Bila sem prva Slovenka baletne šole Joffrey v New Yorku

Na začetku intervjuja se, prosim, predstavi v nekaj stavkih, kot plesalka in kot oseba. Kdo si, Tara Todič?
Tako preprosto, a vendar tako težko vprašanje, ki se ga lahko išče celo življenje. Trenutno sem 18-letnica, ki si življenje težko predstavlja brez plesa. Sem tudi velika avanturistka, jogistka, ljubiteljica odkrivanj novih krajev in spoznavanja novih ljudi in kultur. Sem oseba, ki se ne preda zlahka, življenje rada zajemam s polno žlico in se ne omejujem.
Tokrat sem res hvaležna družbenemu omrežju Facebook, da sem zasledila tvojo enkratno fotografijo, in videla, da obstaja na naši baletni sceni še eno talentirano dekle. Kje si se do zdaj "skrivala", da o tebi nismo skoraj ničesar vedeli? Zato te sprašujem o plesnih začetkih, kako je balet oz. ples prišel v tvoje življenje, kdo te je navdušil zanj in zakaj ravno balet?
Že ko sem bila majhna, me je bilo možno pogosto najti na domači mizi, kako poplesujem. Miza je seveda predstavljala moj oder. Vendar pa se moram za ples zahvaliti svoji mami, ki me je pri 7-ih letih vpisala v Plesno šolo Pirueta. Že kot malo deklico me je vodila v opero,  gledališče, v muzeje in mi s tem dajala vedeti, da se mora človek seznanjati z umetnostjo že od rane mladosti, saj bo le tako umetnost cenil tudi v nadaljnjem življenju. Upala pa je tudi, da mi bo balet pomagal pri morebitnih težavah s skoliozo, saj je skolioza v moji družini dedna.


Kakšno pa je bilo tvoje dosedanje šolanje?

Kot že omenjeno, sem začela plesati v Plesni šoli Pirueta. Ker mi ni bilo dovolj plesati samo dvakrat tedensko, sem pri 9-ih letih samoiniciativno izrazila željo, da bi šla opravljat avdicijo na Konservatorij za glasbo in balet Ljubljana, vendar se mami s tem ni strinjala. Dejala je, da mi tega ni treba, saj nikoli ne bom balerina, da rekreativni balet zadostuje ter da najverjetneje avdicije tudi ne bom opravila, saj se vsako leto prijavi ogromno število deklic. Kljub vsemu sem šla na avdicijo in bila sprejeta. Mami pa si je takrat rekla, da me nikoli več  ne bo zaustavila ob mojih željah in da me bo v bodoče vedno podpirala pri mojih nadaljnjih odločitvah. Hkrati z vstopom v konservatorij sem  začela plesati tudi v Plesni šoli Kazina in v obeh šolah istočasno plesala pet let. V Kazini sem bila pod okriljem odličnih koreografov,  Mirjam Podobnik in Mitje Popovskega v tekmovalni skupini za jazz balet, modern in step, kar mi je omogočilo pridobiti dragocene plesne izkušnje, nastopati na številnih tujih odrih, na evropskih in svetovnih prvenstvih ter osvajati mnoga zlata odličja. Ko sem se udeležila mednarodne poletne šole Milanske Scale, sem spoznala, da moram, če želim postati baletna plesalka, svoj fokus usmeriti le v klasični balet. Tako sem se odločila za spremembo. Izpisala sem se iz KGBL-ja in iz Kazine ter začela z individualnim učenjem klasičnega baleta pri baletni mojstrici, gospe Mashi Mukhamedov. Z njeno pomočjo sem pridobila ogromno novega znanja, si pridobila dragocene izkušnje, predvsem pa močno razširila obzorja, za kar ji bom večno hvaležna. Po slabih dveh letih se je najino sodelovanje z njenim odhodom končalo in odločila sem se, da nadaljujem s šolanjem v tujini. Pripravila sem material za avdicije in bila izbrana na štiri šole: Codarts, Alvin Ailey, Northern Ballet School in Joffrey NYC. Po tehtnem premisleku sem se odločila za štiriletni Joffrey program, saj me je New York že od nekdaj močno fasciniral.

