56. festival Borštnikovo srečanje je potekal od 4. do 27. junija v živo v Veliki dvorani SNG Maribor in tudi na drugih mariborskih prizoriščih, znano pa je, da so morali lanskega oktobra zapreti svoja festivalska vrata ravno zaradi koronskih ukrepov, čeprav sta že bila uprizorjena dva festivalska dogodka.
Tako se je lanski nerealizirani program preselil v letošnje junijsko poletje. Selektor tekmovalnega programa Rok Bozovičar je lani v tekmovalni program izbral deset gledaliških uprizoritev po ogledu več kot 110 v sezoni 2019/2020. Borštnikovo srečanje je vsakoletni pomemben dogodek slovenskih gledališč, ki vsako leto bogati izbor in predstavitev kakovostnega ter raznolikega gledališkega programa naših dramskih hiš, kar je pomembno za uveljavljene in razvoj slovenskega gledališča doma in na mednarodni sceni, tudi za njegovo umetniško nadgradnjo. Sestavni del programa je bil še izbor spremljevalnih gledaliških ali t. i. hibridnih izvedb, teh pa trinajst na sporedu, trinajst povezanih tudi s performativno in glasbeno sceno, koreografijo ter sodobno plesno izvedbo.
Med temi trinajstimi so tudi štiri uprizoritve naše neodvisne scene: Tehno burleska, Tatovi podob (Emanat); Poklon, avtorski solo ples Tanje Zgonc (Plesni Teater Ljubljana); sodobno plesni projekt Vsak zakaj je čas, prostor Snježane Premuš (Zavod Federacija, Nomad Dance Academy) in Physis (Via Negativa).
Del spremljevalnega programa je bilo tudi gostujoče, sodobno plesno gledališče Eastman iz Belgije mednarodno uveljavljenega koreografa Sidija Larbija Cherkaouija, ki je v petek, 18. 6., s predstavitvijo svojega sodobno-plesnega projekta Nomad slavnostno odprl 56. Borštnikovo srečanje.
Koreograf Sidi Labri Cherkaoui je rojen v Belgiji mešanemu zakonskem paru, flamskemu očetu in maroški materi, po veri katoličanu in muslimanki. To je sredina, ki mu je širila učna obzorja, tudi dala širok ustvarjalni pogled. Pri štirinajstih se je navdušil nad TV-atrakcijami pevke Janet Jackson, torej za pop glasbo in pop umetnike 80-tih. Nato so sledile učne ure jazza, baleta, hip-hopa, flamenka. Leta 1995 je belgijski koreograf in režiser Alain Platel organiziral plesno tekmovanje za izbor naj belgijskih plesalcev, Sidi pa osvojil naslov najboljšega. Ob Platelu se tudi prvič soočil s sodobnim plesom, nato ga navdušil Wim Vandekeybus, tudi z njim sodeloval, pa Anne Teresa De Keersmaeker in Trisha Brown, posebej pa se posvečal Pini Bausch in Williamu Forsythu.
Beseda nomad izhaja iz grške besede nomas, njen pomen pa mesto za pašo, tudi so nomadi narod brez strehe nad glavo, ki se nenehno seli in išče hrano, pašo za živino. Danes so to kar begunci, nomadi pod prisilo nečloveških dejanj, turisti ali popotniki, ki raziskujejo svet tako kot koreograf Sidi Labri Cherkaoui, ki je neke vrste koreografski popotnik, ko nenehno išče nove navdihe za svoj umetniški opus, največkrat v povezavi z naravo, tega največjega arhitekta planeta. Svoj čas se je navdušil nad življenjem v Šaolin templju, njihovim čajnim obredom, programom joge, zena borbenih veščin, kar tudi sam prakticira, vse bolj pa posveča narodnim običajem in odkrivanju ekstremnih oblik bivanja. Ena teh koreografij je tudi Nomad, premierno uprizorjena v Pragi 4. junija 2017, v trajanju ene ure in brez odmora. Prva video slika, vidna na odru, razgrne presušena puščavska tla (oblikovalec videa: Paul Van Caudenberg), na dnu poslikave pa stojijo oni, zasenčena skupina ljudi, ki ob tonih klavirskih tipk posamično vstopa naprej po odru, pravzaprav navidezno izstopijo iz video poslikave, vsaj tak vtis se dobi ob svetlobni manipulaciji (scenografa: Willy Cessa in Adam Carrée; oblikovalca luči: Willy Cessa in Sam Mary).
