tem se premalo govori. SNG Balet Maribor je brez dvoma najboljši in najbolj uspešen balet, kar smo jih imeli. Smo edini Slovenci, ki smo se kdajkoli klanjali na odru Mariinskega Teatra na festivalu Zvezde Belih Noči v Sankt Petersburgu. Pa Jacob’s Pillow, Dance Open, Iberoamericano de Teatro itd. Zato mi nikoli ne bo žal, da sem odšel v Maribor in verjetno bom tukaj tudi ostal. Seveda pa imam želje in cilje tudi izven naših meja, za katere upam, da se bodo uresničili.
Ali spremljaš preostalo slovensko oziroma tudi mednarodno plesno & baletno sceno in kakšni se ti zdita?
Spremljam to, kar se mi zdi zanimivo in dobro in ko imam čas. Navdušujejo me predvsem predstave, ki so originalne in izstopajo v tej poplavi že videnega. Recimo pri nas, kadar je možnost, izredno uživam ob duetih Rosane Hribar in Gregorja Luštka. Sta resnično vrhunska ustvarjalca in originalna.
Kje je ples, kje balet danes v tem tempu življenja? Imamo čas, da se za dve, tri ure ustavimo in zadržimo v baletni pravljici?
Mislim, da publika danes potrebuje teater še toliko bolj kot prej. To je nekakšen odklop od vsakdana. Gledališče ima neko magijo, ki je živa in neposredna in to težko doživiš preko kakšnega drugega medija.
Kaj te pri plesu najbolj osrečuje in kaj je tisto, kar ti je malo manj po godu?
Poklic plesalca je težek, ampak istočasno eden najlepših. Nikakor si ne predstavljam, da bi počel kaj drugega. Osrečuje me predvsem to, da vem, da svoj čas izkoriščam skozi ustvarjanje.
Komu si najbolj hvaležen za svojo kariero? Ali si imel kdaj tudi vzornike oziroma jih še imaš?
V prvi vrsti staršem. Seveda pa sem imel tudi vzornike, po katerih sem se zgledoval. Kot mladi baletan sem cele dneve preživel ob gledanju Rudolfa Nurejeva, Mihaela Barišnikova itd.
… (foto: Tiberiu Marta)
Kje vidiš svojo prihodnost? Si človek, ki načrtuje ali bolj puščaš življenju, da gre, kot je namenjeno?
Odvisno, za kakšno stvar gre. Kar se tiče mojega poklica, vem, kaj hočem in v to tudi vlagam energijo. Je pa v življenju tako, da ne moreš vsega planirati, nekatere stvari se pač zgodijo same od sebe.
Ali je v tvojem urniku čas tudi za neplesne dejavnosti? Kaj počneš, kadar ne plešeš? Je v Mariboru kakšen kotiček, ki je samo tvoj oziroma rad zahajaš tja?
Sem velik filmski navdušenec, dobri filmi me inspirirajo. Tudi berem dosti, vsaj kolikor mi čas dopušča. Moja velika strast pa je klavir. Včasih sem ogromno igral, klasiko seveda.
Naštej tri ali pa pet stvari, ki so vedno s tabo ali na treningu, ali na predstavi, ali kjerkoli. Brez česa ne greš nikamor?
Moj telefon, Mac BookPro in moja torba. Brez teh stvari pa ne bi šlo.
Po čem misliš, da si prepoznaven, da ljudje rečejo, ja, to pa je naš Gaj?
Upam, da po dobri volji. Vedno skušam biti pozitiven in ustvariti dobro vzdušje.
Kateri je tvoj življenjski moto?
Izkoristi dan!

View Gallery 9 Photos