Intervju s celjsko plesno mamo, kot pravijo Gordani Stefanovič Erjavec, v Celju ob 50. letnici Plesnega Foruma Celje! Za vse, ki jo poznamo, pa je seveda kratko tudi Goga!
Draga Goga, saj človek kar ne more verjeti, da Plesni forum Celje pleše že 50 let. Ste kar posebni rekorderji na slovenski plesni sceni. Spomni nas na vaše začetke zakaj je sploh nastal PFC , iz kakšnih vzgibov in kdo je poleg tebe bil zaslužen za to?
Res je. Tudi sama težko dojamem , da je že pet desetletij za nami. Spomini so še vedno zelo sveži. Kot bi bilo lani…ha, ha… Naši začetki segajo v sezono 1075/1976, ko je Celje postalo bogatejše za prvo Plesno gledališče, ki je nastalo pod umetniškim vodstvom Damirja Zlatarja Freya, zagrebškega plesalca in koreografa. Že v kratkem času svojega delovanja smo s svojo izvirnostjo, sodobnostjo in združevanjem elementov plesa in gledališča vzbudili veliko pozornosti ter dobili prizvok alternativnega plesa. Kot Plesno gledališče Celje smo ustvarili številne projekte, ki še danes pomenijo pomembne prelomnice sodobnega plesnega gledališča v Sloveniji (Negacija ognja 1976, Metastaze 1977, Soba l. 1978, Triptih 1978, Gospod, postavi hišo zraven moje 1979, Dogodek v mestu Gogi in Lepa Vida 1981, Kam gre nebo spat 1983…).
Damir se je že leta 1979 povezal s Ksenijo Hribar, ki ga je kasneje povabila v Ljubljano in sta leta 1984 skupaj ustanovila Plesni teater Ljubljana. Po njegovem odhodu leta 1980 sem, v iskreni želji, da se naša plesna zgodba ne konča, prevzela umetniško vodstvo in nas preimenovala v Plesni forum Celje. Kljub velikemu tveganju, se je moja odločitev izkazala za pravilno. Postali smo eden izmed najpomembnejših sodobno-plesnih izobraževalnih in kulturnih centrov v Sloveniji, kjer kontinuirano skrbimo za razvoj mladih plesalcev. Številni plesalci so svoja šolanja uspešno nadaljevali na Akademijah v tujini in se plesu zapisali poklicno.
Od začetkov pa ste nekako prisegali na sodobni ples oz. izrazni ples. Kako bi sicer danes opisala stil s katerim se ukvarjate dolga leta?
Ker vsak ples ima svoj lasten izraz, se raje opredelim za izraz sodobni ples, ki smo mu zvesti že od samih začetkov. Ples je živa umetnost in se seveda skozi vsa ta leta nenehno spreminja.
V svojih začetkih smo prisegali na tehniko Marthe Graham, ki je bila prva postavljena tehnika za sodobne plesalce. Kar nekaj naših plesalcev je kasneje nadaljevalo študije na njenih Akademijah v Londonu in v New Yorku (Iris Savernik, London, Tadej Brdnik, New York..). V želji po novih znanjih, sem se vsako leto izobraževala na poletnih plesnih seminarjih (Rovinj, Grožnjan, Celovec, Dunaj , Paris…) in sem z novimi plesnimi tehnikami ‘okužila’ tudi svoje plesalce, ki so se redno z menoj udeleževali različnih plesnih izobraževanj. V vseh teh letih sem razvila svoj način in stil sodobnega plesa s primesmi gledališča, raziskovanja novih in novih gibalnih možnosti, ki se razlikujejo glede na generacijo s katero ustvarjam.
Največ poudarka že vsa ta leta dajem ustvarjanju plesnih predstav, skozi katere tako otroci, kot tudi mladi plesalci pridobijo največ dragocenih ustvarjalnih in odrskih izkušenj. Pri svojem delu sem odprta in spontana, ter skušam prisluhniti skupini in posameznikom, saj je vsak na svoj način poseben. Prisluhnem tudi njihovim idejam in jih skušam vključiti v projekt. Tako se vsak od njih lažje vživi v svoje vloge in zažari na odru.
