Predstavi se našim bralcem in bralkam, ki bodo mogoče o tebi brali prvič, kot oseba in kot plesna ustvarjalka. Kdo si, Marija Slavec?
Mislim, da se lahko predstavim le kot oseba, ki je tudi plesna ustvarjalka. Bom kar preskočila leta in bom šla na podatek, da prihajam iz Ilirske Bistrice in da od 12. leta živim v okolici Kopra in že deset let živim v tujini. Sem strastna do vsega, kar počnem v življenju. Sem zelo občutljiva, vedno se trudim biti iskrena in po navadi sem preveč nagnjena k perfekcionizmu. Rada preživljam čas z dobrimi prijatelji, ampak sem kar precej rada tudi sama. Obožujem dober humor in ga skušam umeščati povsod, predvsem v trenutke resnosti in napetosti. Priznati moram, da se zavedam svoje muhavosti in da ni lahko ljudem okrog mene, še posebno tistim, ki so mi najbližje in ki jih imam najraje.
Seveda se. Moji čisto prvi plesni koraki segajo daleč nazaj, ko sem imela približno štiri leta. Takrat sem živela v Ilirski Bistrici in v tem obdobju je bil plesni tečaj za otroke v Ilirski Bistrici velik bum. Tako sem tudi jaz prosila starše, da me vpišejo v plesno šolo. Ker sem bila še otrok, je plesne ure z mano obiskovala mama. Še zdaj se spomnim, kako smo skupaj nastopali na mojem prvem nastopu. Vsaka točka je bila tematsko obarvana. Mi smo bili kavboji. Tako me je mami čisto "naštimala" v kavbojko in mislim, da je tudi sama sebi nadela kavbojke in škornje. Spomnim se, kako sem cel teden nestrpno čakala na en dan v tednu, ko smo imeli plesne vaje. Ta tečaj sem obiskovala še približno tri leta. Naučili smo se osnovne standardne in latinsko ameriške plese pa nekaj jazz baleta. Ko sva z mojim sosedom, najboljšim prijateljem in soplesalcem Petrom Vodopivcem, prišla do zadnje stopnje v Ilirski Bistrici, nama je mentorica svetovala, naj nadaljujeva plesno pot, a za to bi naju moralil starši dvakrat ali večkrat na teden voziti v Koper ali Ljubljano. To je bil časovno in verjetno tudi finančno prevelik zalogaj in tako sem opustila ples vse do svojega 12. leta, ko smo se z družino preselili v Koper. To je bilo precej stresno obdobje zame, ker je bila menjava okolja in iskanje novih prijateljev zame kot najstnico precej velik zalogaj. Soseda je povedala, da njihova hči pleše, in spomnim se, kako sem se razveselila te informacije in si mislila: No, pa je le nekaj pozitivnega v tej selitvi. Tako sem se vpisala v Plesno društvo Elite in začela z jazz baletom pod mentorstvom Kristine De Ventus in Siniše Bukinca. Tako so se zelo, zelo počasi začele moje plesne sanje.
Po pravici, vsaka predstava na nek način naredi name vtis. Tudi taka, ki mislim, da ni ravno dobra, vseeno pusti nek pečat. Rada gledam plesne predstave. Posebno pa se spomnim predstave Minus 16, s katero je Les grands Ballets Canadiens nastopal v Ljubljani. Spomnim se, da sem uživala vsako sekundo predstave in da je bila res drugačna od vsega, kar sem videla do takrat. Niti približno nisem vedela, kdo je Ohad Naharin in da je to njegovo delo, vse, dokler nisem prišla v Ensemble Batsheva in smo se začeli učit dele iz te predstave. Kar nisem mogla verjeti, da kar naenkrat jaz nastopam v predstavi, ki je name naredila tako velik vtis.
Osnovno šolo sem obiskovala v Ilirski Bistrici in nato zadnja dva, 7. in 8. razred osnovne šole, dokončala v Marezigah pri Kopru. Srednjo šolo sem obiskovala v Kopru, in sicer gimnazijo z dodanim francoskim jezikom, nato pa sem se preselila v Ljubljano in tam začela s študijem matematike na fakulteti za matematiko in fiziko. To leto sem tudi začela obiskovati klase modernega baleta pri Kjari Starič Wurst in pa ure baleta za ljubitelje. To leto sem se udeležila tudi svoje prve avdicije za D.A.N.C.E. (Dance Apprentice Network aCross Europe), ki sem jo spešno opravila in se tako podala na svojo plesno pot. V tem profesionalnem programu sem si pridobila veliko plesnega znanja. Delali smo s Frédéricom Flamandom, Angelinom Preljocajem, Williamom Forsytheom in Waynom McGregorjem. Ko sem začela delati z Batshevo, sem odkrila Gaga (movement language), ki je name res naredila velik pečat, in mislim, da me je do zdaj še najbolj spremenila kot plesalko in osebo. Zdaj pa raziskujem in se nekoliko bolj posvečam partneringu, improvizaciji in "floor worku". Vedno sem željna novega znanja, tako se moje šolanje še vedno vsak dan nadaljuje, in mislim, da ta moja strast in radovednost do giba še dolgo ne bosta zamrli, ko pa bosta, pa mislim, da bo čas, da preneham s plesom.
