Ko plešem, se pa počutim mogočno in svobodno!

Nina, pozdrav in dobrodošla na našem portal. Če prav vem, bo letošnji september oziroma nova sezona tudi zate nekaj posebnega. Podajaš se namreč v pedagoške vode, čeprav si še zelo mlada. Zakaj in koga ter kaj boš učila?
Pozdravljeni. Tako je, tudi jaz prehajam v svet trenerstva, namreč prevzela bom pionirje v plesnem centru ADC, kjer tudi sama treniram. To bo zame nova izkušnja, saj bom lahko delila svoje znanje naprej in ga obenem tudi prejemala.

… (foto: Tija Ažman)
In pojdimo malo nazaj k tvojim začetkom.  Zakaj si začela plesati in kaj je bil navdih za to, če sploh kaj?
Ples me spremlja že celo življenje. Že kot majhna deklica sem bila radoživa in energična, tako so me starši pri štirih letih vpisali v plesno šolo. Od takrat je ples moja prva ljubezen.
… (foto: Tija Ažman)
Si članica ADC plesnega centra. Razloži nam, kaj vse počnete in kaj pomeni center za mesto Ajdovščina?
Čeprav je Ajdovščina majhen kraj, a plesni center ADC kar obširen, nam ponuja veliko možnosti za napredek tudi v drugih plesnih zvrsteh. To plesalci radi izkoristimo, saj si želimo napredovanja in novega znanja.
… (foto: Tija Ažman)
In zakaj hip-hop? Kaj je na njem posebnega, navdušujočega oziroma zakaj ga plešeš?
Hip-hop sem začela plesati že ob prvem prihodu v plesno šolo. Ker sem že sama po sebi zelo energična, mi je ta plesna zvrst zelo ustrezala. Poleg tega sta me glasba in celotna hip-hop kultura popeljali v popolnoma drug svet, ki je kar naenkrat postal moj način življenja.

Kaj pomenijo tekmovanja zate kot plesalko?

Tekmovanja, predvsem na začetku, so mi bila zelo pomembna za izoblikovanje ciljev, iskanje motivacije in pridobivanje izkušenj. V to sem vložila veliko truda ter se ogromnim stvarem tudi odrekla. Čez čas, ko sem dobila potrditev, da lahko dosegam tudi visoke rezultate, sem si rekla, da je to to. Od tam naprej se samo še razvijam in ustvarjam v drugih smereh.
Si trenutna državna in evropska prvakinja v kategoriji solo ženske hip-hop. Je to rezultat, na katerega si najbolj ponosna, ali jih imaš še kaj na zalogi?
Ponosna sem prav na vsak rezultat, tako na najslabše kot na najboljše. Tudi tisti rezultati, nad katerimi sem bila razočarana, mi pomenijo veliko, saj so me spodbudili, da nadaljujem in napredujem. Najbolj pa sem ponosna na evropski uspeh ter na vse tri državne.
Vem, da si potiho želiš postati svetovna prvakinja. Kje se lahko to zgodi in kdaj? Kako se pripravljaš na svetovno prvenstvo?
Želja vsakega tekmovalca je osvojiti tako velik naziv. Seveda bi bila presrečna, a raje mislim na način izvedbe točke kot na rezultat. V vseh teh letih sem se naučila, da so tekme loterija in nikoli ne veš, kje boš pristal. Zato svojo energijo raje preusmerim v ples, na trenutek, ko sem na plesišču, tako sem brez skrbi, pričakovanj in najbolj uživam.
Kaj pa boš, če boš, počela s tem naslovom? Kaj ti lahko prinese?
Na to vprašanje zelo težko odgovorim, saj ne vem, kaj me čaka. Prav gotovo pa ti tak naziv odpre nova vrata, več priložnosti v plesnem svetu.
Kdaj si najbolj srečna in najbolj nesrečna pri plesu ter v zasebnem življenju?
Nasploh sem najbolj srečna, ko plešem; to sem jaz. Takrat me najbolj osreči občutek po dobro izvedenem nastopu. Nesrečna pa sem, ko imam slab dan in se mi stvari ne izidejo tako, kot sem si jih zadala.
Že v intervjuju za oddajo sem ti omenila, da si mnogim mlajšim plesalkam vzornica. Imaš tudi ti vzornike v plesnem svetu? Koga občuduješ in kam hodiš po nova plesna znanja?
Prav konkretnega vzornika nimam. Vsak plesalec, s katerim sem sodelovala, me navdihuje na svoj način. Največ zaslug pa si zaslužita Aljoša Moderndorfer in Aleš Trdin, trenerja, ki sta mi predala največ znanja in me popeljala v popolnoma drugi svet. Svoje znanje pa nadgrajujem na klasih, delavnicah in različnih plesnih kampih.
… (foto: Tija Ažman)
Imaš mogoče kakšen značilen gib, gibanje, po katerem bi te lahko prepoznali?
Na nekaj tekmah sem uporabila dva različna elementa, in sicer: bone breaking (ko obrnem roke za glavo) in špaga. Kdaj tudi oba združim.
V katerih koreografijah najbolj uživaš?
Uživam prav v vseh koreografijah.
… (foto: Tija Ažman)
Starši so tvoji veliki podporniki. Koliko in kako so vpleteni v tvoje plesni obveznosti? Jim je težko?
Moji starši so navijači, prav gotovo jim ni najlažje. Poleg svojih obveznosti skrbijo še zame. So v bistvu kot moji osebni vozniki, saj me vedno pripeljejo na trening, če je treba tudi v Ljubljano, na workshope, klase. Spremljajo me tudi na tekmah, nastopih …
Kaj počneš, kadar ne plešeš? Čemu namenjaš proste trenutke?
Šola in ples sta zame na prvem mestu in temu namenim največ časa, tako da mi veliko prostega časa ne ostane. Ko pa ga imam, ga rada izkoristim za šport, druženje s prijatelji in družino.
Kaj pa izobrazba? Je pomembna? Na katero šolo in v kateri letnik hodiš? Kaj bi rada študirala?
Poleg plesa mi šola pomeni zelo veliko. Obiskujem tretji letnik srednje zdravstvene šole v Novi Gorici. V prihodnosti si želim opravljati poklic fizioterapevtke / kineziologinje, skratka tak poklic, ki mi bo dopuščal oboje: zdravstvo in ples.
Boš zbrala pogum in odplesala v tujino? Kaj bi se moralo zgoditi, da bi odšla?
To je tudi ena od mnogih želja. Ker se take stvari ne zgodijo čez noč, bi potrebovala ogromno treningov, poskrbeti bi morala tudi za promocijo in reklamo.
Naštej tri predmete, brez katerih ne greš na nastop, ali na vajo, ali sploh iz hiše, nikamor.
Spominek, ki mi ga je podarila babica, ‘plesni čeveljci’ in elastika za lase.
Po čem si prepoznavna, kako vedo vsi, aha, to je pa naša Nina?
Veliko pohval prejemam za svojo energijo, kako na plesišču žarim in da sem vedno nasmejana.
Imaš kakšen moto ali misel, ki te vodi skozi življenje?
Bodi do drugih takšna, kot želiš, da bi bili oni do tebe.
Plesati je?
Način življenja, izražanja. Moj osebni prostor, kjer lahko večno ustvarjam, se skrijem in sem lahko resnično to, kar sem. Ko plešem, se pa počutim mogočno in svobodno.

View Gallery 11 Photos