Pogovor z balerino ljubljanskega baletnega ansambla, ki je priplesala iz Vidma.
Draga Erica, dobrodošla na mojem portalu. Na googlu nisem našla ničesar o tebi, zato nam boš morala zaupati vse in še več. Kdo pa je tebi zaželel dobrodošlico v baletni dvorani oziroma kdo je krivec, da si postala balerina. Kako se spominjaš tistih prvih baletnih časov?
Draga Barbra, najlepša hvala za to priložnost, da lahko delim svojo zgodbo in zamisli z vašimi bralci. Z baletom sem začela pri petih letih, to je bila moja zavestna odločitev. Od nekdaj sem bila navdušena nad lepoto baleta in trudom, ki ga mora posameznik vložiti v to umetnost, pa tudi, če sem odkrita, se z ‘običajnimi’ športi kot otrok nisem želela ukvarjati. Vsekakor se teh zgodnjih trenutkov spominjam kot resnično veselih in zabavnih, še posebej zato, ker se kot otrok v resnici ne osredotočaš na tehnično izvedbo plesa, ampak preprosto uživaš v gibanju. Moram povedati, da je bila moja učiteljica ta, ki je v moje misli vtisnila zamisel postati profesionalna balerina, pozneje pa mi je na moji poti vedno pomagala verjeti vase.
Nam opišeš svojo plesno oziroma baletno izobraževanje?
Ko sem enkrat začela, nisem nikoli več nehala plesati. Prve baletne korake sem naredila v majhni zasebni šoli, kjer sem imela priložnost spoznati svojo že omenjeno učiteljico, ki mi je ogromno pomenila in sem ji zato sledila v baletno šolo Axis (še vedno zasebno) v Vidmu, kjer sem končala svojo baletno izobrazbo. Ker sem se za poklic baletne plesalke odločila šele pri 17. letih, nisem nikoli razmišljal, da bi nadaljevala študij na baletni akademiji, tako da sem podnevi študirala na znanstveni srednji šoli, ob večerih pa nadaljevala s plesnimi treningi (žal le trikrat tedensko).
Prihajaš iz Vidma, kar je zelo blizu Ljubljane, zaupaj nam torej, kako in zakaj se je zgodila Ljubljana? Si poznala naš baletni ansambel?
Pred prihodom v Ljubljano sem bila tri leta zaposlen v Narodni Operi Iasi v Romuniji. Hrepenela sem po spremembi svojega življenja in zgodilo se je, da sem bila na pravem mestu ob pravem času, saj mi je tedanji umetniški vodja Petar Đorčevski ponudil zaposlitev v Ljubljani. Tako sem v SNG Opera in balet Ljubljana začel novo poglavje, ki sem ga iskala. Baletni ansambel sem poznala že od prej in bila sem resnično navdušena nad zamislijo, da bom lahko postala del njega.
Si tipična klasična plesalka ali kombinacija z modernim izrazom?
Zdi se mi, da z odraščanjem vedno bolj uživam v kombinaciji modernega in klasičnega izraza. Svoje gibanje rada odkrivam na različne načine, vendar bi se kljub temu opredelila kot klasična plesalka.
Plešeš tako modern kot klasiko. Kako najdeš ravnotežje med tema dvema izrazoma? V katerem si morda bolj ti?
Vedno bolj se v meni krepi občutek povezave med obema plesnima slogoma. Privlači me ustvarjanje nove dinamike in načinov izražanja čustev. Moj fokus še vedno ostaja pri klasičnem baletu, vendar se želim razvijati kot plesalka in oseba, zato rada preizkušam nove gibalne sklope.
Kako se pripraviš na vlogo, ne samo tehnično? Zadnja vloga je bila v koreografiji Claudie Sovre. Kako sta se ujeli?
Kadar se pripravljam na določeno vlogo, se osredotočim predvsem na to, kaj naj bi bilo sporočilo mojega lika in kako bom lahko to najbolje izrazila. Poskušam se vživeti v osebo, ki naj bi jo predstavljala, ji zlesti pod kožo, analiziram ozadje njene zgodbe, v sebi želim resnično čutiti to, kar lik doživlja skozi zgodbo. Neizmerno sem srečna in počaščena, da sem imela priložnost sodelovati s Claudio Sovre. Proces ustvarjanja nove koreografije je bil lahkoten in prijeten, imela sem občutek, da sva na isti valovni dolžini. Počutila sem se sproščeno, vzdušje je bilo odlično. Claudia je čudovita oseba in komaj čakam, da bom znova dobila priložnost za sodelovanje z njo.
Kateri so tvoji najljubši baleti oziroma vloge?
Izmed množice baletov, ki jih imam rada, lahko izpostavim Giselle in Don Kihot, moje najljubše vloge pa gotovo predstavljajo Kitri, Giselle in Myrtha.