Ne bi rekla, da sem našla Izrael, ampak da sem se zaradi plesa nekako znašla tu. Najprej sem bila del projekta s švedskim Riksteatrom in izraelsko Batsheva dance company. Tam smo pol leta nastopali s predstavo Ohada Naharina, imenovano Kamuyot. Tako sem tudi prvič izvedela za Batshevo in Ohada. Kot del procesa učenja predstave smo en mesec preživeli v Tel Avivu in delali z Batshevo. Takoj sem se zaljubila v mesto, ljudi in kompanijo. Takrat sem začela sanjati o Batshevi in Tel Avivu. Po končanem projektu na Švedskem sem odšla na avdicijo za Ensemble Batsheva in jo tudi uspešno odpravila. Tam sem plesala dve leti, nato pa sem opravila avdicijo v Vertigo dance company in sem zdaj že tretjo sezono del te kompanije. 
Plesna scena v Izraelu je res bogata. Vsak dan je najmanj ena plesna predstava v mestu in predstave so tudi dobro obiskane. Veliko se dogaja na plesnem področju. Država je preveč zasičena s plesalci in plesnimi projekti, zato je konkurenca toliko večja, in tako so nekako vsi, tako plesalci kot tudi koreografi, prisiljeni biti inovativni in najboljši, kar so lahko. Mislim, da je ta zdrava konkurenca dobra in je zato po mojem mnenju ples tu v Izraelu na dobrem nivoju. Jaz se tu dobro počutim, ker vem, da se lahko razvijam. Večina ljudi spremlja ples in plesno sceno in skoraj vsi vedo, kaj je to moderni in sodobni ples. To je res super, da mi ni potrebno zagovarjati svojega poklica profesionalne plesalke. Pa tudi to, da je veliko opcij za kakšne projekte izven kompanije, da lahko delam z več koreografi, včasih kaj sama ustvarim in si nabiram izkušnje tudi izven kompanije. Tako sem bila na primer lansko jesen povabljena k sodelovanju k "48 hours" projektu. Del tega je bilo okoli 13 plesalcev, štirje koreografi in štirje režiserji. Prvi dan smo se dobili v studiu, koreografi so izžrebali število plesalcev v svoji skupini (dva kvarteta, trio in duet) in nato imena plesalcev in režiserjev, s katerimi bodo sodelovali. Organizatorka pa je koreografom podala temo, ki je imela tudi video gradivo, in nato smo se vsaka skupina s svojim koreografom za skoraj 24 ur zaprli v studio in ustvarili kratko delo, naslednji dan zvečer pa smo to tudi nastopali in se takoj po nastopu spet odpravili v studijo in tam ponovili žreb, bili seznanjeni z novo temo, spet ustvarjali in naslednji dan predstavili publiki, kar je bilo ustvarjeno. To je bila res super izkušnja. Malo manj pa sem navdušena nad dejstvom, da potrebujem vizo, če želim plesati tu. Imam posebno vizo "expert working visa", ki je ni tako lahko pridobit in še težje obdržati. Pa seveda dejstvo, da je Izrael zelo specifična država in da tu redno spremljam novice, in nikoli ne veš, kdaj se bo situacija zaostrila in bomo spet slišali sirene. 
Definitivno je Vertigo kompanija, kjer si trenutno želim plesati. Komapnija je manjša in so odnosi med plesalci in vodilnimi zelo iskreni in odprti. Del našega jutranjega ogrevanja, "klasi", so različne tehnike (balet, floor work, partnering, gaga, aikido …), in to mi ustreza. Kar se tiče ustvarjanja, je tudi super, saj smo plesalci nekako soustvarjalci predstave. To je večinoma super, včasih pa je tudi težko, ko se nekaj, kar si ustvaril, čisto spremeni in je postavljeno v drug kontekst, saj ima na koncu le koreograf glavno besedo.
