Ema Perić. Čutim, da je biti balerina moje poslanstvo, in to je čisti užitek

Ema Perić (foto: Mirjana Šrot)

Pogovor z balerino, članico baleta SNG Maribor, ki je opozorila nase z vlogo mlade Nane v predstavi Nanine pesmi koreografinje Valentine Turcu.

Draga Ema, hvala, da si boš vzela nekaj pišočih minut in delila svoje misli z našimi bralci in bralkami. Si sicer vzameš čas zase, da si ‘na off’, ne misliš na balet, ali je to bolj redko?
Pozdravljena, Barbra. Z veseljem in najlepša hvala za povabilo. Seveda si je treba kdaj pa kdaj vzeti čas zase, za počitek in regeneracijo, za odklop … Toda balet je prisoten v mojem življenju že od mojega petega leta, je način življenja in ga nikoli ne morem in ne želim popolnoma odmisliti.

Mlada Ema

O čem si premišljevala takrat, ko si prestopila prag baletne dvorane? Je bila to že začrtana zamisel, da postaneš balerina, ali samo prostočasna dejavnost in krotitev energije?
V začetku je bil balet zame bolj kot ne samo prostočasna dejavnost, čeprav je že v plesni pripravnici učiteljica Matea Brečko opazila mojo nadarjenost. Z leti sem to prostočasno dejavnost vedno bolj vzljubljala in tako je balet postal moja velika ljubezen.
Kako se je začela tvoja baletna pot, kaj je bil vzgib, se spomniš?
Ne spomnim se povsem natančno, kaj je bil tisti vzgib, vendar si v nekem trenutku življenja brez baleta nisem več znala predstavljati. Tako da sploh ni bilo dvoma o nadaljevanju.

Po nastopu ob 70-letnici Konservatorija za glasbo in balet Maribor

Kot kakšno bi opisala šolanje na mariborskem konservatoriju? Kateri so najlepši spomini in kateri mogoče malo manj lepi?
Na šolanje na konservatoriju imam zelo lepe spomine, tako z nižje baletne šole kot tudi s srednje. Zame najlepša izkušnja je bila 70-letnica Konservatorija za glasbo in balet Maribor, kjer smo s sošolkami nastopile v koreografiji svoje nekdanje učiteljice Helene Valerije Krieger v predstavi Fantom iz opere. Moj slab spomin pa je poškodba gležnja, ki se mi je zgodila v tretjem letniku. Zaradi nje sem bila praktično vse šolsko leto na ‘on in off’. To so bili verjetno najtežji trenutki v mojem plesnem življenju, ko nisem vedela, ali bom sploh lahko nadaljevala. No, na koncu se je vse dobro končalo in zdaj sem tukaj, kjer sem.

Na tekmovanju Baltek

Če me spomin ne vara, si se udeležila tudi baletnih tekmovanj? Na kateri uspeh si najbolj ponosna in kaj sploh pomenijo tekmovanja za mlade plesalce?
Že v nižji baletni šoli sem se dvakrat udeležila državnega baletnega tekmovanja. Prvič leta 2011, ko sem osvojila srebrno plaketo in 3. nagrado, dve leti pozneje pa zlato plaketo in 1. nagrado. Oba lepa dosežka sem si priplesala pod mentorstvom odlične pedagoginje Helene Valerije Krieger. Tudi v srednji šoli sem se udeležila državnega tekmovanja, takrat sem osvojila srebrno plaketo. Najbolj ponosna pa sem na mednarodno baletno tekmovanje v Berlinu, Tanzolymp, na katerega nas je pripravila naša učiteljica in baletna prvakinja Galina Čajka Kuhar. S sošolkama smo osvojile 3. mesto v naši kategoriji. Tekmovanja za mlade plesalce predstavljajo dragocene izkušnje na odru in so velika motivacija za napredek. Naučiš se trdega dela in vztrajnosti. Rada sem se pripravljala na tekmovanja, sicer pa priznam, da jih nikoli nisem preveč marala. Pogosto so mi prinesla preveliko tremo in stres, nisem se mogla dovolj sprostiti, da bi lahko zares uživala v plesu.

