Tri ure in pol za novodobni scenski spektakel 2020 Ivice Buljana

2020 (foto: Toni Soprano Meneglejte)

Koprodukcija Cankarjevega doma, SNG Drama in Mestnega gledališča ljubljanskega

Nova gledališka premiera na velikem odru Gallusove dvorane Cankarjevega doma (CD), 2020, znanstveni kabaret po motivih besedila Yuvala Naoha Hararija ter v režiji in po avtorskem konceptu Ivice Buljana je stekla 25. januarja v okviru abonmaja Veličastnih 7, po vrsti je to že peta velika koprodukcijska uprizoritev Cankarjevega doma Ljubljana, SNG Drama Ljubljana in Mestnega gledališča Ljubljana.

Na tiskovni konferenci: Igor Samobor, ravnatelj SNG Drama, Andrej Jaklič, vodja za gledališče in ples v Cankarjevem domu, režiser Ivica Buljan in Barbara Hieng Samobor, ravnateljica MGL (foto: Andrej Hanžekovič)

Pred premiero je bila na novinarski konferenci (22. 1.) predstavljena celotna ekipa ustvarjalcev in izvajalcev. O samem ustvarjalnem procesu je režiser Buljan spregovoril kot o skupnem dvomesečnem soustvarjanju, ki je potekalo z igralci in ustvarjalci. Začelo pa se ob glasnem branju 1200 poljudnih znanstvenih strani izbranih del (Sapiens: Kratka zgodovina človeštva/2014, Homo Deus: Kratka zgodovina jutri/2016, 21 lekcij za 21. stoletje/2018) danes popularnega misleca, znanstvenika in pisatelja, sicer izraelskega zgodovinarja ter profesorja na univerzi v Jeruzalemu, Yuvala Naoha Hararija (1976). Ko so ob branju ustvarjali zabeležke, iz katerih so potem luščili ogrodje ter zaporedja dogajanja, tudi žrebali izvajalce posameznih segmentov.

Razpoloženi Marko Mandič na tiskovki in … (foto: Andrej Hanžeković)

Sledili so pisateljevi pripovedi, ob tem pa skušali predstaviti svoj pogled na zgodovinski in aktualni čas. O samem izboru Hararija je Buljan dejal, da je izbira padla še v času, ko je pri nas bil manj znan, med tem časom pa postal že novodobni literarni guru, tudi ni bil njegov namen polemizirati pisateljevih zgodb, pač pa z ekipo ustvariti zabavno ter poučno uprizoritev o evoluciji, vesolju in našem prostoru. Tako igralci kot ustvarjalci pa bili nadvse navdušeni nad tako svobodnim ustvarjalnim procesom, ko so v teh dveh mesecih celodnevnega intenzivnega delovanja postali ena velika družina.

… ostala igralsko kreativna ekipa (foto: Andrej Hanžekovič)

Prisoten je bil tudi koreograf Ahmed Soura, rojen in šolan v Burkini Faso, kot koreograf pa delujoč v Berlinu. Pohvalil je naše (noro) gibke igralce, gibanje pa predvsem gradil na posamezniku in njegovi telesni razgibanosti, kot je dejal, in se ni posvečal izvedbi korakov. Tudi je sam bil deležen posebne pohvale prisotnih igralcev, ko je sledil njihovim zmožnostim ter gradil razgibano celoto na gibalni specifiki vsakega posameznika. Pohvale so sledile tudi avtorju glasbe in korepetitorju Mitji Vrhovniku Smrekarju, ki se na sceni izvaja v živo, sicer je glasbenik Smrekar tudi znani spremljevalec ustvarjalne ekipe Ivice Buljana, tako kot kostumografinja Ana Savić Gecan, ki je tokrat imela resnično veliko dela ob zajetnem kostumskem preoblačenju. Dramaturginja Petra Pogorevc je o procesu ustvarjanja dejala, da je teklo po več tirih, najprej kot branje in izpisovanje zaznav Hararijevih del, potem pa sledilo sestavljanje ter uprizarjanje prizorov s strani igralcev. Sledili so tudi performativni in gledališki sceni, pa še raznim žanrom, kot je televizija in so filmi, v te njihove študijske zaznave je pristal še kabuki, tudi so bili povsem na tekočem z aktualnimi dogodki, tako doma kot v tujini.

