Spoznajte plesalko, koreografinjo in pedagoginjo iz ekipe Impulz.
Draga Ana, pozdravljena na mojem portalu, in zaupaj nam, kje smo te našli v teh vročih poletnih dneh?
Barbara, pozdravljena, naj se najprej zahvalim za dano priložnost in vabilo k intervjuju. Trenutno se intenzivno pripravljamo na državno prvenstvo Plesne zveze Slovenije, medtem ko smo z rednimi treningi ravno zaključili letošnjo, malo bolj posebno sezono.
Državno prvenstvo v Brežicah je bilo za vas uspešno, bo takšno tudi zdaj v Medvodah?
Res je, rezultati in nastopi plesalk so bili več kot odlični v Brežicah, je pa res, da je bila udeležba precej manjša, kot bo v Medvodah. Kako bo zdaj, se pa pustimo presenetiti.
Kako pomembna so tekmovanja tako za vas kreatorje/koreografe/pedagoge kot za plesalce? Komu pomenijo več in zakaj?
Vsaka tekma je več kot dobrodošla, sploh zdaj, ko so plesalci izgubili nekoliko samozavesti in izkušenj, ki jih pridobivajo z nastopanjem in tekmovanji. Mislim, da so tekmovanja pomembnejša za plesalce, saj s tem gradijo svojo osebnost/prezenco na odru, predvsem pa tehnično in plesno hitreje napredujejo kot rekreativni plesalci. Seveda so tekme pomembne tudi za nas, ker nas spodbujajo k raziskovanju novih elementov, povezav in stilov, in zato ‘rastemo’ tudi mi.
Začeli sva danes in poglejva malo nazaj v tvoje plesne začetke. Se jih spomniš? Kdo je bil pobudnik, da si se začela ukvarjati s plesom?
Seveda se spomnim, kot bi bilo včeraj. Plesna pot se je začela v vrtcu, in ker sem plesala non-stop, me je mami pozneje vpisala v plesno šolo Wolfy, kjer sem tudi začela s tekmovanji pri pionirjih. Nato me je opazila Mojca Horvat, pri kateri sem plesala do 20. leta, potem pa odplesala v plesni klub Forma. Tam sem poleg plesa spoznavala poučevanje, kar se je pozneje nadaljevalo v Plesalnici Bohinj, in zdaj že pet let poučujem v Impulzu. Naj se ob tej priložnosti zahvalim vsakemu trenerju posebej, saj je čisto vsak pomemben del moje zgodbe. Zaradi njih sem se zaljubila v ples in lahko predajam svojo ljubezen in znanje naprej.
Kakšen plesni stil ti je bil najljubši in na katerega prisegaš še danes?
Obožujem tisti stari jazz, osnove jazza, stil Boba Fosseja, tega sem se ‘nalezla’ pri Mojci Horvat. Se pa z veseljem lotim vsakega stila, saj mi je to v izziv kot plesalki in kot koreografinji.
Si plesalka in si pedagoginja. Kje plešeš in kje učiš ples?
Učim v plesnem klubu Impulz. Ker se med poučevanjem posvečam svojim plesalcem, mi zmanjka časa zase, zato v prostem času plešem pri Maticu Bizjaku v Boleru.
Kakšna ekipa ste v Impulzu?
Smo mlada ekipa z veliko zagona in različnimi zamislimi ter plesnimi stili. Mlada ekipa, da te skipa (smeh).
Kaj meniš, da je pri poučevanju plesa najbolj pomembno in kakšen sistem poučevanja imaš ti?
Želim poslušati in razumeti plesalca ter se mu prilagajati. Vsak plesalec je unikaten in ravno to je čar, da ugotoviš, kaj plesalcu ustreza in kaj ga dela posebnega. Veliko mi pomeni, da se plesalci dobro počutijo na mojih treningih, hkrati pa da pravilno izvajajo vaje in elemente. Moj cilj je, da pravilno uporabljajo svoje telo in se hkrati zabavajo. Poskušam jim razložiti pomen določenih vaj in jih opozoriti na posledice nepravilnega izvajanja le-teh. Z njimi delim svoje izkušnje in jih spodbujam na njihovi poti.
Imaš kakšnega plesalca ali plesalko, za katerega veš, da te bo zapustil in šel s trebuhom za plesnim kruhom? Si ponosna nanj/nanjo?
Ponosna sem na čisto vsakega plesalca, ki je stopil v ‘mojo’ dvorano. Kar nekaj je plesalk, ki že zdaj kažejo izredne potenciale. Še posebej sem ponosna na plesalke, ki so z menoj že od samega začetka svojih plesnih poti, in ena takih je Bina Podjed. K meni je prišla s šestimi leti, z ogromno željo po plesu, skoraj pet let pozneje pa je že večkrat posegla po odličju. Predvsem pa sem hvaležna, da odrašča v skromno mlado umetnico, ki je pripravljena narediti vse in še več, da bo uspešna. Poleg mojih treningov obiskuje še dodatne aktivnosti, ki jo izpopolnjujejo kot plesalko. Hvaležna in ponosna sem tudi na ostale tekmovalke (Ajda Bergant, Tjaša Lokar in Maša Košir), s katerimi smo v letu in pol, odkar so se odločile tekmovati, naredile izjemen napredek kljub situaciji z epidemijo.
Kaj danes določa oz. naredi odličnega plesalca?
