Umetniški presežki plesne scene minulega leta

Ob koncu decembra 2015 se je zgodil koreografski umetniški vrhunec tega leta, in to 29. decembra, ko je bila premierno uprizorjena predstava Milana Tomašika & Co z naslovom Železno modra / Silver Blue, ki se je tudi v letu 2016 še vedno uvrščala med koreografske stvaritve, ki sodobni plesni sceni prispevajo svežino ter umetniški presežek, ko se je pod koreografskim vodstvom Milana Tomašika smiselno povezoval čas baroka s sedanjikom in se je razgalila človeška narava nepredvidljivih izbruhov, nasilja ter obžalovanja. Ko pa se sile izbruhov umirijo, potem steče mirovna faza in se človeška obličja ovijejo s šarmom gledališke maske ‘commediie dell´arte’, soustvarjalci in izvajalci predstave – Alessandro Solima, Tina Valentan, Špela Vodeb in Milan Tomašik – lahko znova ter na novo gradijo svoj novi pohod na odru gledališča, življenja.

Tudi ob koncu leta 2016 so tri koreografinje – Jana Menger, Rosana Hribar in Maša Kagao Knez – poskrbele za premierno presenečenje, ko so koreografsko inovativno posegle v kultno partituro Igorja Stravinskega Posvetitev pomladi, tudi zasnovale koreografski triptih z istim naslovom, tri izvirne oblike ritualnega obujanja življenja ob soustvarjanju ritma in glasbenih priredb (Tomaž Gorkič, Ana Pandur, Marjan Stanič, Marko Hatlak, Issiak Sanou, Joseph Nzobandor – Jose, Murat).  

Režiser in koreograf Matjaž Farič je v svoji novi predstavi Synesthesia premišljeno izpostavljal čutne sfere, ki se zaznajo kot soobčutje, ko se npr. ob rezu limone začne ustna votlina polniti s slino … V tem primeru sinestezija ni bolezenski pojav, temveč naraven odziv na čutne predstave, na katere se ljudje odzivamo z lastnimi čutili. V Faričevem umetniškem jeziku pa se jasno stilizira interakcija medsebojnih odnosov, kjer živalske maske na glavah izvajalcev dopolnjujejo in aktivirajo tudi nove čutne zaznave.

Med te tri omenjene koreografske inovacije prištevam še letošnji plesni projekt Kaje Lorenci Morda na videz kdaj kot vsi ljudje, ko je v jeziku gibalnega minimalizma in izrisanih gestikulacij stekel znakovni pogovor med skupino plesalcev, ki se med seboj čutijo, komunicirajo in snujejo nove vezi v domišljeno zasnovanem gibalnem pogovoru in mimohodu tišine na poti od enega do drugega konca odra.
Skupna zasnova vseh štirih omenjenih koreografskih projektov je konceptualno poglabljanje v nove in izvirne strukture ter povezave v sferah plesne, glasbene in gledališke umetnosti, ko se na umetniškem tronu izpostavlja on, človek, njegova nrav, telesna substanca in zanj značilni čustveni odsevi.

Neinstitucionalna sodobna plesna scena posega prav v višine slovenskih umetniških obzorij, se vidno povezuje z raznolikimi poljanami  umetnosti in novodobnimi plesnimi trendi, tudi okviri z najnovejšimi scenskimi tehnologijami, tako da ni opaziti večjih razlik med našimi sodobnimi plesnimi uprizoritvami in tistimi, ki gostujejo pri nas ali se jim sledi v tujini, nasprotno – smo kar velikokrat v bleščečem ospredju. In čeprav plesna umetnost posega po ustvarjalnih vrhovih, pa državna finančna pomoč skopo krči financiranje, namenjeno prav tej naši najmlajši umetnosti, in to v tolikšni meri, da je koreografinja in plesalka Janja Kajič tem nevzdržnim razmeram posvetila avtorski solo temačnih misli: Cianoza, ki se dogaja v urah teme v parku ob Gradaščici na Barjanski cesti. Zaradi teh razmer mnogi naši sodobni umetniki iščejo možnosti preživetja v tujini ter v sferah drugih odrskih in pouličnih umetnosti.

