Tistega mrzlega in temačnega sobotnega večera 28. januarja, pravzaprav v popolni temi, smo se zbirali v bližini nekdanje Hiše plesa, danes zaznane še kot neporušeni objekt na Parmovi 29.
To je predel večerne teme, ki stoji med železniško progo in ljubljansko džamijo, tudi edino, ki jo krasi svetlobni nočni sij. Vsakega posebej so morali pričakati, kajti vhod v Studio Vitkar nasproti Hiše plesa so tokrat preselili na drugi konec, tudi težko zaznan v temi. V pogovorih pa bili informirani, da se ta predel počasi spreminja v večstanovanjsko območje na Parmovi, ko se bo prej ali slej vse majhno in neugledno rušilo.
Zato Vitkar zavod išče svoje novo domovanje, vendar ga še ne najde, ko pa potrebuje visok strop za program svojih zračnih in visečih vsebin. Tudi je ta njihov hišni najem del rušilnega načrta, čeprav so že zamenjali gospodarja, ga še naprej lahko uporabljajo, ampak brez infrastrukture; elektrike in gretja. No, pred vhodom v stavbo smo naleteli na topel zadružni sprejem na prostem, ko smo se lahko končno razsvetlili, pravzaprav videli, tudi greli ob svečah in sledili ogrevalni vadbi nastopajočih ob oknih prvega nadstropja.
Potem pa navzgor po stopnicah v Studio Vitkar, ko se najprej vstopi v malo kuhinjo, nato pa sledili obhodi soban in sobic, povsem na novo razporejenih po obstoječem prostoru.
Toplih radiatorjev ni bilo in sobe ob temperaturi kako stopinjo višje od zunanje, osvetlitev z led žarnicami pa le bila, tudi kak grelec se je našel in luč, k čemur je pripomogel zadružni kabel kar družno napeljan od sosedovega izvira. Ne vem, kaj nas je grelo, mogoče ‘firbec’ ali njihov žar navdušenja nad vsem, kar so pripravili, ta nalezljivi entuziazem, poimenovan po grški besedi entheos, kar v prevodu pomeni: v bogu, imeti božjo moč in modrost; saj drugače ne bi niti mogli vsega tega pripraviti teh zadnjih mesecev, vključno s programom in vsem svetlobnim ter scenskim oblikovanjem, tako kot se to spodobi za vsak gledališki dogodek.
Zamisel in koreografijo za Zadrugo/Za drugo je prispeval koreograf in umetniški vodja Vitkar zavoda Branko Potočan, soustvarjali in plesali so plesalci: Ana Maria Bagarić, Jana Menger, Tajda Podobnik, Tini Rozman, Veronika Valdés, Branko Potočan; avtor in izvajalec glasbe: Goran Završnik; kljunasta flavta: Kristina Martinc; glas: Katarina Krapež; dramaturgija: Andreja Kopač; oblikovanje svetlobe: Gregor Kuhar; video: Petra Hrovatin. Predstava je nastala v produkciji Vitkar zavod, izvršna producentka Mojca Ulaga, premiera predstave pa 28. januarja, ponovitvi 29. in 30. januarja 2023.
Plesnemu projektu Zadruga/Za druga se je sledilo iz prostora v prostor, ko je v vsakem prostoru bilo predvideno stojišče ali še kak sedež za gledalce, odrski del pa celo obdan z rekviziti, uporabnimi predmeti … Tudi se v ritmu slikovito povezovalo še z lastnimi sencami velikankami in ustvarjalo. Skupina plesalcev je bila združena v svojem krogotoku raziskovalnih različic, tako gibalnih kot medprostorskih. Ti so se dvigali z mrzlih tal, tudi se ravnali z njimi ali nepremično obležali, da bi se s pomočjo gibalnih struktur skupine dvigali, poleteli v višavo, se lovili v zankah ravnotežja in znova postavljali na trdo površino. Bili so to novi poleti nepremičnih teles, nove podpore posamezniku, skupini, tudi novi izhodi iz zamrznjenih oblik; vsekakor dobro naštudirane in izurjene gibko zaokrožene plesne variacije. Vse, kar se je tega večera pretakalo v medsebojnih odnosih in po prostorih, bi lahko bila tudi dobrodošla pomoč v življenjskih situacij vsakdana: ko so potrebni samozavest, kondicija, koncentracija, izurjenost, usklajenost, podpora, predanost, sodelovanje, kot tudi velika mera zaupanja.
Plesna kariera Branka Potočana je stekla leta 1986, ko se je pridružil Plesnem Teatru Ljubljana, takratni plesni skupini Ksenije Hribar (1938–1999), in sodeloval v njihovih produkcijah. Zamikal ga je tudi svet, zato se je leta 1990 napotil v Bruselj, kjer je tri leta sodeloval s svetovno poznanim koreografom Wimom Vandekeybusom in njegovo skupino Ultima vez, z njimi tudi nastopal po svetovnih plesnih ter gledališčih odrih. Svojo plesno skupino Fourklor je ustanovil 1994., v tem času ustvaril kar zavidljivo število plesnih projektov in pridobil vrsto nagrad: zlata ptica 1996 za predstavo Sanjam spomin, a se spominjam sanj, leta 2005 tudi zlato paličico za režijo njegove nepozabne predstave Kekec s SMG, predstava Zarjavele trobente (2005) je bila prejemnica glavne nagrade občinstva na festivalu Gibanica 2007 … V okviru Vitkar zavoda je novembra leta 2005 začel voditi in organizirati Mednarodni festival sodobnega gledališča in plesa Rdeči revirji, ki je prvotno potekal v Hrastniku, nato se razširil še na Trbovlje in Zagorje ter se širi po Zasavju. Kot prvi v Sloveniji je začel z vadbo zračnih disciplin, tudi jih konceptualno snoval po modelu cirkusa, je koreograf in pedagog, ki se poslužuje rekvizitov, jih uporablja in snuje v okvirih fizičnega gledališča. In je Branko Potočan docela razgibal slovenski sodobni plesni prostor, ga inovativno poglabljal v razmislek o času in prostoru, kar je bilo možno neposredno slediti tudi v predstavi Zadruga/Za druga.
V gledališkem listu so izpostavili, kako je včasih zadrugo povezoval skupni interes, tako posameznika kot skupnosti, medtem ko se danes iščejo prostori za različne civilne iniciative, ki so vse redkejši in se njihova uporabnost meri le s tržno vrednostjo. V podnaslovu in v razmislek so podčrtali še vprašanje: Kako bomo lahko v prihodnosti še živeli-skupaj? Tega večera se je navkljub mrazu kar na novo zaživelo v skupnem zlitju s prostori, z umetnostjo, ob druženju in izmenjavi mnenj, pravzaprav z novo močjo razumevanja po dveh preteklih, obnemelih letih; za kar so zaslužni vsi ustvarjalci in izvajalci plesne predstave Zadruga/Za druga pod vodstvom koreografa, plesalca in iskalca Branka Potočana, ko je na novo obudil duh zadruge, skupni prostor, kjer se lahko poraja in deluje v duhu sodelovanja.
