Dragi Drago, nisi plesalec, nisi koreograf, si pa zelo tesno povezan s plesom na drugačen način. Kako bi se našim bralcem in bralkam predstavil? Kdo si na naslovni fotografiji kolegice Darje Štravs Tisu?
Lastnik digitalnega fotoaparata z nekoliko dodatne opreme in brez bliskavice. Svoboden fotograf v tem smislu, da se sam odločam, kaj in kako bom fotografiral. To svobodo mi omogoča status upokojenca in veselje do fotografskega ustvarjanja. Še pred nekaj leti sem se preganjal po Ljubljanskem barju,’lovil’ čebele, čmrlje, kače, žabe pa tudi srna se je ujela. V užitek mi je ulična fotografija. Sprehodi po mestu (Ljubljana je zelo fotogenična) nudijo veliko fotografskega izziva, predvsem če si pozoren na podrobnosti oz.ne iščeš motivov z razglednic. S fotografijo plesa, gibanja sem zasvojen pet, šest let.
Po prvi šolski uri plesne fotografije z uporabo bliskavice – šlo je za večer salse – sem ugotovil, da to ni zame; bliskavica je bila prepočasna, moj model fotoaparata je imel upravičeno vzdevek ‘šumeča tabletka’, pa še neprijetno sem se počutil z vdiranjem v intimo. Ostal sem pri pajkih, metuljih in barjanskih meglicah. Potem pa me je usoda povezala z dvema dekletoma, Darjo Štravs Tisu, fotografinjo, in Ano Predin Pandur, plesalko, koreografinjo, pedagoginjo. Darja me je postavila najprej pred orientalske plesalke in kmalu po tem še pred Anine flamenko plesalke. Darjina krivda so njene fotografije, njeni nasveti in debate o plesu, Ana pa me je sprejela na klase flamenka. In začela se je pot učenja, ki še traja. Kmalu se je pojavil še Branko Potočan s svojimi gibalkami in bil sem pečen. Vstop v svet plesa se je začel odpirati.
Najprej si moramo zaupati, ne smem imeti občutka, da vdiram v intimo. Plesalke morajo verjeti, da fotografije, ki bi jih spravile v neroden položaj, ne bodo objavljene. Pred leti sem hodil fotografirat konje v gibanju v kobilarno Lipica. V dovoljenju za fotografiranje, tudi za nekomercialno, so imeli pisno zahtevo, da pregledajo fotografijo konj pred objavo. Na trenutek butasto, ampak so imeli upravičen razlog. Fotografija konja med dresuro z napačno postavljenimi nogami ne sme v objavo in pika. Enako je pri baletu oz. plesih s predpisano formo.
Ker posluh ni moj (tudi plesna teorija) zaveznik, sem se baletu na srečo baletnikov odpovedal. Zaljubljen sem v flamenko, gibalke na tkaninah in sodobni ples. Brez poznavanja zgodbe, brez pogovora s plesalko in lučkarjem ne gre. Najraje fotografiram že na vaji. Imam več možnosti iskanja pravega kota, spoznavanja sogovornika, njegovega načina izražanja in posebnosti njegovega jezika, tako da lažje predvidevam dogajanja med predstavo.
Vsi vozniki smo najmanj dobri, če že ne odlični. Enako je pri lastnikih fotoaparatov. S prihodom digitalne fotografije in facebookom se je število objavljenih fotografij strmo povečalo, raven kakovosti in zahtevnosti gledalcev pa pada. Gledalci so prehitro zadovoljni. Krivim medije in posledično našo lenobo. Leto, dve nazaj je bila v Jakopičevem sprehajališču razstava fotografij Slovenije. To so bili izdelki priznanih fotografov in eminentnih selektorjev. Ampak pod 90 odstotkov fotografij se ne bi podpisal. Bile so televizijsko modre. So pa bile všečne. Vpogleda v dobro plesno fotografijo ne iščeš na FB, poiskati je treba avtorske, ne prodaji namenjene spletne strani in se učiti. Veliko je plesnih zvrsti in tudi fotografi so že kar specializirani. Oprostite, fotografinje. Večino dobrih fotografij podpisujejo fotografinje. Kaj je dobra plesna fotografija? Fotografija mora imeti zgodbo, nekaj mora sporočiti, tudi če je to samo pot na obrazu, ki v nas vzbudi asociacijo na vložen trud. Kako pridem do dobre fotografije? Ne vem, se še iščem.
Da imam ples rad, da se pripoveduje zgodba, da je plesalka polna energije. Da neizmerno uživam!
Koliko ima besede pri tvojih ‘fotkah’ – če se trgovsko izrazim – ‘naročnik’?
Kot svobodnjak sem sam sebi naročnik. Sam se odločam, kaj in kako bom fotografiral. To si lahko privoščim, ker imam visoko ceno. Za letošnje davčno obdobje bom prijavil: blazino, na kateri lahko klečim, knjigo Čas za objem, dva koledarja, olivno olje z Visa, marmelado s Korzike, domače pecivo (sproti pojedeno) in ogromno iskrenih objemov in klepetov. To šteje največ. Po naročilu ne fotografiram. S fotoaparatom se družim samo s prijatelji, ki razumejo moje ‘dobavne roke’.