Celjanka, koreografinja in plesalka Estela Žutič usmerja svoj plesni opus bolj na mednarodno sceno, čeprav deluje tudi doma. Na odru Plesnega Foruma Celje je izpisala svoje intimne misli v solističnem plesnem performansu Svitanje, ko svojo osebno prtljago končno odloži na gledališki sceni in je Svitanje njen svit novega jutra, ki ga dramatično spleta v temi tišine in v plamenu sveč (premiera v letu 2015, ogled pa na reprizi 2016).

Avtorski solo projekti so se kar vrstili na plesnem prizorišču, tudi v obliki glasbeno-plesnih improvizacij Neforma / Zavod Sploh na odru KC Španski borci, kuratorja pa Katja Legin in Jošt Drašle. V ospredje umetniških izvedb postavljam avtorska solo projekta Rdeča – Sled Matjaža Fariča in Solo Milana Tomašika. Solistični projekt Matjaža Fariča Rdeča – Sled je nastal ob 30. obletnici njegovega umetniškega ustvarjanja na plesni sceni, je njegov intimni izliv zrelega razmišljanja petdesetletnika, ki je povsem doma na gledališkem odru. 

Sodobnemu plesalcu in koreografu Milanu Tomašiku prav gotovo ne primanjkuje ustvarjalnega navdiha, kar je bilo možno videti tudi v njegovi avtorski predstavi Solo 2016, obdani s plesno poetiko njegovih koreografskih obzorij. Da pa so naši koreografi začeli brskati po globelih svoje notranjosti ter bolečinah občutkov, v določenih izpovedih predstavlja že kar odrski odsev obstoječega stanja naših svetovnih dni. 
Ekspresivni izbruh psiholoških stanj in misli avtorice ter koreografinje Vite Osojnik v predstavi Nosila sem tuje otroke je ena teh uspešnic, kjer se v novodobni tehnologiji videoprojekcije senčijo notranja čutna stanja ter svet misli, medtem ko na odrski sceni v teku vsakdana prijadrajo na plan zatrti občutki možnih neizpetih želja.

Svoje miselne sfere je v sceni odra mrežila ter čutno razpredala tudi Tina Valentan v predstavi Kalipso, poimenovani po grški boginji enakega imena, ko je ob didaktičnem poigravanju z malimi in velikimi jajčeci snovala performans o ženski specifiki, o njej – matici življenja. Tina se je tako znova predstavila kot domiselna animatorka, ki na sceni odra večpomensko in metaforično izpisuje obstoječe pozicije ženske v današnji patriarhalni družbi.

Slovenski plesalec in koreograf Jernej Bizjak, nekoč plesalec in koreograf Kazine, nastanjen in delujoč na Danskem, je nenadoma pristal na naši sodobni sceni, presenetil kot dober pedagog, predvsem pa s svojim dobro insceniranim plesnim prvencem V objemu sprožilca ali pot do točke nič, ko je na odru realno zarezal v pereče bolezensko stanje naših dni, v depresijo, ki se širi na vseh področjih družbe, ko lovi že šolske generacije, v zanj značilnih gibalnih sintezah pa sugestivno izpostavil to psihično bolezensko stanje sedanjega časa.

Mariborčanka Tina Dobaj je ob koncu leta v svoji novi koreografski postavitvi Silhueta spevno jadrala po zgodovinski mistiki Minoritske cerkve, ko se je na visokih in gladkih cerkvenih stenah ilustriral gibljivi senčni svet, se krčil ter širil ob avtorski glasbi Andreja Hrvatina in ob projekcijski tehnologiji svetlobnih manipulacij, ko se je senčila plesalkina gibalna poetika.

 
V povezavah različnih plesnih praks s sodobnim plesom je v ospredje stopila tudi pedagoginja in plesalka flamenka Ana Pandur Predin, ki v svoj plesni projekt Sinkopa ob glasbenih soustvarjalcih – Mauricio  Valdés in Jure Pohleven – na izviren način vpleta znanost ter jo tudi umetniško povezuje z glasbenimi oblikami.