Kaj pa je botrovalo tvoji odločitvi, da odideš v New York? Kaj si tam počela?

NYC je za marsikoga magično velemesto, ki resnično, iz prve roke povem, nikoli ne spi. Meni je poleg tega predstavljal tudi sanjsko deželo, lahko bi rekla kar center sveta z nešteto umetniškimi priložnostmi. Predstavljala sem si, kako si bom ogledala vse predstave v Lincoln centru in Metropolitan Operi, hodila na Broadway muzikale, spoznavala čudovite nove ljudi, prepoznavala priložnosti, in nenazadnje, kar je najpomembneje, trenirala na odlični baletni šoli. Sanje so se mi uresničile, zato sem septembra 2015 z vsem navdušenjem odletela čez lužo in tako postala prva Slovenka v Joffrey baletni šoli. Lahko zatrdim, da je bila NY izkušnja odlična za mojo osebnostno in plesno rast.
Opiši nam, kako je bilo videti tvoje šolanje in bivanje v New Yorku?
Z dvema besedama, naporno in hkrati zelo vznemirjajoče. New York je popoln kontrast Ljubljane in vsega, kar sem bila navajena. Budilka je ne glede na dan zazvonila ob 5.30, tudi ob nedeljah. Po zajtrku sem vsak dan opravila vaje za skoliozo, s treningi smo začeli ob 8.30 in jih imeli od tri do pet na dan. Ko sem se okoli 16.00, včasih pa tudi pozneje vrnila v dormitorij, me je tam čakala učna snov tretjega letnika gimnazije, prazen želodec in mami, ki je zaradi časovne razlike vsak dan ostajala budna do polnoči in čez, da sva se lahko vsaj malo pogovorili. Biti sam v tujini pri 17-ih je lahko zelo stresno. Na začetku je videti vse krasno, si evforično na krilih svobode, ampak realnost zna biti zelo naporna.

Kakšno je bilo tvoje življenje plesalca v tujini? Nad čim si bila najbolj navdušena in nad čim čisto nič, če sploh je kaj takega?

Navdušena sem bila nad ameriško vztrajnostjo in neobremenjenostjo, nad nešteto priložnostmi, ki jih mesto ponuja, in hitrim mreženjem med ljudmi. Če si odprt, če prepoznaš priložnosti, ti projekti kar sami prihajajo nasproti. Sama sem stkala veliko novih poznanstev, od Slovencev, ki živijo tam, do tujcev z vseh koncev sveta. Izkoristila sem mnogo priložnosti, za katere sem menila, da mi bodo koristile in niso bile vse povezane le s plesom. Na ta način so nastale tudi fotografije, ki ste jih zasledili na mojem FB-profilu, posnete s priznanim nemškim fotografom v sodelovanju s tam živečo slovensko oblikovalko. Ni pa mi bil všeč ameriški hiter in kaotičen način življenja ter njihova prehrambena industrija. Motila me je tudi nečistoča mesta, ogromne množice ljudi in skoraj nič narave, kot smo jo vajeni v Sloveniji. Za cene oziroma življenjske stroške pa velja enako kot za sanje "Only sky is the limit" (Samo nebo je meja; op. p). NY je zelo drago mesto, sploh če živiš zdrav življenjski slog, kot smo ga vajeni recimo v Sloveniji.

Katere so bile bistvene razlike med šolanjem v Ameriki in pri nas?