Handman (foto: Darja Štravs Tisu)

Kdaj pa si priplesala med mariborsko baletno ekipo in koliko časa si že del nje?
Baletu SNG Maribor sem se pridružila po končanem Konservatoriju za glasbo in balet Maribor. To je moja tretja sezona v gledališču.

Nanine pesmi (foto: Miran Walthutter)

Prepričana sem, da je tvoja prepoznavnost zažarela z vlogo male Nane v baletu oz. koncertni plesni predstavi Nanine pesmi koreografinje in režiserke Valentine Turcu. Kako vznemirjena si bila, ko si izvedela, da si izbrana za glavno vlogo?
Bila sem izredno vznemirjena, navdušena in hvaležna za tako veliko in pomembno priložnost. Hkrati pa sem čutila odgovornost, da se v tej vlogi izkažem najbolje, kolikor se lahko.

So bile priprave drugačne od ostalih priprav ali je to tako ali tako vsakič nekaj posebnega? Mogoče tudi zato, ker je bila predstava odplesana brez občinstva, samo on line?
Ja, res je. Priprave na različne predstave so vedno drugačne in vsaka je nekaj posebnega. Tudi vsak koreograf ali asistent ima drugačen način dela. Uživala sem v procesu nastajanja predstave, od Valentine sem se res veliko naučila in za to sem ji izjemno hvaležna. Res je umetnica z veliko začetnico. Z njo kot plesalec rasteš, dobiš veliko informacij, korekcij, pozitivne energije, besede spodbude, pridobiš trdo kožo in vse to posledično vodi v dober rezultat. Z vlogo Nane sem ogromno pridobila in je odlična popotnica za naprej. Deležna sem bila velike podpore celotne ekipe Naninih pesmi, kar mi veliko pomeni. Vsi smo do zadnjega upali, da bomo premiero lahko izvedli v živo in se spet po dolgem času začutili z občinstvom v dvorani. Toda žal to ni bilo mogoče. Tako smo se potrudili pričarati čim bolj čarobno vzdušje z božično premiero kar prek zaslonov. Takšno snemanje je bilo zame nekaj povsem novega, živčki so delali na polno … Vesela pa sem, da smo v tem negotovem času postregli s tako čustveno in energično predstavo.

Ampak ogromno ogledov ste imeli, okoli 8000, to je res lepa številka, se strinjaš?
Res je, odziv je bil izjemen. Gledanost je bila vsekakor višja od pričakovane, kar me je zelo razveselilo. Ljudje pogrešajo gledališče.

Verjetno pa vsi čakate, čakamo, da doživimo veliko premiero na odru Gallusove dvorane v Cankarjevem domu, ki naj bi bila aprila?
Tako je, vsi že nestrpno čakamo, da bomo lahko nastopili. Premiera v Cankarjevem domu je načrtovana v aprilu. Želim si, da bo takrat to mogoče.

Faust

V katerih vlogah najbolj uživaš? Je to klasika, je to modern ali kaj drugega?
Rada imam oboje, klasične in sodobnejše predstave. Kljub temu pa je klasika tista, za katero sem se šolala in mi je najbolj pri srcu. Tudi v sodobnih predstavah uživam in so mi izziv. Z izzivi pa rasteš kot plesalec. Všeč mi je, da imamo v Mariboru raznolikost.

Na vaji

Je vsakič vznemirljivo priti v domačo baletno dvorano, na kaj najprej pomisliš, ko stopiš pred ogledalo, kakšen vonj, energija te prevzemata?
Seveda ni vsak dan enak, priznam, da ne pridem vsako jutro enako dobro razpoložena v baletno dvorano. Večinoma pa sem dobre volje, motivirana, željna izzivov in napredka. Ko pride slab dan, si ne dovolim, da bi me to oviralo pri delu. Ko pa se klas začne, pozabim na vse drugo in se prepustim užitku. Vem, da je to to.

