Ko plešem, se počutim živo!

Predstavi se našim bralcem in bralkam, ki bodo mogoče prvič brali o tebi, kot oseba in kot plesna ustvarjalka. Kdo si, Masha oziroma Maša?
Ime mi je Maša in sem rojena v Sloveniji. Pred približno 20 leti sem se preselila na Novo Zelandijo in se pred kratkim vrnila v Slovenijo, kjer je moje srce najsrečnejše. Svoje ime sem zapisovala kot Masha, medtem ko sem živela in delala v tujini, saj sem želela, da ljudje moje ime pravilno izgovarjajo. Sem plesalka in plešem različne plesne zvrsti, moja specializacija pa so ulični latinskoameriški plesi. Najraje imam salso in zouk, plešem pa tudi bachato, chacha in še mnoge druge. Ples zame ni samo konjiček ali odlična oblika telesne vadbe. Ples mi predstavlja način življenja, izkoristim ga tudi kot enkratno orodje za učenje v mnogih življenjskih preizkušnjah. Ples v paru in življenje sta si mnogokrat zelo podobna, ker oba v osnovi temeljita na odnosu. Če je ta odnos v življenju in pri plesu dober, smo srečnejši. Zares vidim podobnost. O tej temi bi lahko govorila ure in ure, a da bodo stvari bolj zanimive, bom raje nadaljevala z naslednjim vprašanjem.

Je bilo ukvarjanje s plesom logična posledica treniranja ritmične gimnastike ali se je vse začelo čisto drugače? Zakaj si začela plesati in kaj je bila inspiracija za to, če sploh kaj?
Ples je bil del mojega življenja od malih nog. Pravzaprav sem začela z ritmičnim baletom, ki je služil kot dobra osnova ritmični gimnastiki, hkrati pa je zagotovil tudi dobro podlago za ples. Nadaljevala sem torej z ritmično gimnastiko, nekje v ozadju me je ves čas spremljal tudi ples. Kar se mene tiče, sta ritmična gimnastika in ples v korelaciji, saj oba zahtevata interpretacijo glasbe. Glasba je nekaj, kar mojemu srcu govori veliko bolj neposredno in močno, ples pa predstavlja moj izraz tega, kar čutim globoko v sebi, ko zaslišim določeno skladbo. Globoko v meni se nekaj prebudi, začutim, da živim polno življenje. Ne znam drugače razložiti. Zelo enostavno – ko plešem, se počutim živo!
Naštej, prosim, dosedanje šolanje – tako plesno kot "navadno" šolsko, kaj si po poklicu oz. kako se danes predstaviš s funkcijo?
Hmmm. Moje šolanje in izobrazba (smeh) to ni ravno moja najljubša tema, a vendar vam bom povedala nekaj o tem. Končala sem osemletko na OŠ Franc Rozman Stane v Šentvidu, v Ljubljani. Šola je bila zabavna, dokler sem lahko usklajevala šolsko delo s treningi, plesom, zraven pa sem bila še uspešna. Ko pa so stvari postajale intenzivnejše, je bila šola tista prva stvar, ki je trpela. Čeprav se popolnoma zavedam pomena izobrazbe in teh stvari in vsega, kar so mi doma prigovarjali … moram priznati, da sem bila vedno človek, ki je sledil svojemu srcu. Vedno. Je to dobro ali slabo – težko reči. Kar pa zagotovo vem, je to, da me je to osrečevalo in osvobajalo. To še danes počnem. Po osemletki smo se z družino preselili na Novo Zelandijo, kar je moje življenje obrnilo popolnoma na glavo, hkrati pa je bilo v neskladju z mojim prepričanjem, da je treba slediti srcu … čeprav sem se naučila soočiti se s tem. Vključila sem se na kolidž, v zaključna letnika. Šolski sistem tam je popolnoma drugačen od tukajšnjega. Ne pozabimo, vse se je odvijalo v angleščini … uf … nadaljevala sem s plesom in to me je ohranjalo pri zdravi pameti. Ko sem končala s šolo, sem nadaljevala s plesom na vseh ravneh. Ples sem začela tudi poučevati, hkrati pa sem obiskovala AUT (Auckland University of Technology), kjer so imeli maturitetni izpit tudi iz plesa. Danes sem plesna inštruktorica, vaditeljica in mentorica, hkrati tudi koreografinja. Nikoli si ne bi želela, da bi bilo drugače. Zares imam rada to, kar počnem.
Je bila salsa tudi posledica premišljene odločitve ali pač splet naključij?
S salso sem se srečala povsem po naključju. Ukvarjala sem se tudi z drugimi ameriškimi načini plesa, a kar me pri salsi navdušuje, je to, da se pri tem plesu počutim svobodno, hkrati pa lahko združim vse že naučene veščine, ki sem jih pridobila skozi vadbo ritmične gimnastike in drugih plesnih zvrsti, s katerimi sem se v preteklosti srečala. Salsa me izpolnjuje.
Kaj je botrovalo odločitvi, da odplešeš na drug konec sveta, na Novo Zelandijo?