Akademsko poglobljeno pa so se trije diplomanti SBP Univerze Linz združili v plesnem prvencu Hweöl (avtorja in izvajalca Jerca Rožnik Novak in Leon Marič, avtorska glasba in izvedba Kaia Strobla), svoje ustvarjalne silnice pa študijsko usmerili na področje kinetike in vrtenja,   jih tudi inteligentno vpletali v pore življenja.

Mednarodna plesna skupina EnKnapGroup deluje pod umetniškim vodstvom koreografa Iztoka Kovača, za seboj pa ima že več kot trideset koreografskih stvaritev, ki so nastajale z različnimi domačimi in tujimi koreografi; je prav gotovo plesna skupina, ki na široko in veliko posega po poljanah plesne umetnosti. V letu 2016 so uprizorili tri predstave treh ustvarjalnih zvrsti: plesne lupinge ali zahtevne akrobatske oblike v koreografski postavitvi Guya Naderja in Marie Campos Loop du Loop, potem se še osebnostno luščili v koreografiji Adrienn Hód Pearl, ob koncu leta pa se predstavili kot pravi ameriški kavboji v predstavi Zasledovalci sreče po scenariju Pavola Liške in Kelly Cooper.

Poseben status in umetniško usmeritev na naši plesni sceni izkazuje koreograf Branko Potočan, za katerega so v Cankarjevem domu organizirali Mali plesni simpozij ob njegovih 30 letih delovanja na sodobni plesni sceni. Potočan ni poseben zato, ker prihaja iz naših Revirjev in tam širi plesne poljane, njegova posebnost je skrb za mladi rod plesalcev, ki jih oblikuje in ki nastopajo v njegovi plesni skupini Fourklor, je tudi njegova usmeritev v sceno fizičnega gledališča, kjer prevladujejo zahtevna akrobatska ter fizična sosledja, so tudi neposredne vezi s cirkuškimi umetniki ter orodji na vrtečih se višavah in je njegov izredni socialni čut do tistih, ki se ne morejo gibati ali se gibljejo drugače, ko jim lica ožari nasmeh, ker so bili sestavni in kreativni del njegove uprizoritve. Tako je izzvenela tudi njegova nova premiera Žepi polni zvezd, ko so se premagovale fizične ovire in zapleti, ki tako kot zmage v življenju vselej prispevajo k radosti, kot v pogovoru poudari Branko.

Za mladi slovenski plesni rod že več kot trideset let skrbi Javni sklad RS za kulturne dejavnosti (JSKD RS, prej ZKOS); na letošnjem mednarodnem tekmovanju plesne ustvarjalnosti mladih OPUS 1 je bila podeljena produkcijska nagrada PS Intak & JSKD Veroniki Váldes za njeno avtorsko miniaturo Liquid Anonimus, ki bo uzrla premiero letos. Leta 2015 je bil nosilec omenjene nagrade Žigan Krajnčan, ki je s svojim plesnim kolegom Gašperjem Kunškom ustvaril plesni projekt Neimenovano, energijo, ki teče po njunih žilah, ju združuje na plesni sceni in jo zaznamo kot plesno in ustvarjalno zasvojenost. S svojim projektom mladostne in novodobne plesne svežine sta dobesedno zatresla našo sodobno sceno, potem pa se je zgodila že njuna nova scenska uprizoritev Ejlijen Expres. Ta je v prvotni improvizacijski izvedbi najprej navdušila središče Murske Sobote v času festivala 11. Front@, jeseni pa uzrla premierno odrsko postavitev ob avtorski glasbi Kristjana Krajnčana in pod mentorstvom Kaje Lorenci. Predstava je po svoji originalnosti in plesni ekspanziji tandemu Krajnčan in Kunšek omogočila polet na domača ter tuja prizorišča plesne umetnosti, ju kar katapultirala v svet scenskih umetnosti in gledališča.

 
Na Festivalu Živa 2016 je s projektom Srečanje stopila v ospredje tudi koreografinja mlade generacije Ana Romih, ki je leta 2014 diplomirala na SNDO Amsterdam, ko ob viziji ekstatičnega prebujanja zlato pobarvane Katje Kušar pogumno odgrinja zaveso onostranstva in da misliti.

