Velika čast je biti del ustvarjalne ekipe ob svetovni premieri Zgodbe golobičinega prstana

Golobja kraljica Shiori Matshushima (foto: Royal Opera House Muscat)

12. aprila 2019 ob 19.30 se je na odru Royal Opera House Muscat (ROHM) v Omanu zgodila svetovna premiera predstave The Ring Dove Story (Zgodba golobičinega prstana), v pripravi katere sem kot del ustvarjalne ekipe sodelovala tudi sama, kar si štejem v veliko čast.

Po intenzivnih pripravah zaslužen poklon

K sodelovanju pri projektu me je povabil režiser predstave Ahmed El Sayed Abou Mousa, ki sem ga spoznala v Egiptu, v Kairu. Ahmed je končal šolanje na visokem institutu dramskih umetnosti v Egiptu. Po končani diplomi je nadaljeval svojo izobrazbo v smeri tehnične izvedbe predstav z uporabo hologramov, digitalnih medijev in projekcij. Kmalu se je uveljavil kot režiser in postal umetniški direktor Festival of Art and Malak Theatre, kjer je režiral več dramskih predstav. Danes je Ahmed El Sayed Abou Mousa umetniški direktor Dynamics Ballet Company, ki je bila ustanovljena leta 2015 in si je za cilj zadala uprizarjati plesne predstave, kjer se klasična tehnika meša s sodobno. Vizijo Dynamics Ballet Company navdihuje bogata dediščina arabskega sveta, ki jo kompanija prenaša na odre umetniških hiš. V njej deluje visoko izobražen, izkušen in profesionalen umetniški tim. Produkcijo njihovega novega baleta je navdihnila zgodba o Kalili in Dimni, ki predstavlja eno od egipčanskih basni. To je prvi poskus v zgodovini, da so takšno basen prenesli v plesno predstavo in posebej zanjo napisali novo klasično glasbo. Poleg Ahmeda opravlja delo producentke skupine tudi Sara Ahmed.

Kalila Amr Patric in Dimna Mohamed Zizo

Avtor glasbe je Hrant Minas Keshis Hian, ki ga lahko imenujemo kot očeta tega projekta, saj je zanj napisal celotno glasbeno partituro. Rodil se je v Kairu, kjer je končal študij klavirja, pozneje je študij nadaljeval na fakulteti za likovno umetnost in leta 2017 izvedel samostojno razstavo svojih likovni del v galeriji v Parizu. Študiral je tudi kompozicijo na konservatoriju v Kairu, osredotočil se je na sodobno usmerjene interpretacije in napisal več kot 120 skladb. Tudi on je navdih za stvaritev glasbe za The Dove Ring Sory našel v moralističnih basnih o Kalili in Dimni.

Golobja kraljica Shiori Matshushima in mišja družina

Predstavo je v živo izvajal 39-članski orkester Dynamics Ochestra, ki je v Oman prav tako prispel iz Kaira, kot večina umetnikov, ki so sodelovali v predstavi, pod taktirko dirigenta Mohameda Saada Bashe, ki je z izrednim posluhom sledil našim plesnim zahtevam. Ker je glasba v nekaterih sekvencah precej sodobna, me je skrbelo, kako jo bomo slišali z orkestrom, saj smo koreografijo sestavljali na neorkestralne demo posnetke, vendar nismo imeli nobenih težav. Orkester je zvenel odlično, dirigent pa je maksimalno sledil tempom, ki smo jih izvajalci želeli.