Najpomembnejša je strast do plesa, s tem se pokaže njihova energija in prezenca na odru. Seveda pa brez volje in trdega dela ne gre. V prid plesalcu gre tudi vsestranskost, torej obvladati čim več različnih stilov.
So današnji plesalci zahtevni, pri tem imam v mislih, kaj vse ‘zahtevajo’ od tebe?
Ne bi ravno rekla, da so zahtevni. Potrebujejo naše razumevanje in spodbudo, kar se mi zdi nekako logično, saj smo del njihovega odraščanja. Predvsem v minulem letu, ko so bili otroci socialno zelo omejeni, sem opazila, da so potrebovali več pozornosti in sočutja.
Koliko koreografij na sezono pa pripraviš in od kod črpaš zamisli, kaj te navdihuje?
Tekmovalnih točk imam letos pet (nekatere tudi v sodelovanju z Miho Jelovčanom), če pa štejemo še vse koreografije za redne treninge, jih je gotovo več kot 40. Zamisli pridejo spontano, vedno najprej najdem glasbo, potem iz te razvijam zgodbo in koreografijo. Za tekmovalne točke si seveda vzamem veliko več časa pri iskanju primerne glasbe, ki bo ustrezala plesalčevemu značaju. Prav tako vsakemu posamezniku prilagodim zgodbo in koreografijo. Lahko bi rekli, da črpam zamisli in navdih iz plesalcev samih.
Kakšen je tvoj pogled na slovensko plesno sceno?
Slovenci smo več kot odlični plesalci. Žal pa nismo temu primerno spoštovani.
Kaj te pri plesu najbolj osrečuje in kaj najbolj žalosti?
Ples me osrečuje, ker takrat čutim svobodo, spoznavam samo sebe in se s tem lahko izražam, ko se z besedami ne znam. Osrečuje me tudi dejstvo, da bom lahko plesala tako ali drugače vse življenje, po drugi strni pa me plaši misel, da tako aktivno ne bom zmogla plesati večno.
Imaš vzornike v plesnem svetu, koga občuduješ in kam hodiš po nova plesna znanja?
Ko sem bila mlajša, sem se izobraževala v New Yorku, Los Angelesu in Londonu. Zadnjih nekaj let redno obiskujem ‘open classe’ različnih trenerjev v Sloveniji, med drugim sem se udeležila tudi vseh MTP treningov. Lahko pa izpostavim, da sem si v času zaprtja države privoščila precej tujih on-line treningov in s tem širila svoje obzorje. Vzorniki se ves čas spreminjajo s tem, ko se spreminjam jaz.
Kaj počneš, kadar ne plešeš? Čemu namenjaš proste trenutke?
Dopoldneve sem v službi, zaposlena kot projektni vodja v podjetju, popoldneve pa preživim v telovadnici. Tisto malo prostega časa, ki mi ga preostane, preživim s svojim fantom Urbanom in najino psičko Nalo, družino ter prijatelji. Najraje potujem in raziskujem delčke sveta, njihovo kulinariko in utrip mesta.
Vidim, da imaš en velik tatu na desnem gležnju z napisom Dance. Kaj pa je bila inspiracija za tako očitno besede hehehe in zakaj sploh tatuji? Koliko jih imaš vseh skupaj in, če je v planu še kakšen?
V tatuje sem se zaljubila že pri 17-ih letih, nato sta mi starša za 18 rojstni dan podarila začasni tatu. Ker je začel bledeti, sem začela razmišljati o pravih. Glede Dance tatuja pa je bil navdih seveda ples (smeh). Že prej sem vedela, da mi ples pomeni ogromno, ko pa sem bila v Los Angelesu en mesec, zgolj na classih, sem se odločila, da bom to ovekovečila s tatujem. Vse skupaj imam 6 tatujev, ki so večinoma manjši, imam pa v planu še kar nekaj tatujev, vendar še malo zbiram pogum, saj bodo malce večji (smeh). Vsak tatu ima v ozadju zgodbo.
Naštej tri predmete, brez katerih ne greš na nastop, ali na vajo, ali sploh iz hiše, nikamor.
Nikamor ne grem brez elastike okoli zapestja, telefona in steklenice vode.
Po čem si prepoznavna, kako vedo vsi, aha, to je pa naša Ana?
Po tem, da sem štorasta (smeh) … malo ‘heca’, mislim, da me prepoznajo po dobrosrčnosti in empatiji, prav tako pa po tem, da uživam v dobri hrani, to vedo vsi.
Imaš kakšen moto ali misel, ki te vodi skozi življenje?
Imam, dva: Živi danes, ker ne veš, kaj bo jutri, in se bolj posvečaj sebi!
Mi plan es bailar hasta que todo se solucione. (Moj načrt je plesati, dokler se vse ne reši.)
Kje in kako boš preživela letošnje poletje?
Hmmm, načrt je obisk Dalmacije na zaslužene počitnice, nimava pa še natančnih načrtov. Kar se tiče plesa, bomo v Impulzu letos organizirali malo drugačne ‘open classe’. Prav tako pa bom tudi letos obiskovala ‘open classe’ drugih trenerjev. Tako da bo moje poletje gotovo prepleteno s plesom.
Za konec, kdo si, Ana Kurent, in kam si namenjena?
Zelo dobro vprašanje. Sem le ena drobna oseba v vesolju, ki se trudi živeti življenje, polno lepih spominov in napak, na katerih se učim in gradim. Moj namen je z malenkostmi lepšati življenja ljudem, ki me obdajajo, saj s tem sijem tudi jaz.