Tristan Baš, pozdravljen in dobrodošel na našem portalu. Se nam lahko v nekaj stavkih predstaviš, kdo si – kot oseba in kot plesalec?
Sem športnik in umetnik. Ples združuje oboje. Rad rišem, urejam videoposnetke, se vozim s kolesom, hodim v hribe z dobro družbo, obožujem živali in se družim s prijatelji. In rad plešem. 
V plesu sem se na začetku znašel bolj po naključju. Najprej sem hodil na break dance, pozneje sem na povabilo prijateljice – iz radovednosti – šel na avdicijo za hip-hop. Ugotovil sem, da mi je hip-hop všeč. Začel sem plesati v Plesnem mestu, kjer sem imel na srečo super trenerko. 
Kako te je pot pripeljala do skupine Artifex?
Na tekmah sem videl njihove plesalce in mi je bil všeč njihov hip-hop. Zanimalo me je in sem šel na dan odprtih vrat. Tam so me je navdušili in sem se jim pridružil.
V Artifexu se razumemo med sabo, vsi smo povezani s klubom. Treningi so super. Zanimivi, razgibani in fizično naporni. Zdi se mi, da se na vsakem treningu nekaj novega naučim. To je zaradi trenerjev, ki se vedno znova izpopolnjujejo in svoje znanje prenašajo nam. Pa niso samo treningi in tekme, všeč mi je, ker počnemo tudi druge stvari, povezane s plesom. S prijatelji iz kluba se veliko družimo.
Ne, nisva si konkurenca, bolj kot ne si pomagava in sva drug drugemu učitelja. Ona je mene nekajkrat že učila stepa in moderna. Včasih skupaj delava vaje za raztezanje. Pravi, da me mora naučiti še kakšno pirueto. Kadar pride na tekmo, mi prinese srečo, saj sem takrat ponavadi boljši.
Predvidevam, da so starši vajini / tvoji veliki podporniki. So dnevi, tedni … podrejeni samo vajinemu plesnemu udejstvovanju in usklajevanju, koga kdo kam pelje in počaka?
Ja, moji starši so zelo veliki podporniki, prevozniki in sponzorji.
Hodim na tekmovanja, rad grem pa tudi na ‘battle’, ki jih organizirajo klubi. Tekmovanja so zabaven del plesa, kjer dam vse od sebe in upam na čim boljšo uvrstitev. 
Veliko je uvrstitev, na katere sem ponosen. Super je bilo, ko smo s formacijo zmagali v Zagrebu. Po tekmi je bila v skupini dobra energija. So pa tudi uvrstitve, ki bi lahko bile boljše. 
Na začetku sva se morala šele navaditi drug na drugega, saj sva letos skupaj plesala šele prvo leto. Zdaj je najin odnos super. Na treningih in tekmah sva sproščena in se dobro razumeva.
Imaš kakšnega svojega idola med plesalci ali pedagogi?
Največji idoli so mi trenerji v Artifexu. Med plesalci v tujini sta mi zelo všeč Les Twins.
Nadaljeval bom kot doslej. Želim se učiti novih plesnih gibov in stilov.
Imaš posebno ime. Imaš mogoče tudi kakšen značilen gib, gibanje, po katerem bi te lahko prepoznali?
Ne vem. Mogoče bi bilo dobro delati na tem.
V katerih koreografijah najbolj uživaš?
Najbolj uživam v sproščenih koreografijah, ko se lahko prepustim plesu.
Kaj te pri plesu najbolj osrečuje in kaj najbolj žalosti?
Veseli me, ker pri sebi opažam, da vsako leto bolj napredujem v plesu. Da bolj obvladam svoje telo. Super je, ker imam zaradi plesa dobre prijatelje. Imam pa tudi trenerje, ki jim lahko zaupam. 
Pred plesom sem treniral nogomet, judo, hodil na slikarsko šolo, ampak sem se odločil, da bom plesal, ker vse ni šlo. Pretehtal je ples.
V prostem času se rad usedem in rišem, se pogovarjam s prijatelji, včasih tudi snemam in urejam videe, pa tudi ‘visim’ na računalniku ali telefonu.
Kako pa sošolci in sošolke gledajo na tvoje plesno udejstvovanje? Vedo za tvoje uspehe, se veselijo s tabo – ali ravno nasprotno – jih ne zanimaš?
Različno. Nekaterim je vseeno, nekatere to zelo zanima. Za moje plesno udejstvovanje vedo, saj sem v šoli večkrat odsoten zaradi tekem, treningov, nastopov, snemanj. Ko manjkam, me ob vrnitvi vsi sprašujejo, kje sem bil in kako je bilo.
Najbrž si čisto normalen mladenič, ki ‘visi’ na družabnih omrežjih. Se prepuščaš trenutku ali si kljub temu karakter, ki ima rad načrte, in kaj bi to konkretno pomenilo v tvoji plesni karieri?
Nisem ravno človek, ki načrtuje.
Kaj pa je opcija B glede izobraževanja? Kateri razred obiskuješ zdaj in kaj si želiš postati, če to ni plesalec / koreograf?
Končal sem 8. razred in grem septembra v 9.. Opcija je, da grem na gimnazijo in imam odprte možnosti za naprej. Upam, da bom plesal, me pa zanima tudi delo arhitekta. 
Ponavadi imam pri sebi telefon in kartico urbana. Te dni vedno hodim okoli s svojo leseno zapestnico.
Tvoj moto v življenju pa je?
Delaj to, v čemer uživaš.
Plesati pa je …
Ples mi daje energijo, ples me dela boljšega. Veliko se moram še naučiti in komaj čakam. Res imam malo prostega časa in včasih je res naporno, predvsem ko je tudi v šoli veliko obveznosti. Takrat se vprašam, kakšno bi bilo moje življenje brez plesa. Odgovor ni potreben. Takrat vem, da mi je super, ker lahko plešem in v tem uživam.