2020 (foto: Toni Soprano Meneglejte)

Ustvarjalci predstave poleg že omenjenih so: scenografa Karmen Kučar in Ivica Buljan, za izbor videa je poskrbela Vanja Černjul, umetniški svetovalec je Robert Waltl, SONDA je oblikovala svetlobo, masko pa Mirela Brkić. Igralci, gibalci in soustvarjalci predstave pa: Iva Babič, Mojca Funkl, Jure Henigman, Nina Ivanišin, Nika Korenjak k.g, Benjamin Krnetič, Marko Mandič, Zvezdana Mlakar, Jette Ostan Vejrup, Matej Puc, Timon Šturbelj, Matej Zemljič, Jure Zrnec; glasbeniki pa igrali: Vid Drašler, Jošt Drašler, Andraž Polič.


Predstava 2020 se scensko deli na dva dela z vmesnim odmorom v trajanju okoli treh ur in pol. V prvem delu se osredotoča na Hararijev izvod Sapiens, ki predstavi kratko zgodovino človeštva z začetkom v kameni dobi pred 70.000 leti, ko homo sapiens nadvlada neandertalca, ki izgine z zemeljske površine. Nato se zgodovinski dogodki nižejo v zaporedju vse do 21. stoletja. V knjigi Homo Sapiens pisatelj raziskuje tudi prihodnost homo sapiensa, celo naznani, da bo ta izginil v obdobju enega stoletja. Drugi del predstave pa temelji na njegovi tretji knjigi 21 lekcij ob istočasnem zajetju aktualnih dogodkov novega leta.


Začetek predstave se zgodi v veliki praznini odra Gallusove dvorane, v katero hitrih korakov vstopa moški, po svoji drži kar nekam znan, in reče, da je prišel, ker ga je povabil Ivica. Se usede na stol in začne recitirati ter duhovito filozofirati. Znane geste iz pogleda balkonskih višin dajo pomisliti na Slavoja Žižka. No, presežki gest in gostobesednosti pa razkrijejo igralca Jureta Zrnca, ki v stilu stand up komedije ter imitacije slavnega Žižka zabava skozi prizmo zgodovinskega vpogleda, tudi časa naših dni. Smeh se je razlegal po balkonu, tudi ogrel atmosfero. Nato na sceno pridrvi tropa kožuharjev, divjakov, odetih v kožuhovino, ki ga odnesejo s scene, sami pa naprej poskakujejo, rjovejo …

V nekem trenutku se skupina posveča še gledalcem v prvih vrstah parterja, tako kot smo že vajeni v podobnih situacijah (v presežkih) na performativni sceni, ki na vsak način želi vključiti gledalce v predstavo. Niti ni bil edini tak poizkus, pozneje se je še (stežka) valovalo z rokami … (Na tem pohodu med vrstami pa jih ‘faše’ gledalka v tretji vrsti parterja, ko jo ‘divjak’ zadane v ramo in ta pomodri.) Skupina pa kljub divjanju po sceni ni dvignila energije, ki se je kar nekam razblinila, nekoliko le prispevala črno-bela tridelna video projekcija, ki je z zamikom zapolnila ozadje odra in tudi dodatno izpolnila oder. Projekcija se je nato še istovetno ponavljala, tudi s kakšno novo fotografijo vojnih časov, kot bi se prikrito namigovalo na ponavljajočo istovetnost TV-programov, kjer se ene in iste fotografije neskončno predvajajo ob vseh možnih predvajanjih. Povsem očitno je bilo, da so nastopajoči uživali v svojih divjih izvedbah, saj so končno lahko povsem drugače ter svobodno zaživeli na svoji profesionalni sceni. Koreograf je dobro razgibal nastopajoče v stilu, ki smo ga vajeni na naših gledaliških odrih, ko koreografija pride zadnja na vrsto, koreograf pa žal nima čarobne palice.