… Mohamed Hamad in Sherly Ahmed

Koreografinja predstave je Sally Ahmed. Tudi ona se je rodila v Kairu, kjer je obiskovala baletni institut in diplomirala z odliko ter se mu pozneje, leta 2006, pridružila kot učiteljica in koreografinja. Plesno kariero je začela v Opera in balet Kairo, kjer je postala prva solistka Moderen Dance Company. Pod okriljem operno-baletne hiše v Kairu namreč delujeta dva enakovredna plesna ansambla – klasični in sodobni. Kot koreografinja je za svoja dela prejela več nagrad, v Dynamic Production Company pa deluje kot vodilni koreograf od samega začetka. Koreografijo za The Ring Dove Story si je Sally zamislila kot mešanico klasičnega in sodobnega sloga, nekateri karakterji v zgodbi so popolnoma klasično zasnovani, drugi sodobno, spet tretji v svoji izvedbi mešajo oba sloga.

Moja naloga je bila precej dinamična. Najti sem morala 14 klasičnih balerin in jih pripeljati v Oman/Muscat. Seveda sem najprej pomislila na naše domače balerine, saj bi bila to verjetno zanje prelepa izkušnja, vendar sta oba naša ansambla, mariborski in ljubljanski, skozi vso sezono polno zasedena, tako da sem vedela, da tega tako ‘na brzino’ ne bo mogoče izvesti. Zato sem se obrnila na Kumiko Noshiro, ki je vodja svoje zasebne Internationa Ballet School München, s katero sva v preteklosti že sodelovali. Kumiko se je bila takoj pripravljena spustiti z menoj v arabsko avanturo in tako se je organizacija začela. Dekleta, ki so bila večinoma iz International Ballet School München, so mi morala poslati svoj CV in videoposnetek, ki sem ga posredovala producentom in koreografinji v Kairo. Na podlagi tega smo izbrali dekleta, ki so morala posredovati še preostale potrebne dokumente in precizne telesne mere, saj so se kostumi šivali posebej za to predstavo.

… gozdne živali …

Kostumografinja predstave je bila Asmaa Abdel Shafi, rojena v Kuvajtu, kjer je diplomirala na visokem institutu za uporabne umetnosti, magistrirala pa je iz modnega dizajna na Helwan University. Pozneje je ustanovila svojo lastno modno hišo pod imenom Asama Shafi, kjer oblikuje in ustvarja svoja oblačila. Za domiselno masko nastopajočih je skrbel Islam Abbas, ki je plesalce spremenil v prava pravljična bitja.

Claudia s plesno ekipo in Kumiko Noshiro

Ko sva s Kumiko Noshiro nabrali celotno zasedbo mladih balerin, sem se 28. marca odpravila v München, da začnem delati z njimi. Naučiti sem jih morala koreografijo Sally Ahmed, s katero sva sodelovali prek interneta – Sally mi je pošiljala koščke koreografije, ki jo je izvajala sama ali z eno od drugih plesalk iz ekipe, jaz pa sem morala to ‘prebrati’ z videoposnetka in prenesti na 14 plesalk, od katerih jih je bilo osem določenih za vlogo Doves (golobice), dve sta bili rožici in dve metulja. Eni od izbranih plesalk je Sally Ahmed dodelila solistično vlogo Queen of the Doves (Kraljica golobic), ki je bila v predstavi izredno pomembna, lahko bi rekla kar glavna. Z njo sem morala delati veliko več kot s preostalimi dekleti, saj je glede na pomembnost vloge imela precej več težje koreografije kot pa golobice, rožice in metulji. Moram priznati, da je bilo delo precej zahtevno, saj je bila glasba nova, precej sodobna in včasih je bilo izredno težko dešifrirati natančne korake na določeno glasbo in jih prenesti na dekleta. Vendar smo s skupnimi močmi zmogle. Moram pohvaliti mlade balerine, njihovo zagnanost, vedno so prišle pripravljene, ponovile prej koreografijo doma, nikoli se niso pritoževale, pravi užitek mi ji bil delati z njimi. Moram se tudi zahvaliti Kumiko Noshiro za njeno pripravljenost na sodelovaje in pomoč pri organizaciji.