Tale korona čas nikakor ni prijazen do vas plesalcev. Ampak zdaj ste se končno vrnili nazaj na vaje v baletno dvorano. Kako vesela si?
Med karanteno je bilo izredno težko sprejeti, da je vse to, kar je pred covidom predstavljalo naš vsakdanji ritem, v trenutku postalo le nejasen spomin. K sreči smo se končno lahko vrnili na delo, kar me neizmerno osrečuje. Moram priznati, da zdaj še bolj cenim čas, preživet v baletni dvorani, saj danes ta ne predstavlja več nekaj samoumevnega.
In pripravljate novo koreografijo s svojim novim baletnim direktorjem Zanello. Kakšna so pričakovanja, kako je delati na novem projektu?
Novo leto 2021 je prineslo visoka pričakovanja z imenovanjem našega novega umetniškega vodje g. Renata Zanelle. Prepričana sem, da bo baletni ansambel z njegovim izjemnim znanjem in izkušnjami dosegel napredek in se povzpel v nove višine. Takoj ob vrnitvi smo začeli delati na njegovih koreografijah, nad čemer sem neizmerno navdušena. Vzdušje v studiu je čudovito, energija proizvaja pozitivne vibracije − njegova koreografija je tehnično zahtevna in plesno vznemirljiva, kar mi omogoča, da izzovem svoje telo v smislu doseganja najboljših rezultatov. Komaj čakam, da se poglobim v raziskovanje njegovih stvaritev, in prepričana sem, da bo to doživetje zame ostalo nepozabno.
Kaj je tebi kot plesalki najpomembneje v življenju?
Ples predstavlja proces učenja, ki se nikoli ne konča, zato mislim, da je najpomembneje ostati radoveden. Treba je preizkušati in početi iste stvari na drugačen način, da bi odkrili, kaj nam kot osebi najbolj ustreza, da lahko rastemo kot umetniki in se razvijamo.
Kakšno je življenje v Ljubljani, ti godi, se oziraš za kakšnim drugim mestom?
Obožujem življenje v Ljubljani. Živeti v tem mestu me navdaja s prijetnimi občutki, navdušuje me toliko zelene površine, ki ga obkroža, saj imam rada pustolovščine v naravi. Z lahkoto si predstavljam preživeti tukaj določeno obdobje svojega življenja, in če bo temu res tako, bi si želela posvojiti psa.
Ali imaš kakšen ljub kotiček v Ljubljani?
Grajski hrib bo vedno zavzemal posebno mesto v mojem srcu. Všeč sta mi tišina in spokojnost, ki ju izžareva. Opazovanje sončnega zahoda od tam po končanem delovnem dnevu pa predstavlja mojo malo poslastico.
Smo Slovenci prijazni do tebe ali ne?
Slovenci se mi zdite res prijazni ljudje, večina prebivalstva tekoče govori angleško, kar tujcu precej olajša življenje tukaj. Pravzaprav se je bilo res lahko povezati z mojimi kolegi, ki so iskreno prijazni in vedno pripravljeni pomagati.
Kaj pa slovenska hrana, katera je tvoja najljubša slovenska jed?
Zelo mi je všeč. Zdi se mi polna, bogata in všeč mi je, da četudi je v jedeh le nekaj sestavin, se te v ustih spremenijo v pravo eksplozije okusov. In zelo rada imam sirove štruklje.
Kakšen pa je tvoj odnos do hrane, paziš, kaj ješ, ali niti ne?
Vsekakor pazim. Mislim, da se moramo ob tolikšni količini treningov zavedati, kaj vnašamo v svoje telo, da lahko maksimalno izkoristimo ves potencial svojeega ‘delovnega orodja’. Poleg tega obožujem kuhanje (ja, sem tipična Italijanka), ob kuhanju se vedno zabavam, eksperimentiram in ustvarjam nove hranljive, zdrave in okusne recepte.
Ali si oseba, ki načrtuje ali pustiš življenju, da gre svojo pot?
Zdi se mi, da sem oboje. Vsekakor imam načrte za prihodnost, vendar se kljub temu rada prepustim toku. Zlasti čas korone me je pripeljal do razumevanja, da lahko stvari načrtujemo le do neke mere, saj se življenje večkrat obrne na način, da je slediti svojemu šestemu čutu in se prepustiti toku vse, kar lahko v tem trenutku storimo.
Kaj meniš, po čem si prepoznavna?
Sebe vidim kot resnično delovno in ambiciozno osebo. Če imam cilj, bom vedno dala vse od sebe, da ga dosežem, kar pri meni predstavlja 110 odstotkov.
Kakšne želje naj se ti izpolnijo?
Želim si, da bi se v letošnjem letu vrnili k normalnim, predkoronskim razmeram. Resnično upam, da bomo dobili to priložnost.
Plesati balet pa je?
Emocije.
Hvala in ostani zdrava!