To, da smo se preselili na Novo Zelandijo, ni bila moja izbira. Na začetku sem čutila, da je razburljivo, vendar je ta občutek kmalu izpuhtel. Zares nisem želela oditi, a saj veste, koliko besede ima najstnik pri velikih odločitvah. Selitev ni imela prav nič opraviti s plesom. Hvaležna sem za izkušnjo, ki sem jo pridobila z življenjem v tujini, a še srečnejša sem ob dejstvu, da sem zdaj doma, kjer je tudi moje srce. Zdi se mi, da bolj kot kdaj prej vem, kaj pomeni imeti dom. Mislim, da imam srečo.
Kako si se znašla tam doli? Opiši nam malo novozelandsko plesno sceno in tvoje bivanje tam?
Začetek ni bil prav dober .. .Morala sem nositi šolsko uniformo, kar pri petnajstih letih ni bilo ravno v skladu z mojim občutkom za modo, vendar je bila obvezna. Bilo je težko. (smeh) Menim, da je bila najtežje pri vsem sprememba kulture. To je bil velik šok. Učenje jezika ni bilo tako težko, lahko sem nadzorovala svoje besedno izražanje, da so me razumeli itd., vendar nisem mogla sprejeti tega, da se moram spremeniti, da moram spremeniti to, kar sem. Zavedala sem se, da je edini način za moje uspešno delovanje ta, da si tam ustvarim svoj lasten mali svet … Tako sem ustvarila svojo lastno šolo. To je omogočilo moje življenje tam. Rada sem poučevala ljudi in jim pomagala postati to, kar so želeli postati: bolj samozavestni posamezniki, bolj sebe sprejemajoči in najpomembneje – dobri plesalci. Čeprav začetek ni bil enostaven, ker vse skupaj ni bil samo biznis, temveč moje življenje, sem poučevala ples ne samo na Novi Zelandiji, temveč povsod po svetu. Ustvarila sem koreografije za mnoge pare in zares številne skupine in to me je osrečevalo. Res je, da pogrešam svoj studio in vse ljudi, s katerimi sem se povezala prek plesa, hkrati se zavedam, da bodo ti ljudje tako ali drugače vedno predstavljali del mojega življenja. Bomo že našli način. Na kratko – moj plesni studio je bil vrhunec mojega dosedanjega življenja na tem otoku, na koncu sveta, ki se imenuje Nova Zelandija.
Je novozelandska plesna scena precej drugačna od naše oziroma evropske? Jo je sploh možno primerjati?
Moj pogled na plesno sceno na Novi Zelandiji, menim, da je to čudovita majhna plesna scena. Vendar ravno zato, ker je na otoku, ki zajema razmeroma majhno število ljudi, je na žalost omejena. Potovati od tam kamorkoli po svetu, je praviloma zelo drago. Kljub temu je družabni ples  precej priljubljen in veliko se dogaja na raznih družabnih dogodkih in večernih prireditvah. Večino dni v tednu se kaj dogaja. To je čudovito! Vendar sta življenje in ples v Evropi nekaj povsem drugega. Če si zaželim spremembe ali samo malce svežega zraka, je zelo enostavno – usedem se v avto in se odpeljem v eno od sosednjih  držav. To je nekaj, česar Nova Zelandija ne ponuja in to se pač ne bo spremenilo. Zaradi tega se novozelandska plesna scena ne more primerjati z evropsko.
Nad čim si bila najbolj navdušena in nad čim čisto nič oziroma malo manj?
Nova Zelandija je čudovita dežela. Če zaslužiš dovolj denarja, da lahko tam živiš in si jo hkrati ogledaš ter spoznaš, si lahko zelo srečen. Kljub njeni čudovitosti se tam nikoli nisem počutila zares doma. Vedno sem se počutila kot tujka. Govorim drugače, moje misli drugače delujejo itd. Tamkajšnja kultura temelji na asimilaciji, medtem ko tukaj, še posebej v svetu plesa, ki je vedno bil del mojega življenja, pa se vse vrti okrog tega, da si drugačen. Nisem velik pristaš zlivanja z množico, zato mi je bilo še posebej težko. Če se ozrem nazaj, sem pridobila ogromno izkušenj in to znam ceniti. Poleg tega sem se povezala z mnogimi plesalci, ki so postali del mojega življenja. To se ne bo nikoli spremenilo. To bo vedno del mojega življenja.
In to so vse razlogi, da si se po dvajsetih letih vrnila nazaj v Slovenijo?
Počutim se, kot da sem se vrnila domov po 20 letih. Zavedam se, da stvari niso popolne, vendar je ni države na svetu, ki bi omogočala popolno življenje. Kaj takega pač ne obstaja. Živela sem v treh različnih državah in po vseh svojih izkušnjah sem neznansko hvaležna, da sem sledila svojemu srcu na poti domov.
Kje vidiš zdaj svoje delovanje, kaj počneš?