Gazela Baher Amgad in golobice

Ko smo prispele 7. aprila v Oman, je bila ekipa navdušena nad našim delom, tako da smo lahko takoj začeli delati na stvareh, koreografiji, ki nam je še manjkala. Naš delovni dan se je začel z baletnim treningom za vse plesalce, ki sem ga jaz vodila. Potem smo praktično ves dan preživeli v gledališču, saj je bilo treba uskladiti vse plesalce med seboj, dokončati delčke predstave, spremeniti, kar morda ni najbolj funkcioniralo. Potem pa to vse poskusiti s kostumi, ki so bili izredno domiselni, estetski, živahni, kostumografka se je posvetila vsakemu pravljičnemu liku posebej, saj je predstava v prvi vrsti namenjena otrokom, pa vendar so zaradi raznih pokrival in mask plesalcem oteževali gibanje oziroma se je bilo treba nanje navaditi.

Kmalu smo začeli delati na odru, saj je bila premiera načrtovana že 12. aprila, časa ni bilo veliko, zato je bilo treba vaje načrtovati intenzivno in premišljeno. Sceno, ki me je resnično navdušila, je zasnoval mladi egiptovski umetnik Mahmoud Sabry. Tudi on je rojen v Kairu, kjer je z odliko končal akademijo za umetnost, diplomiral in leta 2016 tudi magistriral. Z dizajnom se Mahmoud intenzivno ukvarja že od leta 2016. Bil je direktor gledališča na visokem institutu za dramsko umetnost od 2011 do 2014. Kot scenograf je sodeloval pri več predstavah, festivalih, je tudi prejemnik več nagrad za svoje delo. Njegova scena je delovala čarobno. Na prvi pogled precej sodobno zasnovana in preprosta, vendar z neverjetno veliko možnosti spreminjanja, kar scenograf doseže z vizualnimi efekti, projekcijami, menjavami luči. Prav neverjetno je, koliko različnih pravljičnih prizorišč je Mahmoud uspel narediti iz enega samega fiksnega prizorišča. Za svetlobne efekte je bil zadolžen Ibrahim Al Fom, ki je svoje delo obvladal, in skupaj z Mahmoudom Sabryjem sta nam ter gledalcem uspela pričarati čarobno pravljico.