V plesnem letu 2016 smo dočakali tudi tisto, kar večkrat pogrešamo na naši plesni sceni, in to je humor in je smeh, za kar je poskrbel koreograf Goran Bogdanovski s svojo predstavo 2:0, obnovo nekdanje uspešnice Fičo Baleta 1:0, sprožil pa plaz prisrčnega smeha gledalcev na  odprtju Co festivala Nomad Dance Academy, in to v nogometni izvedbi že dozorelega baletnega tima v ‘kopačkah’.

Svoj humorni prispevek letu 2016 je dodala tudi koreografinja ter pedagoginja Urša Rupnik s svojim novim plesnim projektom Utvare-Prevare ob avtorski glasbi Davida Kocmurja in koreografskem svetovanju Maše Kagao Knez. Je zabavno in intimno strukturirana plesna predstava o ženskih lepotilnih tegobah ter tudi dobrodošla humorno zasnovana noviteta na sodobni plesni sceni.

  
Naši sodobni plesni ustvarjalci pa se vse bolj povezujejo ne samo z glasbeno, ampak tudi z likovno umetnostjo, z galerijami in muzeji, kjer se v prostoru umetniškega razstavnega prostora in statike instalirajo žive plesne strukture, gibalne ter plesne instalacije. Na tej likovno strukturirani plesni sceni sta posebej dejavna koreografinja Mateja Bučar in likovni umetnik Vadim Fiškin, ki delujeta kot umetniški tandem. V Cankarjevem domu so organizirali Mali plesni simpozij v čast njunim 25 skupnim ustvarjalnim letom. Simpozij je bil tudi neposredni uvod v novo prostorsko ter gibalno instalacijo z naslovom Pol-Na.Črta, ki je nastala po idejni zasnovi Mateje Bučar in ob soustvarjalcih prostora, zvoka, plesa: Vadim Fiškin, Maja Kalafatić, Katja Leban, Andreja Rauch Podržavnik, Borut Savski. Pol-Na-Črta je z led trakom razdelila Veliko sprejemno dvorano CD na dve polovici, na vsaki strani črte pa se izpostavljalo gibanje dveh akterk, kar je privabljalo poglede obiskovalcev predstav Cankarjevega doma.

Plesna ekspresija plesalke Nine Fajdige z naslovom Pendelum je plemenitila razstavni prostor Galerije Kresija ob razstavi likovnice Urše Vidic Glassworks, ko se je dinamična abstraktna plesna forma prepletala s statiko razstavljene likovne vizije.

V tem letu se je v kletnih prostorih Opere Ljubljana, kjer je postavljen komorni oder -3, dvorana namenjena raziskovanju, zgodila svojevrstna  likovno-baletna instalacija Globina (po)gleda, ki sta jo ustvarili balerina ljubljanskega baleta Kristina Aleksova in scenografka, vizualna umetnica ter njena partnerica Živa Petrič. Za omenjeno instalacijo bi bil povsem pravšnji tisti znani rek, tako spodaj kot zgoraj, ko je v uprizoritvenem prostoru stala velika črna kvadratna kocka, ki je kar spominjala na ono črno na vrhu strehe zgodovinske stavbe Opere, ki jo žal tudi kazi. Veliki črni in kvadratni lik v prostoru -3 je imel ob straneh in na različnih višinah vgrajena kukala, leče, ki so obiskovalcem omogočile pogled v notranjost kocke, kjer so zagledali bleščečo belino, znotraj te pa še koreografirane premike baletnih plesalcev.

Obe naši institucionalni baletni hiši, tako v Ljubljani kot  Mariboru, se usmerjata v programe klasičnih baletnih in modernih uprizoritvenih oblik, in kot kaže, vse bolj razpirata možnosti ustvarjanja tudi svojim članom baletnega ansambla, kar je prav gotovo pohvalno in je treba pozdraviti; v tej smeri je zelo dejavno Društvo baletnih umetnikov Slovenije / DBUS. V Ljubljani so spomladi postavili praizvedbo dramsko zasnovanega baleta Dr. Živago v koreografiji mednarodno priznanega koreografa Jiŕíja Bubenička po istoimenskem romanu Borisa Pasternaka, ko lahko le upamo, da predstava stopi na pota gostovanja tudi izven naših meja, kar si po dobri koreografski postavitvi in izvedbi prav gotovo zasluži.