V želji, da naši plesalci nadgradijo svoja plesna znanja ter spoznajo različne plesne tehnike, našo mladinsko skupino vodijo gostujoči plesni pedagogi, ki v raznoliki paleti plesnih tehnik in metod dajejo vsak svojo barvo: Kaja Janjić, Gea Erjavec, Ana Cvelfar, Maja Kalafatić, Aja Zupanec, Valentina Zornik…
In kakšen je pogled na teh petdeset let? Na kaj si recimo najbolj ponosna in kaj je tisto, kar ni bilo mogoče tako prijazno in si že skoraj pozabila?
Redko se oziram v preteklost, ker je sedanjost zelo pestra in je še veliko načrtov za prihodnost. A vendar, ob takšnih obletnicah, kot je letošnja petdesetletka, spominom ne morem ubežati. Že v lanskem letu sem veliko brskala po naši preteklosti, ker sem s svojimi spomini in plesnimi materiali prispevala k nastajanju dokumentarnega filma o Plesnem forumu Celje avtorice Ize Skok (režiserka in magistra umetnosti giba ter nekoč naša plesalka). Film bo premierno prikazan na naši svečani prireditvi Vezi, ki ostajajo, 12.9. ob 20.uri v Knežjem gradu v Celju.
Ko se ozrem nazaj, sem tudi sama presenečena nad številnimi projekti, ki so še danes aktualni in na nek način brezčasni. Z njimi smo prepotovali precej sveta in se povezali za celo življenje. Vsak projekt, ki smo ga ustvarjali v različnih obdobjih delovanja PFC je prinesel nepozabne izkušnje za vse sodelujoče in med nami ustvaril trdne človeške vezi za vedno. In to je tisto, kar šteje in na kar sem najbolj ponosna. Seveda, tako kot vsaka uspešna zgodba, je tudi naša prestala veliko preizkušenj. Leta in leta smo bili ‘brezdomci’. Selili smo se po številnih prostorih in včasih vadili v neznosnih razmerah ter z minimalnimi sredstvi. Kljub temu smo ustvarjali velike in zahtevne projekte in nič nas ni moglo ustaviti. Zdaj, ko že 26 let imamo svojo pisano hiško, ki smo jo sami obnovili in ustvarili ‘plesni raj’ za plesalce, oder za predstave, koncerte in različne kulturne prireditve, je to pravi balzam za vse, kar smo pred tem prestajali. Hvaležna.
Povejva še malo statistike saj ti tako ali tako pravijo, da si celjska plesna mama hehehe. Koliko plesnih otrok si vzgojila, koliko predstav ste producirali, kdo so tvoji plesni dragulji, ki so odšli v svet tudi zavoljo izobrazbe, ki so jo dobili pri tebi?
Ojej, to pa je težko vprašanje. Nikoli nisem delala statistike svojega dela. Mogoče še pride čas, ko se bom tudi temu posvetila, he, he. Ne vem natanko, koliko otrok in mladih sem skozi vsa ta leta plesno osveščala, vem pa, da zelo veliko in da se še vedno spominjam skoraj vseh, ki so daljše obdobje plesali pri meni in v mojih predstavah. Me pa veseli, da me imenujejo plesna mama, saj sem skozi vsa ta leta in desetletja otrokom in mladim skušala dati predvsem ljubezen do plesa, doživetje številnih vsebin in odkrivanje samega sebe skozi raziskovanje in plesno ustvarjanje. Vedno sem izhajala iz dejstva, da je v skupini vsak poseben in drugačen, zato sem se izogibala uniformiranosti gibanja ‘za vse enako’ in ustvarjala glede na njihove (p)osebnosti. Na ta način smo se osebnostno bolj spoznavali in povezali. Z večino, te vezi obstajajo še danes.