Predstava The Dove Ring Story se je počasi sestavila, vse je potekalo precej mirno, čeprav lahko pred premiero vedno pričakujemo povišan krvni pritisk vseh sodelujočih, plesalci so ponavadi takrat precej utrujeni, režiserji in koreografi zahtevajo svoje, vedno so stvari, ki še ‘ne štimajo’, in večkrat pride do neljubih situacij, ki jih po premieri vsi takoj pozabimo – govorim na podlagi dolgoletnih izkušenj. No, pri tem projektu pa je res vse potekalo izredno prijateljsko, vzdušje je bilo resnično pozitivno, tudi manjše težave, ki so se pojavile, smo rešili brez kakšne velike drame.
Pa še kratka obnova zgodbe: Nekoč je vrana počivala na visokem drevesu v svojem gnezdu, ko je opazila zlobnega lovca, kako se potika po gozdu in nastavlja pasti, da bi se živali ujele vanje. Prelepim golobicam je na tla nasul hrano, in medtem ko so jo zobale, jih je ujel v svojo mrežo. Njihova kraljica, ki je k sreči ostala zunaj mreže, jim je hotela pomagati, da bi vse golobice skupaj istočasno zamahovale s krili in tako odletele skupaj z mrežo stran, vendar je bila ta pretežka in jim ni uspelo, zato se kraljica odpravi po pomoč k miški. Ta se z veseljem odloči pomagati, z lahkoto pregrizne mrežo in tako osvobodi vse golobice. Vrana je navdušena nad miškino pomočjo in zato postaneta prijateljici. Pridružijo se jim še želva in dve gazeli ter skupaj preživijo prelepo popoldne ob jezeru. Lovec pa ne odneha in lovi naprej. Ujame želvo, pozneje tudi gazelo, vendar živali s skupnimi močmi vedno najdejo pravi način, da svoje prijatelje rešijo. Zgodba se konča srečno in otrokom ponuja poučno misel, kako lahko prijatelji združeni ter z dobrim sodelovanjem in medsebojnim zaupanjem premagajo vsako zlo, ki jim grozi. Prijateljstvo je pomembna vrlina, ki jo je treba ceniti, negovati in spoštovati.
Predstava se je začela s pripovedovalcem zgode Taho Kalifo, ki je pred zaveso gledalcem napovedal potek zgodbe, da bi otroci lažje sledili. Ko se zavesa odpre, zagledamo Kalilo (Amr Patric) in Dimno (Mohamed Zizo), ki spominjata na rdečo in modro puščavsko lisico. Odlična plesalca nam v sodobni tehniki pričarata atmosfero gozda. Skozi zgodbo se nam predstavijo še kakovostni šolani plesalci: vrana: Reem Ahmed, lovec: Hany Hassan, miš: Hosam Aly, želva: Mohamed Kamba, gazeli: Sherly Ahmed, Baher Amgad, The Ring Dove Queen: Shiori Matshushima, Doves dekleta: Ayuka Wano, Kokoa Goto, Lui Nagase, Ela Spiteri, Chisaki Yokota, Martina Pinto, Airi Kunugi, Emira Ben Salem, Doves fanta: Mohamed Hamed, Mohamed Fadlon, rožici: Nonoka Nakamura, Mariagiovana Fatima Bonavita, metulji: Yuki Hagiwara, Alice Scala, Emira Ben Salem. Vsi plesalci so dobro odplesali zadane plesne korake, predvsem pa so se izrazno odlično vživeli v pravljične like posameznih živali, kar je za takšno predstavo še pomembneje kot sama plesna tehnika.
V knjižici o predstavi je zapisano: ”S postavitvijo baletne predstave The Ring Dove Story je naredila Royal Opera House Muscat, ki jo je ustanovil sultan Quaboos bin Said, velik ljubitelj umetnosti, kot darilo prebivalcem Omana, pomemben korak naprej v arabski kulturi. Ta prvi arabski balet naj bi postal baza, iz katere se bodo razvijale nove arabske produkcije, ki bodo ponujale možnost razvoja mladim arabskim umetnikom, pridobivanja novih izkušenj, ki jim bodo pomagale izoblikovati njihove nadaljnje kariere.” ROHM je tudi finančno podprla celoten projekt, ki gotovo ni bil majhen finančni zalogaj. Želim si, da bi se tudi v naši Sloveniji začelo razmišljati o naši nacionalni kulturi na takšen način. 

… srečen konec (foto: Royal Opera House Muscat)

Za mano je prečudovita izkušnja. Spoznala sem ogromno novih ljudi, s katerimi sem preživela ogromno čudovitih profesionalnih trenutkov, kot tudi stkala osebna prijateljstva. Že potovanje v Kairo v februarju letos, kjer sem sodelovala na njihovem 2. nacionalnem tekmovanju kot predsednica žirije, mi je pustilo nepozabne spomine, ki so se v tej münchensko–omanski pustolovščini še obogatili. Arabski ljudje so izredno topli, prijazni, pripravljeni pomagati, znajo pohvaliti, cenijo opravljeno delo, prav odlično sem se počutila med njimi. Ker je bila skoraj celotna ekipa iz Kaira in ker smo si izmenjali kontakte za nadaljnje sodelovanje, bom gotovo še odšla tja. Morda pa uspem organizirati, da bi nekaj otrok iz njihove baletne akademije letošnje poletje prišlo v Ljubljano in se udeležilo Plesnega poletja v Ljubljani, ki ga bom realizirala v avgustu, saj bi bila Slovenija zanje gotovo neka nova, drugačna izkušnja. V glavnem – bilo je ‘ful fajn’… in jaz bi še kdaj tako… In to tudi nameravam.

View Gallery 12 Photos