Tukaj v Sloveniji naprej delujem kot učiteljica plesa. Hvaležna sem, da sem našla plesno šolo, ki mi je bila pripravljena odpreti svoja vrata, in hvaležna sem, da sem z lastniki začutila močno vez. V Plesnem mestu v Šiški so me izredno lepo sprejeli in tu se želim ustaliti in ustvariti svoj plesni dom, skupaj z njimi.
Je življenje plesalca na Novi Zelandiji drugačno od tega, kar živiš zdaj?
Pošteno povedano, življenje plesalca ni nikjer enostavno. Da v plesu uspeš, moraš biti človek posebne vrste. Uspeš lahko kjerkoli, ampak po mojem mnenju Slovenija ponuja boljše priložnosti, zahvaljujoč svoji geografski legi.
Kje je tvoj dom? Tam, kjer plešeš ali kje drugje?
To je lahko vprašanje. Dom je tam, kjer je tvoje srce, in če znaš poslušati svoje srce, se znajdeš tudi v plesu.
Kaj te pri plesu najbolj osrečuje in kaj najbolj žalosti?
Kadar sem v sozvočju s svojo notranjostjo in kadar se počutim povezano s pesmijo in plešem. Kaj me žalosti? V resnici me v zvezi s plesom nič ne žalosti, vendar je to zahteven poklic. Mislim, da se ljudje ne zavedajo vseh koristi plesa; poleg telesne vadbe je tu še čustvena in duhovna dobrobit. Ker se veliko ljudi tega ne zaveda, ples ni tako cenjen, kot bi moral biti.
Imaš vzornike v plesnem svetu? Koga občuduješ in komu si najbolj hvaležna za svojo kariero?
Ne idealiziram nobenega specifičnega plesalca. Občudujem mnoge različne plesalce zaradi različnih osebnostnih ali plesnih kvalitet. V plesni industriji sem spoznala mnoge čudovite ljudi. Še vedno verjamem, da ves svoj uspeh dolgujem svojim plesnim začetkom v Sloveniji. Mislim, da je za moje sposobnosti zaslužen glas moje učiteljice ritmične gimnastike, ki še danes odmeva v moji glavi: "Dvigni brado, Maša!" (smeh) Punce, ki so trenirale z mano, bodo točno vedele, o kom govorim. Tudi sama bo vedela. Ime ji je Marjeta. Ona tega ne ve, vendar ko treniram, pogosto mislim nanjo. Tudi v ZDA imam trenerja, ki mi je pomagal takrat, ko sem mislila, da ne napredujem več. Tudi on je del mojega nenehnega napredka.Najbolj pa sem za svoj dar plesa hvaležna eni osebi – svoji mami. Če ne bi bilo nje, ne bi nikoli niti začela, zagotovo pa ne nadaljevala, ko je življenje postavilo svoje ovire. Za vse njih sem neizmerno hvaležna.
V plesu si srečala tudi svojega moža Giancarla, s katerim skupaj plešeta in poučujeta. Je to zelo praktično ali je včasih tudi naporno usklajevati zasebno življenje s profesionalnim?
Da, spoznala sva se pri plesu. In vse od takrat skupaj živiva, delava in pleševa. To leto praznujeva deseto obletnico poroke. Mislim, da sva srečna, da imava drug drugega. Življenje in odnosi imajo svoje vzpone in padce. Ves čas se moraš truditi, delati in skrbeti za svoj osebnostni razvoj, če želiš, da stvari v življenju trajajo. Mislim, da nama kar gre.
Kaj počneš, kadar ne plešeš? Čemu namenjaš proste trenutke?
V svojem prostem času ogromno časa preživim s svojimi psi. Preprosto obožujem živali. Vsako minuto svojega življenja bi lahko preživela z njimi. Vsi so tako posebni. Rada jih peljem na sprehod, morda sprehod ob reki ali jezeru, ali pa samo doma, v bazen. (smeh) Rada jih imam. Obožujem tudi hrano, ki jo delim z ljudmi ali bitji, ki jih imam rada.
Naštej nam tri predmete, brez katerih ne greš na nastop, na vajo oz. sploh iz hiše, nikamor.
Najbolje pri plesu je dejstvo, da predmetov kot takih v resnici ne potrebuješ. Verjetno vzamem svoj telefon, na katerem je shranjena vsa glasba, ki jo potrebujem. Tehnologija danes … Vendar čutim, da potrebujem samo glasbo, nekaj prostora in partnerja. To je vse, kar potrebujem pri plesu v življenju.
Po čem si prepoznavna, kako vedo vsi – aha, to je pa naša Masha?
Poznana sem po tem, da povem to, kar mislim. Sem odprta knjiga. Morda sem malce preveč direktna, ampak včasih moram biti. Komplimentov ne delim kar tako, ko pa jih, pridejo naravnost iz srca.  Rada imam ljudi, rada jim pomagam in nora sem na živali. To ve vsak, ki me pozna.
Imaš kakšen moto oz. misel, ki te vodi skozi življenje?
Imam, imam in morda se ponavljam. Moj moto je – življenje naj bo enostavno, poslušaj svoje srce. To me vodi skozi življenje. Pomembno je, da ostaneš zvest samemu sebi.

View Gallery 12 Photos