V vseh teh letih smo ustvarili okrog 80 plesnih projektov, čez 160 krajših plesnih koreografij, čez 50 mednarodnih sodelovanj, okrog 100 sodelovanj na različnih festivalih plesa, številni nastopi na raznih prireditvah…in še in še…Nabralo se je res veliko. Iz našega plesnega ‘gnezda’ je odletelo kar nekaj plesnih draguljev, kot jih imenuješ. Tisti, ki so v plesu našli sebe in svoj smisel, so nadaljevali svoje plesne poti na plesnih akademijah v tujini in se plesu zapisali poklicno. Naj naštejem le nekatere…Tadej Brdnik (Martha Graham Dance Company New York), Estela Žutić (Nizozemska plesna akademija in SEAD akademija v Salzburgu, danes samostojna umetnica in plesalka), Boštjan Antončič ( SEAD, že 20 let pleše v prestižni skupini Rosas v Bruslju), Maja Kalafatić (SEAD, magistrirala na visoki šoli za glasbo in ples v Koelnu-HfMT, samostojna plesalka, koreografinja in plesna pedagoginja, deluje med Beogradom, Slovenijo in Finsko), Špela Vodeb (SEAD, samostojna plesalka, trenutno pleše in ustvarja v Franciji), Ana Štefanec (EN-KNAP Slovenija), Aja Zupanec (SEAD, plesalka, koreografinja in plesna pedagoginja, trenutno poučuje na SVŠGUGL v Ljubljani), Gea Erjavec (končala AMEU v Ljubljani, samostojna plesalka, performerka, koreografinja in plesna pedagoginja,trenutno ustvarja v Plesnem forumu Celje), Nik Rajšek (MTD Amsterdam, plesal v Rony&Guy na Nizozemskem…).
Ob tej okrogli obletnici organizirate tudi posebno slavje, prireditev 12. septembra z naslovom Vezi, ki ostajajo. Kdo vse bo nastopil in kako si si zamislila praznovanje?
Ob naši 50. obletnici pripravljamo slavnostni projekt Vezi, ki ostajajo medgeneracijsko multimedijsko sodobno plesno uprizoritev s poudarkom na pomenu medsebojnih človeških vezi, ki smo jih skozi plesno ustvarjanje prepletli v vseh teh letih. V projekt bodo vključeni plesalci različnih generacij-od prvih plesalcev iz začetkov delovanja, do današnjih mladih ustvarjalcev. Cca 60 plesalcev. Umetniški koncept temelji na ponovnem obujanju in reinterpretaciji plesnega spomina. Nekdanji plesalci bodo obudili kratke gibalne fraze iz koreografij, ki so zaznamovale njihovo ustvarjalno obdobje. Iz teh fragmentov bo nastala nova koreografska celota, ki bo simbolično prepletla preteklost, sedanjost in prihodnost plesnega ustvarjanja. Z vsemi generacijami trenutno potekajo intenzivne priprave za ta dogodek in kar me najbolj osrečuje, mene sploh me potrebujejo. Sami pletejo svoje spomine in kot opazujem iz ozadja, zelo uživajo v tem. Zame je to največji poklon. Program večera pa je naslednji: 1.del programa: premiera dokumentarnega filma 50 let Plesnega foruma Celje avtorice Ize Skok, 2. del programa: medgeneracijski projekt Povezani. S sodelovanjem nekdanjih in sedanjih plesalcev projekt poudarja pomen prenosa spomina, izkušenj in umetniške senzibilnosti med generacijami in medsebojne povezanosti skozi gib, ne glede na generacijo. Obenem projekt spodbuja občutek pripadnosti skupnosti ter poudarja vlogo umetnosti kot prostora srečevanja, spomina in skupne prihodnosti. V programu bo sodelovalo 7 generacij (60 plesalcev). Ples je umetnost trenutka. Vezi, ki jih ustvari, ostajajo za vedno. Vezi ostajajo, seveda.
Kaj pa meniš je tisto kar se je najbolj spremenilo od tvojih začetkov do danes?
Veš, kaj pravijo ‘edina stalnica v življenju je spreminjanje’. Seveda, veliko tega se je spremenilo od mojih začetkov, ko smo bili ena redkih skupin sodobnega plesa in edina plesno gledališka, ki je ustvarjala odrske predstave. V vseh teh letih se je ples pri nas neverjetno razmahnil. Kolikor mi je znano, je v Sloveniji, po podatkih JSKD, več kot 170 plesnih skupin sodobnega plesa in približno 3.000-3.500 plesalcev, predvsem otrok in mladih. In ta podatek ne zajema profesionalnih plesalcev in baleta.