Videoteka v glavi se sčasoma kar napolni s podobami plesa. Iz te zaloge tudi vzniknejo ideje, ki jih želiš oživiti. Za prihajajoči plesni dogodek se najprej vprašam, ali je verjetnost, da vsaj eno idejo s ‘spiska’ uresničim. Če obstaja in nastopi dobra komunikacija s plesalci, gremo skupaj naprej. Samo fotografiranje na vaji ali predstavi mi ne predstavlja napora, ta nastopi pred računalnikom. Katere fotografije izbrati? Izbor po obrtniškem kriteriju (ostrina, osvetlitev …) je hiter. Ustavi se pri izboru, katera fotografija gre po svoji pripovednosti v nadaljnjo obdelavo. Pri novih zvrsteh in po izražanju še nepoznanemu plesalcu je izbor pred zaslonom na štiri oči nujen.
Čas ni moj zaveznik. Prihaja do razhajanja. Plesalci so aktivni v večernih urah in konec tedna, moj razpoložljivi čas pa je med tednom dopoldne. Tu nastopi faza čaranja, ki včasih tudi ne uspe. Zaradi časovnih ovir se niti ne lotevam studijske fotografije, potrebuješ še nekaj ljudi, kar bi še otežilo sodelovanje. Omejen sem na prostor, kjer bo predstava, in posledično slabimi svetlobnimi pogoji. Pri kostumih nimam besede. Se kar bojim živo pisanih. Le-ti zapeljejo gledalca z barvami, do veljave pa pridejo tudi težave oz. izziv prepoznavanja barv.
Pri plesalkah v prvi vrsti iščem izraz na obrazu, pogledi so zgovorni. Fotografiram, ko so plesalke v gibanju. Ujet nasmeh na obrazu (če v zgodbi ravno ne umira) je v obojestransko veselje. ‘Hvaležne’ so mlade plesalke. Nimam v mislih moškega pogleda. Spremljanje mladih, ki so našli smisel življenja v plesu, izžarevajo ustvarjalnost in so polni življenjske energije kljub tegobam, s katerimi se srečujejo izven odrskih desk, me napolnjuje z optimizmom. Resen poklon, dekleta in fantje.
Z zelo počasnimi koraki se lotevam tudi tega. Ne samo, da gledalci tega ne vidijo radi, tudi plesalci imajo odpor. Gledalci pričakujejo popolno predstavo in jih razlogi za neuspelo izvedbo posamezne plesalke ne zanimajo. Plesalke imajo visok bolečinski prag, korak med utrujenostjo in poškodbo je majhen. Poškodbe, zlasti zamolčane, lahko vodijo v krajšo, daljšo ali celo trajno odsotnost z odra. Tu je lahko tudi razlog za skrivanje pred kamero. Če lastnica žulja oz. poškodbe ne bo prepoznavna na fotografiji, pride do sodelovanja, sicer ne. Strah pred nenastopanjem je prevelik.
Je kar nekaj fotografov, čigar fotografije me navdušujejo. Težko bi katerega izločil. Spremljam mogoče Edgarja Degasa, ups, ampak on sodi med slikarje.
Misliš, da si lahko še vedno inventiven in ustvarjalen v današnjem času? Mogoče celo alternativen?
Slovenska abeceda ima 25 črk in poglejmo, koliko literarnih del je že in še bo nastalo. Že z nastavitvami na fotoaparatu je na stotine kombinacij, z računalniško obdelavo pa gre v neskončnost. Tehničnih ovir ni, zavore so samo v glavi. Zame je tak način razmišljanja preprost, ker se s fotografijo ne preživljam. Nekdo, ki mu je to kruh, pa ima na fotoaparatu že nastavitve, s katerimi se podaja na zelo krut trg.
Sem pa tja si zastavim to vprašanje in odgovor je ne. Ampak (ampak mora biti) če uresničim serijo o ‘zakulisju’ plesa in serijo Domino, se srečamo na plesnih stenah (ne podiju).
Obdobje, ko sem imel fotoaparat vedno v dosegu rok, je mimo. Vključen sem bil v Project 365, kjer je treba vsak dan objaviti fotografijo. Prišel je dan, ko sem imel tri dobre ‘fotke’, in dnevi, ko se ni rodilo nič, ampak objava je bila pogoj za sodelovanje. Po 1000 dneh sem zaključil to po svoje kar poučno avanturo. Kot vsi nadebudni fotografi sem bil tudi sam prepričan, da me za naslednjim vogalom čaka svetovna ‘fotka’. To obdobje je za menoj. Razen kadar se prijateljska ‘klapa’ odpravimo na nekajdnevno fotografsko potepanje.
Ideja je nora v toliko, da se mi že dalj časa preganja po glavi, v življenje pa je nikakor ne spravim. Po svoje zahteva veliko angažiranja, saj bi moral serijo fotografij spraviti na papir. Podrobneje je ne bom razlagal, da me kdo, ki je hitrejši v izvedbenem delu procesa, ne prehiti. Za nadaljevanje serije, ki govori o zakulisju ‘žuljavih nog, zmečkanih nohtov, otiščancev’ … vsega tistega, kar publika in tudi plesalke nerade vidijo, pa naprošam, če je katera pripravljena za sodelovanje, naj se mi javi. Saj ne bo hudo.
Fotografirati ples je …
Užitek!