Falling Angels (foto: Darja Štravs Tisu)

In kaj pomeni, ko prideš na oder pred občinstvo, čeprav ga zdaj že lep čas nisi doživela?
Na odru smo bili nazadnje septembra, ko smo odplesali triptih Falling Angels. Pogrešam ta občutek vznemirjenja pred predstavo in velikega zadovoljstva, ko slišim bučen aplavz po dobro odplesani predstavi.

Po nastopu v Bolšoj teatru v Moskvi

Baletni ansambel je tudi skupek različnih energij, kajne? Kako ti balansiraš vse te različne pretoke?
Vsak v ansamblu ima svojo energijo, svoj značaj, in tako je prav. Vsak pač ne more biti prijatelj z vsakim. Pomembno je, da ostaneš na profesionalni ravni in ne dovoliš, da te karkoli ovira pri tvojem delu. In čisto od vsakega se lahko kaj dobrega naučiš.
Tukaj imam nekaj zares dobrih prijateljev. Menim, da je celoten ansambel zelo dobro povezan, kot ena velika družina.

S kolegicami pred plakatom za nastop v Bolšoj teatru v Moskvi

Ne vem, če razmišljaš tudi o tujini, pa nam zaupaj, če te mika odplesati še kam drugam ali si našla v mariborskem baletu svoj plesni dom?
Za zdaj sem v mariborskem baletu zelo zadovoljna, saj dobim veliko lepih in raznolikih priložnosti. Morda me kdaj zanese pot kam v tujino. Menim pa, da imam za takšno odločitev še čas.

Pred Bolšojem

Kakšen je torej letošnji načrt na baletnem področju in na zasebnem?
Načrt za letošnjo baletno sezono je, da od nje kot plesalka odnesem največ. V zasebnem življenju pa si želim letos še kam odpotovati in izkusiti kaj novega, presenetljivega.
Je v Mariboru kakšen poseben kraj, ki ti je ljub, in če da, zakaj?
Maribor je moj dom. Ima veliko lepih kotičkov, najraje pa se ob sončnem vremenu sprehodim na Piramido in si v mestu privoščim dobro kavo.

Kaj rada počneš poleg plesa in česa res ne maraš?
Rada preberem kakšno dobro knjigo, si ogledam film, gledališko predstavo ali grem na kak dober koncert, kar zdaj zelo pogrešam. Ne maram se dolgočasiti, raje vidim, da je moj urnik zapolnjen.
Kdaj je Ema najbolj srečna in zadovoljna in kdaj najbolj nejevoljna?
Najsrečnejša sem, ko plešem. Nejevoljna pa predvsem zaradi trenutne korona situacije, ker traja že zelooo dolgo in ne vemo, kdaj se bodo naša življenja vrnila v normalo.

Si si za to leto zadala kakšno zaobljubo, in če da, katera je in kako jo boš uresničila?
Moja zaobljuba je, da ne bom imela ničesar za samoumevno.

(foto: Mirjana Šrot)

Biti balerina pa je zate?
Čutim, da je biti balerina moje poslanstvo, in to je čisti užitek. V življenju imam možnost vsak dan početi to, kar imam najraje.

Handman (foto: Darja Štravs Tisu)

Na koncu še povabilo bralcem, zakaj naj si ogledajo vsaj eno baletno predstavo, če ne že vseh?
Oglejte si čim več različnih gledaliških predstav, ne le baletnih. Gotovo boste našli kaj zase in čisto v vsaki je kaj čarobnega, kar bo napolnilo vaše srce.

(foto: Tiberiu Marta)

In še zadnje vprašanje. Kdo si, Ema Perić, in kam si namenjena?
Sem 22-letna Mariborčanka, baletna plesalka. Ne vem še povsem natančno, kam sem namenjena, sem pa zadovoljna, da se imam na svoji poti lepo. Počnem, kar me veseli, in imam okrog sebe ljudi, ki jih imam rada.
Hvala in ostani zdrava!
Hvala za pogovor, bilo mi je v veselje. Veliko zdravja.