Bistvena razlika je v miselnosti. Vesela sem, da sem navzela večji del njihovega razmišljanja. Tam so prepričani, da je vse mogoče, te podpirajo in se tudi sami motivirajo. Da je vse mogoče, sicer ne pomeni, da se ne zavedajo svojih pomanjkljivosti, vendar so zelo uporni, vztrajni in optimistični. Če jim ne uspe prvič, nič hudega. Poizkusili bodo tolikokrat, da jim bo uspelo. In tudi če jim ne, tega ne vzamejo "frustracijsko" kot osebni neuspeh. Mislim, da je v športu recimo Lindsey Vonn pravi primer, kako Američani funkcionirajo. Vstaneš, padeš, se pobereš, in tako vedno znova, če je treba.
Zakaj si se vrnila v Slovenijo in kaj počneš zdaj oziroma kje si angažirana?
V prvotnem načrtu vrnitev seveda ni bila načrtovana. Zanjo sem se odločila nenadoma, to pa zato, ker sem prišla do spoznanja, da mi življenje v New Yorku ne ustreza in se ne odvija v želeno smer. Zaključek prvega semestra, ki je bil izjemno uspešen, saj so me želeli premestiti direktno v drugi letnik, sem izrabila, da jim napovem svojo odločitev o zaključku šolanja. Kot pričakovano, so bili zelo šokirani in mi prišli nasproti, če mi lahko kakorkoli pomagajo, da ostanem in nadaljujem šolanje pri njih. Čeprav sem se na trenutke spraševala, ali ravnam prav, sem poslušala lastno intuicijo in s šolanjem tam zaključila. Vedela sem, da je to edina prava odločitev zame, saj se avdicije odvijajo od januarja do junija in da si bom, če se ne vrnem v Evropo, lahko septembra zaprla vrata v evropskih šolah.

V katerih vlogah bi se resnično dobro počutila oziroma so ti pisane na kožo?

Vedno so me privlačile temperamentne vloge, kot sta recimo Kitri in Esmeralda. Obe vlogi "pašeta" mojemu karakterju pa še bolj temnega videza sem in rada imam dinamične variacije. Trenutno delam na veliko različnih variacijah in se sproti raziskujem, katere vloge so mi bolj in katere manj pisane na kožo in zakaj.
Imaš svojega najljubšega plesalca ali koreografa oziroma vzornika ali slediš sama sebi?
Seveda v prvi vrsti sledim sebi in svoji intuiciji. Imam pa kar nekaj vzornikov. V baletnem svetu so to Svetlana Zakharova, Maria Kochetkova in pa seveda baletna ikona Sylvie Guillem. Presrečna sem, da sem Sylvie Guillem imela priložnost v živo videti plesati, ko je v sklopu svoje zadnje, poslovilne turneje, plesala v New York City Centru. Mario Kochetkovo pa sem videla plesati v triu s trenutno senzacijo baletnega sveta, Misty Copeland, in fenomenalnim Daniilom Simkinom v Lincoln centru v NY. Moram pa še omeniti, da občudujem Novaka Djokovića, ki sicer nima nikakršne povezave s plesnim svetom, vendar mi je kot človek in eden najuspešnejših športnikov svetovnega formata velik vzgled in vzor. Fascinantno se mi zdi, na kakšen način je postal tako uspešen, predvsem v percepciji dojemanja sveta, življenjskih nazorov in načina življenja. Je Človek z veliko začetnico.
Kaj te pri plesu in baletu najbolj osrečuje ter kaj najbolj žalosti?
Najbolj me osrečuje občutek, ki ga dobiš na odru, ko je veš, da je ves tvoj trud poplačan. In pa svoboda izražanja, ki mi jo ples predstavlja.
Najbolj pa me žalosti miselnost, da nisi dovolj dober, v katero lahko pri iskanju perfekcije hitro zabredeš in se iz nje težko izkoplješ. Sami sebi znamo biti umetniki svoji največji sovražniki.

Ne vem, če si se kdaj udeleževala baletnih tekmovanj. Zanima me, kaj meniš o njih, k
ako gledaš nanje, saj jih je ogromno. So nujna in res prinesejo prepoznavnost in odskočno desko ali gre za kaj drugega? Kakšne so tvoje izkušnje?
Baletnih tekmovanj se sicer nisem udeleževala, čeprav sem planirala, sem pa se jih ogromno na področju jazz baleta, modernega plesa in stepa. Nočem soditi, ali so smiselna ali ne in ali so potrebna ali ne, vsak ima svoje mnenje in vsak se sam odloča, kaj je za njega dobro oz. kaj si želi. Lahko pa govorim iz lastnih izkušenj, da so mi tekmovanja pri mojem plesnem razvoju koristila. Na tekmovanjih pridobiš izkušnje velikega odra, soočiš se s svojimi morebitnimi strahovi, spoznaš veliko novih plesalcev in pedagogov iz celega sveta, vidiš svoje pomanjkljivosti in prednosti, da lahko analiziraš, na čem moraš še delati, kaj popraviti ali nadgraditi ter nenazadnje, dobiš inspiracijo za nadaljnje ustvarjanje. Seveda pa ne smemo pozabiti, da te na baletnih tekmovanjih, kot so Youth America Grand Prix in Prix de Lausanne, ocenjujejo direktorji svetovno priznanih baletnih šol in kompanij, kar je lahko odlična priložnost in odskočna deska.
Je bila pri tebi sploh kdaj opcija B, početi kaj drugega kot plesati? 
Pri meni dolgo ni bilo opcije B. Dolga leta nisem vedela, kaj bi me lahko tako veselilo in izpopolnjevalo kot balet oziroma ples nasploh. Potem pa sem si pred leti poškodovala koleno in sem bila po operaciji na rehabilitaciji dolgih devet mesecev. V tem obdobju sem imela ogromno časa, da spoznam tudi svojo drugo stran, se analiziram in pogledam stvari z drugega zornega kota. Ne bi mogla ravno reči, da imam plan B, spoznala pa sem, kaj me v življenju poleg baleta še osrečuje.