Jeseni pa je luč ugledala že nova ali obnovljena premiera moderne baletne uspešnice Yourija Vámosa Romeo in Julija na glasbo Prokofjeva  in po romanu Williama Shakespeara, ki se je znova izkazala za odrsko uspešnico, vredno ogleda, po kateri so ljubitelji baleta spraševali v času prazničnih dni tudi za darilne bone, a nič od tega ni bilo načrtovano, žal.

Povezava dveh uveljavljenih koreografov na naši plesni sceni, Edwarda Cluga in Iztoka Kovača, je znova prišla na plan ob gostovanju Bitef Teatra in plesne skupine Bitef, ko so v Veliki dvorani KC Španski borci uprizorili novo Clugovo delo Ptiči po komediji grškega komediografa Aristofana, ki humorno in dovolj jasno izpriča, kako se človekova čud ni nič kaj spremenila v zgodovinskem razponu in v času od prve uprizoritve Aristofanovih Ptičev 415 pr. n. št. pa vse do danes (gostovanje je bilo organizirano v sklopu programa Uvoz-Izvoz Zavoda En-Knap). V okviru drugega mednarodnega programa Zavoda En-Knap Plesna Vesna je na odru Velike dvorane gostovala tudi znana madžarska plesna skupina Éva Duda Dance Company, za katero je naš koreografski tandem Gregor Luštek & Rosana Hribar postavil novo koreografijo novega gibalnega navdiha: Ali se začne s poljubom?, kjer se preigravajo ustaljeni klišeji, se drzno spletajo osebnosti, tudi slikovito portretirajo njihovi karakterji. 

SNG Maribor je v času od 10. do 17. septembra organiziral teden sodobnih baletnih del, Teden Edwarda  Cluga, s katerim so počastili 25 ustvarjalnih let koreografa, umetniškega vodje in direktorja mariborskega baleta Edwarda Cluga. Velika dvorana SNG Maribor se je skoraj vsak večer napolnila, ko je bilo na sporedu eno od njegovih uspešnih del. Zadnji večer (17. 9.) pa bil namenjen Clugovem opusu, koreografijam, ki jih je postavil za tri velike baletne hiše, v Zürichu, Haagu in Stuttgartu.

SNG Maribor je svojo prvo premiero v letu 2016 namenilo programu baletne klasike, baletu Gusar / Le Corsaire skladatelja Adolphea Adama v koreografski postavitvi Latvijskega koreografa Aivarsa Leimanisa. Ta tehnično zahteven balet se je pri nas prvič lahko tudi v celoti izvajal ob večinoma dobro pripravljenem in številčnem moškem delu mariborskega baletnega ansambla.

Koreografinja Valentina Turcu je proti koncu leta postavila svojo novo koreografsko stvaritev za trideset plesalcev mariborskega baletnega ansambla v slogu zanjo značilnega baletnega neoklasicizma, dramsko zasnovan balet Jevgenij Onjegin po romanu ruskega pisatelja Puškina ter v izbrani glasbeni romantiki Rahmaninova in Čajkovskega. Avtorica je vsebnost romana slikovito kadrirala in poglablja v zaplete ter preplete na novo nastale ruske buržoazije ter njihovega plemstva v zatonu; bila pa z navdušenjem sprejeta tako na premieri v Veliki dvorani SNG Maribor kot na gostovanju v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma.

Težko je podčrtati končno misel o plesnem letu 2016, ko pa se je na tej umetniški sceni ves čas pestro dogajalo v obilju dobrega in so se predstave tudi podvajale istega dne, celo ob isti uri, produkcije pa zgostile v jesenskih mesecih. Tako da si niti ni bilo možno vsega ogledati, kar pomeni odlično produkcijsko oceno plesnega  leta, hkrati pa zahteva tudi selekcijo ogledov ob le nekajkratnih ponovitvah na sodobni plesni sceni. 
Kaj drugega, kot da želim vsem nam še naprej v letu 2017 umetniškega plesnega izobilja, našim plesalcem in ustvarjalcem pa predvsem boljše delovne in življenjske pogoje! Srečno 2017!

View Gallery 29 Photos