Kako je videti en tvoj Vertigo plesni dan?
Normalen dan, ko smo v studiu in ni predstav, zgleda nekako tako, da se zjutraj zbudim ob 6., saj nas ob 7.15 že pobere taksi in nas odpelje v Kibutz (enkrat na teden pa v Jeruzalem), kjer imamo studie. S klasom začnemo ob 9., nato nadaljujemo z vajami, "runom" predstave, korekcijami ali pa ustvarjanjem. Enourni odmor za kosilo imamo ob 13., nato pa nadaljujemo z delom do 16., takrat imamo prevoz v Tel Aviv, in če ni prevelikih zastojev na cesti, smo doma okrog 17.15. Ko imamo predstave, so dnevi malo drugačni, saj začnemo kasneje. Odvisno kako daleč iz Tel Aviva nastopamo. Glede na to variira čas odhoda. Običajno smo v teatru okrog 15.30 in začnemo s klasom ob 16., nato imamo postavitev luči in vajo na odru do 19.30, nato pa predstavo ob 20.30 ali pa 21.00. Vertigo ima v repertoarju tudi predstavo, s katero nastopamo zjutraj po šolah. Predstava se imenuje Phoenix in z njo ne nastopamo v teatru, ampak zunaj, in sicer je oder okrogel podest, ki je prekrit z zemljo. Občinstvo pa sedi vse naokrog. Ta predstava je bila najprej večerna, kasneje pa malce prirejena za mlajše občinstvo. No, ko imamo jutranje predstave Phoenixa, ki so vedno dve, ena za drugo, smo včasih na poti že ob 5.30, saj se prva predstava začne že ob 9., druga pa po navadi ob 11. Tako da se ob teh dneh naš delovni dan malce bolj zgodaj zaključi.
Ja, zelo. Vedno pravim, da so turneje kot nagrada, kot sladica, nekaj zelo dobrega. Možnost imamo obiskati države in mesta, ki jih drugače verjetno ne bi. In nastopati pred drugo publiko in drugačno kulturo je vedno posebna izkušnja. Moram priznati, da smo z Vertigom vedno sprejeti z navdušenjem.
Kakšno je življenje plesalca v Izraelu?
Mislim, da precej podobno kot življenje katerega koli plesalca oz. umetnika. Konkurenca je velika in vsak se trudi da bi našel svoj prostor. Kar je mogoče bolj specifično za izraelske plesalce, je to, da je tu kar nekaj profesionalnih kompanij in veliko projektov, tako da so nekako opcije za delo večje, ampak finančno je tudi tu težko. Po navadi smo plesalci kar mobilni in se veliko selimo zaradi dela, ampak Izraelci imajo kar veliko možnosti tu, tako da jih večina kar ostane v Izraelu. Nekateri se poskusijo tudi v tujini in so tam zelo uspešni, ampak se nekako večina slej ko prej vrne nazaj v Izrael. Mislim pa, da se plesalci kljub temu da je konkurenca velika, med seboj dobro razumejo in da si veliko pomagajo. Velikokrat skupaj organizirajo večere, ki so platforma za predstavitev del mladih, neuveljavljenih koreografov.
V letošnjem letu se za enkrat še vedno vidim tu v Izraelu. V naslednjih petih in desetih letih pa upam, da bom še naprej srečna in izpopolnjena v tem, kar bom počela nekje v bližini svoje družine.
Kje je tvoj dom? Tam, kjer plešeš, ali kje drugje?
Začasni dom je tam, kjer plešem, ampak pravi dom pa je vedno Slovenija, tam, kjer sem odrasla, tam, kjer so moji starši in večina mojih stvari.
Kakšen je tvoj pogled na slovensko plesno sceno z distance Tel Aviv – Slovenija?
Tako iz distance se mi zdi, da se kar precej dogaja v Sloveniji. Predvsem se mi zdi zelo pomembno, da obstajajo vsakodnevni treningi za profesionalne plesalce. Zasledila sem nekaj novih opcij, kot so MOVE in Praktikum SVŠGL. Pa seveda razni intenzivni plesni tečaji (Vibra, Zimska plesna šola in pa Plesni Kampus, na katerem bom letos tudi sama poučevala). Zelo pomemben se mi zdi tudi doprinos Kjare Starič Wurst, ki vsako leto ustvari novo celovečerno predstavo s kupom mladih izjemnih plesalcev, ki imajo možnost biti del procesa in stopiti na oder.
