Tudi na stara leta je mogoče uživati. Le bolj se, prosim, obleci. In po možnosti vse ohlapneje.

Pri Mladinski knjigi začenjajo založniško leto s Skrivnim dnevnikom Hendrika Groena, starega 83 let in ¼, ki bo kmalu na knjižnih policah. "Če se ima človek česa veseliti, to krepi tudi veselje do življenja." Hendrik Groen, prebivalec doma upokojencev, je prepričan, da je mogoče na stara leta še vedno uživati. Da bi s sotrpini (vsaj za hip) ubežali starostnim tegobam in životarjenju v domu, ustanovijo društvo Starine, ne pa crkovine:
1. Cilj društva je z izleti polepšati življenje v zlatih letih.
2. Izleti se začnejo po enajsti uri ob ponedeljkih, sredah, četrtkih ali petkih.
3. Udeleženci ne smejo tarnati.
4. Treba je upoštevati različne zdravstvene omejitve.
5. Treba je upoštevati višino osnovne državne pokojnine.
6. Organizator vnaprej ne sme izdati več informacij, kot je nujno potrebno.

Hendrik Groen, nizozemski avtor pod psevdonimom, je s svojim Dnevnikom, v katerem trpke resnice staranja prepleta s hudomušnimi domislicami neupogljivih starčkov, v hipu osvojil srca bralcev. Pridružite se Starinam pri njihovih dogodivščinah in se prepričajte, da za smeh ni nikoli prepozno. Skrivni dnevnik Hendrika Groena, starega 83 let in ¼ je najboljši roman leta 2016 po izboru bralcev na Nizozemskem (izšel je že leta 2014) in uspešnica po celem svetu. Groen o svojem romanu pravi: "Noben stavek ni zlagan, ni pa vsaka beseda resnična."
In za pokušino nekaj odlomkov iz knjige:
1. januarja:
Tudi letos mi je za starčke eno figo mar. Vse to podrsavanje za hojico, ta neumestna nepotrpežljivost, to večno jamranje, pa piškoti pri čaju, pa stalno vzdihovanje in stokanje. Sam sem star triinosemdeset let in četrt.
2. januarja
… Natanko eno leto bom necenzurirano popisoval življenje v domu upokojencev v severnem Amsterdamu. Lahko se sicer zgodi, da me še pred koncem leta pobere, ampak to bo pač višja sila. Za ta primer bom prosil prijatelja Everta Duikerja, da bi na pogrebu prebral venček mojih dnevniških zapisov. Ko bom ležal na parah v mali dvorani krematorija Obzorje, lično napravljen, bo nelagodno tišino pretrgal Evertov raskavi glas in ogorčenemu občinstvu prebral nekaj prijaznih odlomkov. Samo nekaj me skrbi: kaj če Everta pobere pred mano? To res ne bi bilo lepo od njega, sploh ker imam jaz precej več križev in težav kot on. Najboljši prijatelji so tudi zato, da se nanje človek lahko zanese, ko jih rabi. Se bova pogovorila.
Za konec še nekaj mnenjo knjigi: "Groen in njegovi križi in težave v domu upokojencev so tako duhoviti kot odraščajoči Jadran Krt," (nizozemska revija Zin) "Ta knjiga je strašno zabavna, vendar nikakor ni zgolj komedija. Pripoveduje o prijateljstvu, nesebičnosti in ponosu, ki zaznamujejo vsako človeško izkušnjo. Ko bom star, hočem biti Hendrik Groen." (John Boyne, avtor uspešnice Deček v črtasti pižami) "Hendrik Groen nas spomni na eno najbolj osnovnih indragocenih življenjskih resnic: čeprav se vsako življenje konča, se sami odločamo, kakšen bo ta konec." (Giuseppe Strazzeri, založniška hiša Mauri Spagnol)