Ples je postal množično gibanje. Vedno več je tudi šolanih plesalcev, ki končajo plesne akademije v tujini…nekateri tudi tam ostanejo, a večina se jih vrača domov v upanju, da bodo od plesa lahko preživeli. Le majhnemu številu to uspe. Tudi nove generacije mladih plesalcev so drugačne od prejšnjih. V času družbenih medijev in številnih informacij, ki jih dnevno pridobivajo, se mi zdi, da izgubljajo fokus. Malo bi eno, malo bi drugo in le redki se res usmerijo samo v ples. Čeprav se pri nas trudimo, da obdržimo otroke od njihovih plesnih začetkov do konca srednje šole. Na srečo, nam to kar uspeva.
In spremenili so se tudi gledalci, kajne?
Isto velja za gledalce. Poplava dnevnih medijskih informacij, mobiteli, preobremenjenost z delom in vedno hujši vsakodnevni tempo življenja zahteva svoj davek. Ljudje postajajo otopeli in nezainteresirani za obiskovanje predstav. Še posebej sodobno plesnih, ker se ‘ne spoznajo’ na to zvrst umetnosti. Večni izgovori. Je pa res, da tudi vse predstave niso dobre…po takšnih izkušnjah ne pridejo več.
Kakšni pa so načrti za naprej, to je kar logično vprašanje ob obletnicah, kajne in še sezona se je začela?
Dokler sem aktivna in v formi, je tudi načrtov veliko. V 51. sezoni pripravljamo plesno predstavo za otroke Vrt tete Mete v moji koreografiji, mladinski projekt Ni vse tako (ne)resno v koreografiji Gee Erjavec in plesni projekt Skupaj, v koreografiji Kaje Janjić. Sodelovali bomo na različnih festivalih plesa (Pika miga, Živa, V plesnem vrtincu, Kalejdoskop, Plesno porajanje, Odprta plesna scena Maribor…), OPUS 1- tekmovanje v avtorskih plesih…
Razmišljaš tudi o predaji PFC tvoji hčerki Geii, ki aktivno deluje v Forumu?
Zaenkrat še ne. Gea je sicer po izobrazbi dipl. plesalka, koreografinja, performerka in plesna pedagoginja. V Plesnem forumu uspešno vodi dve skupini in ustvarja predstave. Ima pedagoški in koreografski talent, ki navdušuje predvsem mlade skupine, a hkrati se ne more obvezati za redno delo pri nas, ker še vedno sodeluje v raznih projektih izven Plesnega foruma in Celja.
Kaj ples še vedno prinaša v tvoje življenje?
Še vedno mi ples prinaša notranjo izpolnitev, radost, užitek dela z otroki in mladimi. Opazujem jih kako rastejo s plesom , kako se osebnostno in plesno razvijajo, kako gradijo svojo ustvarjalnost, samozavest, občutek za skupino, sodelovanje… kako žarijo, ko plešejo. Vse to, mi še vedno daje energijo, motivacijo in me notranje osrečuje in bogati.
Če pogledaš nazaj bi še še enkrat odločila za ples in ustanovitev PFC?
Moja plesna pot ni bila lahka, a je bila vredna vsakega trenutka. Ob podpori mojega moža Dušana sem kljub številnim oviram vztrajala in sledila sebi, svoji viziji. Ples me je povezal s številnimi generacijami plesalcev, od katerih je vsak od njih dodal svojo nianso v mavrici naših plesnih dosežkov. S številnimi smo še vedno v stiku in smo kot ena velika plesna družina, kar je neprecenljivo. In kar je pomembno, imamo svojo pisano hiško, kjer ustvarjamo nove predstave, nove generacije, organiziramo različne kulturne prireditve, koncerte, se družimo, povezujemo. Plesni forum je naš dom. Tudi v drugem življenju bi se vsekakor še enkrat odločila za ples in PFC.