In pa seveda Iztok Kovač, brez katerega mislim, da si ne moremo predstavljati slovenskega sodobnega plesa. Kar se tiče predstav, pa tudi vidim, da se kar precej dogaja, sicer ne morem kaj preveč pokomentirati teh predstav, ker si jih na žalost ne morem ogledati, ampak pomembno je, da je plesna scena živa in da se ljudje izražajo skozi to obliko umetnosti. Želim si, da bi v bližnji prihodnosti sodelovala s slovenskimi plesalci in koreografi. 
Osrečuje me to, da se lahko izražam skozi gib in da lahko na tak način kanaliziram svoje misli in čustva in na nek način prenašam sporočilo skozi gib in kasneje predstavo. Ples me bogati in daje nove ideje in navdihe za življenje, in to poteka tudi v obratni smeri, ideje in izkušnje iz življenja prinesem v studijo in na oder in tako nekako postanem celota. Žalosti me ravno to, da zaradi te celotnosti ne ločim sebe in svojega dela, saj je ples tako osebna stvar in vanjo prelijem vsa svoja čustva in misli, da se včasih sama preveč zapletem v kritiziranje in perfekcionizem.
Imaš vzornike v plesnem svetu, koga občuduješ ali pa komu si najbolj hvaležna za svojo kariero?
Nimam določenega vzornika, imam pa kar precej ljudi, ki jih občudujem in ki me navdihujejo. Komu sem najbolj hvaležna? Slišalo se bo zelo klišejsko, ampak res mislim, da svojim staršem, ki so mi po kljub nekaj pogajanjih omogočili, da sem se podala za svojimi sanjami in so mi vedno v podporo, kljub temu da sem fizično tako daleč stran od njih. Pa seveda Kjari, zaradi katere sem si sploh upala verjeti, da so moje sanje o plesu lahko resničnost. Brez nje bi verjetno že velikokrat obupala.
Zdaj ko sem starejša, sem postala malček bolj izbirčna, kot sem bila mogoče dve ali tri leta nazaj, ko sem hotela samo plesati ne glede na to, kje in pri kateri kompaniji. To, da bi šla sedaj plesat nekam drugam, je povezano s tem, koliko bi si želela delati z določenim koreografom, nekaj, kar bi mi predstavljalo izziv v smeri, v kateri se želim razvijati kot plesalka,in pa seveda kje bi to bilo geografsko. Sem se kar navadila na svoje življenje tu v Izraelu in se dobro počutim. Moja realnost in moje življenje v tej, če lahko tako rečem, nori državi sta kar zadovoljiva.
Kaj počneš, kadar ne plešeš? Čemu namenjaš proste trenutke?
Kadar ne plešem, zelo rada pečem, zadnje čase se še posebno rada posvečam veganskim sladicam. Rada občasno pomagam pri pripravi kuhinje v sosednjem baru, saj mi ta preprosta opravila, kot je na primer rezanje korenja in pripravljanje testa za pizzo, predstavljajo pravo meditacijo, čas, ko lahko utišam svoje glasne možgane. Rada berem, poslušam glasbo (še posebno pa plošče), rada gledam sončni zahod, rada spijem dobro kavo v dobri družbi, se družim s prijatelji, rada jem sladoled.
Predvsem starše, brata, ki bo vsak čas postal očka in s tem tudi jaz teta in tako bo spisek ljudi, ki jih pogrešam, daljši, pa seveda ostalo družino in "teto Rozo", gospo, pri kateri sem bila kot otrok v varstvu in je velik del mojega življenja ter jo imam za del družine. Iz naše dežele pogrešam mamino enolončnico, tetin jabolčni zavitek pa gorenjko, tisto temno s celimi lešniki.
Naštej nam tri predmete, brez katerih ne greš na nastop ali na vajo ali sploh nikamor?
Voda, mobilni telefon, žvečilni gumi.
Malo sem povprašala naokrog, kaj je to tako mojega in prepoznavnega. Pa sem ugotovila, da je res zelo odvisno, koga vprašam. V Vertigu pravijo, da če bi slišali nekoga reči "harif", kar pomeni pekoče, bi vedeli, da sem to jaz. Bivši kolegi iz Batsheve pravijo, da če bi slišali nekoga reči “Put your hands up for …”, bi vedeli, da sem to jaz. Kjara pravi, da bi me prepoznala po cool adidaskah in svilenih laskih. Veliko prijateljev pravi, da bi me prepoznalo po vonju. Mama pravi, da bi me prepoznala po tem, kar bi bilo na krožniku.
Nekako mi je vedno v mislih nauk iz Malega princa, in sicer: Kdor hoče videti, mora gledati s srcem. Bistvo je očem nevidno.