V tem prvem delu se sledi razvoju človeštva, ki naredi prvi veliki preskok, ko zapusti lov in začne obdelovati zemljo, saditi pšenico. Takrat se začne tudi človeška gradnja domovanja, da bi se polja lahko obdelovala; in je tako pšenični klas oblikoval novo človeško genezo, tudi DNK. Slišalo se je, da so krave najštevilčnejša živalska vrsta našega časa, ki pa pridobijo še svoj trenutek za pritožbo, ko svojih otrok, teličkov, nikoli ne vzgajajo, celo ne vidijo … No, omenijo se še prašiči pa ovce in se prikaže še lik, ki spominja na medveda, ki sceno tudi hitro zapusti. Prvi del predstave izzveni kot kalejdoskop zgodovinskega toka od človeških začetkov in je gotovo zanimiv poduk o neznanem času, ki spodbudi razmišljanje ali celo željo po branju Hararijeve literature. Dobra in poučna zamisel, ki pa na sceni zahteva večjo kompaktnost izvedbe. In bi bilo dobro tudi še kaj izčistiti ali odplakniti, še posebej pa se poglobiti v neizdelan zaključek prvega dela, ki izzveni dokaj banalno, celo pusti slab priokus. Zato so verjetno nekateri v odmoru tudi zapuščali prizorišče.


Drugi del se začne v sceni pozlačenega blišča olimpijskih medalj (kostumov), ko se v atrakciji šova zabavno reklamira letošnja olimpijada v Tokiu. V tem delu je tudi nekaj scenskih presežkov, vrh pa se zgodi v zaključni tridelni vrtljivi TV-studio sceni, kjer se vrstijo prizori od intervjuja Zvezdane s koreografom Ahmedom, nato sledi scena naravne čistosti na zelenici ob cvetočem drevesnem gaju v zenovski atmosferi in vele pogovoru Hararija (Marko Mandič) z internetnim podjetnikom Markom Zuckerbergom (Timon Šturbej), medtem ko čisto v kotu, tudi kljub sceni golote ali hlajenju kože na zračni poljani, mirno in odsotno ždi klošarka (Jette Ostan Vejrup) ter žulji svoj veliki sendvič z malo salame, poparjeno solato pa odvrže.

V tretjem, vrtečem se delu, je na ogled še posrečeno domače omizje, zapredeno v razpravah, ki jih vsiljujejo na TV-programih. Govorni jezik je bila slovenščina, seveda ob presežkih angleščine, ki se ni neposredno prevajala, vendar dokaj razumljivo bila slišna ter gibko razumljiva, ni manjkal niti kak nemški stavek, celo se je francoščina slišala v nekem songu, pa hrvaščina, ki je tudi (k sreči) niso prevajali, ampak se je avditorij dodobra nasmejal ob skeču v bosanskem originalu, ko se je mati vrnila iz Nemčije s 1400 evri pokojnine … Tudi se slišalo mnenje, da bi bilo dobro postaviti nadnapise, tako kot pri opernih predstavah, da bi se lahko prebralo tisto izgovorjeno, kar je glasna glasba preglasila.

(foto: Toni Soprano Meneglejte)


Predstava 2020 je novodobni scenski spektakel, tudi je velik zalogaj, ki se je pripravil v dokaj kratkem času, mogoče tudi zato prevečkrat ‘cilja na prvo žogo’; ko čas in vaja lahko doprineseta svoje. Je pa vsekakor vreden ogleda; in so gledalci ob koncu tudi v obilju aplavza pozdravljali nastopajoče ter ustvarjalce.