Kakšne so želje in vizije za naprej? Imaš vnaprej določene poti ali se prepuščaš toku življenja?

Za to poletje sem planirala obisk dveh poletnih baletnih seminarjev in bila sprejeta na veliko poletnih baletnih programov od Londona, Bruslja, Poljske, Dresdna, Valencie, Zagreba itd. Dobila sem tudi nekaj štipendij, po razmisleku pa sem se odločila za programa v Dresdnu in Zagrebu, slednjemu predvsem, ker je malo bližje domu. Za prihajajoča leta imam seveda izdelano vizijo, vendar žal ni vse odvisno le od mene. Če sem se česa naučila v vseh teh letih, je to, da zna biti življenje zelo nepričakovano, in pa tudi, da če se ena vrata zaprejo, ni nujno da je katastrofa, saj se odprejo druga, kajti vse se zgodi z razlogom. Lahko bi rekla, da se moramo včasih tudi prepustiti toku življenja in mu zaupati.
Kaj počneš, kadar ne plešeš, čemu namenjaš proste trenutke?
Kadar imam čas, grem rada z družino kam na izlet, najraje na morje. Sonce, voda, morski zrak mi napolnijo baterije, hkrati pa tako zadovoljim svojo željo po raziskovanju in potepanju. Rada imam tudi fotografijo, zato svoje proste trenutke, če se le da, pridno fotodokumentiram. Obiskujem še ure pilatesa v Petem Elementu in joge. Za klasično najstniško življenje običajno nikoli nisem imela veliko časa, vendar me to nikoli tudi ni preveč obremenjevalo, saj sem vedela, zakaj in čemu se odpovedujem.
Naštej tri ali pa če jih imaš pet stvari, ki so vedno s tabo na treningu ali pa tudi kar tako? Brez česa ne greš nikamor?
V moji plesni torbi so poleg plesnih potrebščin vedno tudi telefon, obliži, kokosova voda in želja po napredku.

Ali imaš kakšen kotiček, kjer si rada sama s sabo?

Ker delam že vsa tri leta gimnazije preko izpitov in ne hodim k pouku, trenutno pa tudi nisem v kakšni plesni šoli, veliko časa preživim sama. Zato sem, če je le možno, rada obkrožena z družino in pa s prijatelji, ki razmišljajo podobno kot jaz. Ni nujno, da so plesalci, ampak da imajo jasno zastavljene cilje, so ustvarjalni in da se obojestransko navdihujemo.
Ali mogoče veš, po čem si najbolj prepoznavna, da ljudje rečejo, ja,ja, to je naša Tara?
Rekla bi, da po svoji vztrajnosti pa tudi po samokritičnosti, odgovornosti, perfekcionizmu in optimizmu na vseh področjih, ne samo pri plesu. Se tudi ne omejujem, kajti življenje ni le ravna črta, bi bilo preveč dolgočasno, saj je na svetu preveč lepih stvari
Kateri je tvoj življenjski moto?
If you can dream it you can do it (Če lahko o tem sanjaš, lahko to tudi narediš; op. p.).
Plesati pa je …?
Moja prva ljubezen.

View Gallery 9 Photos