Plesna skupina je že sama po sebi narodno raznolika, je skupina dozorelih plesalcev izrednih plesnih moči in plesne izraznosti, ko zavibrirajo in gnetejo stanja osebnega ter skupinskega boja za preživetje ali izpostavljajo človeška sočutja, radosti ob srečanjih, dotikov in objemov, izvedba pa v sestavi odličnih: Oscarja Ramosa, Pola Van den Broeka, Wanga Qinga, Kazutomija ‘Tsukija’ Kozukija, Nema Oeghoedeja, Verdiana Cassoneja, Mabrouka Gouicema, Nicka Coutsierja, Stephanie Amurao, Jonasa Vandekerckhovea in Mohameda Toukabrija.
Tudi glasba je pomembno vodilo tega puščavskega popotovanja, je tenkočutno obarvana z molitvami, arabskim vzdušjem, borbenimi preizkusi ali merjenjem sil, tudi grozo časa (zvočno oblikovanje: Felix Buxton). Dodatno še niansirana s Cherkaouijevimi klavirskimi deli, duhovno povzdignjena s spevnimi zvoki in napevi sufijev, tudi tradicionalnimi napevi z Amamijskih otokov na Japonskem; ko zvoki valovijo po prostoru, kot veter pa spreminjajo krajino nomadskih doživetji. Odeti so v oblačila zemeljske barvitosti, zemlje, peska (kostumografija: Jan–Jan Van Essche), so tudi dovolj oviti okoli teles, ko se ščitijo v boju s puščavo. V koreografiji se sočasno opozori še na živalski svet in človekov odnos do njih. Insekti, kamele, šakali dobijo prepoznavne orise značilnih gibkih oblik, tudi se oživi beduine in njih kamele v zanimivo ter vešče kadriranih stanjih nomadske skupine, osvobojenih pregonov in nadvlade, ko jim je dana svoboda gibanja, vendar v pokrajini nemogočega preživetja.
Plesno gibalna oblika je neobičajna, svobodna, dovolj izrazna, tudi naravno pripovedna, tako ob prvih korakih na odrski površini zavibrirajo najprej prsti, te tipalke okolja in spoznanja, nato roke usmerjajo poglede v višave in stečejo valovanja medsebojnega snidenja, telesnih okroglin, obdanih s toplino človeške čustvene lepote, so uglašeni in sočutni v tem svetu golega preživetja, vendar ne zmanjka ne sebičnega ograjevanja in ne zagrenjenosti.
Sčasoma narava le prisluhne neizrečenim željam, na videu se tvorijo meglice, svetlobni prebliski in dolgo pričakovane kapljice odrešitve. Skupina oživi, zavrže puščavska oblačila in se prepusti stopljenemu blatu, po katerem polzijo, se hladijo in mažejo. Po dežju pa ozadje videa zapolnijo črtice rožnatih kontur, saj tudi puščavska tla zaživijo. So odrešeni? Po užitkih ob prostosti in odrešitvi se njih pogledi nenadoma ustavijo na veličastnem izbruhu zračne gobaste oblike ali jedrske eksplozije.
Predstava se zaključi, ko na prazen oder zajadra človek krvavih ran ali prelitega rdečega barvila po telesu. Je osamljen in utrujen, pada in se dviguje, potem enakega krvavega videza vstopi še drugi, med njima se razvije duet sočutja in upanja, praktično objem preživetja, ko eden skuša uiti, drugi pa to več ne more.
Predstava Nomad je tenkočutni koreografski pridih o preživetju in življenjskem bojevanju na našem planetu; ko se že posega po svobodi, jo znova oblega nova pošast, zmaj, ki hlasta po življenju in krvi človeštva. Koreograf in režiser Sidi Larbi Cherkaoui je premišljeno, kar zenovsko osvetlil človeški rod, ki iz časa v čas tudi vedno znova odkriva pokrajino svojega bivanja, planet Zemljo, ko ta niti malo ni materinska do svojih prebivalcev, ki vedno znova krvavijo na njenih tleh, tudi znova upajo in se skušajo rešiti. Predstava ni temačna, nasprotno, saj koreograf Cherkaoui z visoko umetniško noto komponira življenjsko plesno pokrajino fikcije in realnosti, ki jo Nomad v presežkih svojih moči lahko premaga in izstopi iz nje. Kako naprej in zakaj ali če sploh, je že tema sugestije, tudi zenovske modrosti; znano pa, da je atomska energija tu med nami, tudi virusni zmaj z nami; smo kljub temu lahko poletno brezbrižni, ali smo osvobojeni …?
Čestitke selektorjem in organizatorjem 56. Borštnikovega srečanja, ki so izbrali in pripomogli k uprizoritvi plesne predstave Nomad, veličastnega koreografskega projekta novih uprizoritvenih dimenzij.
