Ob 100-letnici delovanja prve operno-baletne šole
V samozaložbi je prof. dr Henrik Neubauer izdal novo publikacijo, strokovno baletno knjižico: 100 let poklicnega baletnega šolstva v Ljubljani. Ob izidu knjižice je bila sklicana tudi novinarska konferenca, ki je potekala v Orfejevem salonu Opere Ljubljana v sredo, 29. januarja, ob 11. uri, privabila pa kar lepo število zainteresiranih pedagogov, umetnikov in novinarjev, tako da je bil salon polno zaseden. V predgovoru je avtor zapisal, da je knjižico izdal ob 100-letnici delovanja prve Operne baletne šole, namenjena je spominu na požrtvovalne baletne učitelje s Petrom Golovinom in Lidijo Wisiak na čelu, ki so s svojim požrtvovalnim delom omogočali in še omogočajo nenehni napredek v razvoju slovenskega baleta.
Predgovor h knjigi je podal prof. Matej Selan, ki je bil svoj čas tudi baletni učenec Henrika Neubauerja. Prof. Vesna Cestnik Tehovnik pa je ob izidu zapisala, da je knjiga zakladnica virov in podatkov, ki jih je zbral dr. Neubauer o baletnem šolanju na Slovenskem, s poudarkom na šolanju v Ljubljani. Konferenco je vodil glasbeni esejist in kritik dr. Franc Križnar, otvoritveni govor pa posvetil baletni veličini, prof. dr. Henriku Neubauerju. Tudi prisotnemu avtorju predal besedo, da temeljiteje predstavi svojo najnovejšo strokovno publikacijo, ko je od 26 izvirnih del slovenske baletne literature sam prispeval kar 20; ta pa izpisana na zadnji strani platnic.
Na 116 straneh ontologije slovenskega baletnega šolanja so zajeti prvi začetki na prvi baletni šoli, ki je bila organizirana v sklopu Opere Ljubljana ob postavitvi prvega profesionalnega baletnega ansambla. Zasluge za to, kot je dejal Neubauer, gredo prvemu intendantu opernega gledališča, Franu Govekarju, ki je ob Operi želel imeti še baletni ansambel. Zato se je napotil v Prago in na Češkem poiskal balerine ter baletne učitelje. V Ljubljano je tako pripeljal baletnega učitelja Václava Vlčka, z njim so prispele tudi prve češke profesionalne balerine, v novonastalem profesionalnem ansamblu je bila le ena Slovenka, Staša Bežek. Operna baletna šola, postavljena ob koncu prve svetovne vojne v sezoni 1918/19, je poleg učnih baletnih ur premogla tudi širši umetniški program, kjer so med drugim povečali še karakterne plese. Prva produkcija je stekla že maja 1919: Baletni večer z javno produkcijo baletne šole Narodnega gledališča v Operi Ljubljana, uradno pa se zaprla leta 1925. Po prvih petih oziroma šestih letih delovanja Operne baletne šole je Narodno gledališče Ljubljana dobilo že svoj slovenski baletni ansambel, ki ga je prevzel in vodil nov umetniški vodja, baletni mojster Petar Gresserov–Golovin. Drugič je bila odprta Operna baletna šola ob koncu druge svetovne vojne v sezoni 1943/44. Pomemben dogodek za baletno šolanje pa se zgodil leta 1948, ko je bila postavljena prva Državna nižja baletna šola, ki je že prihodnje šolsko leto vpisovala dijake v štiriletno razredno šolanje. V šolskem letu 1951/52 je bila organizirana Srednja baletna šola s šestletnim šolanjem. To je bil čas, ko so se šolski sistemi menjavali in združevali, kot je dejal Neubauer, medtem ko je baletno šolanje imelo že utečen strokovno zasnovan pouk. Nato sta se v šolskem letu 1963/64 združili Srednja glasbena šola Ljubljana Center in Srednja baletna šola skupaj z Oddelkom za izrazni ples pod skupnim imenom: Zavod za glasbeno in baletno izobraževanje/ZGBI Ljubljana. V skladu z zakonodajo iz leta 1981 se je ZGBI preimenoval v Srednjo glasbeno in baletno šolo. V letu 2007 Srednja glasbena in baletna šola pridobi še višješolski pedagoški program za učitelje baleta (baletne pedagoge), leta 2009 pa tudi nov naziv Konservatorij za glasbo in balet Ljubljana. Nova prelomnica v obstoječem baletnem izobraževanju nastopi leta 1993 na pobudo sekretarja TEMSIG-a, Lovra Sodje (ki je bil tudi prisoten na novinarski konferenci), ko je dr. Henrik Neubauer bil poklican, da organizira prvo baletno tekmovanje mladih baletnih plesalcev (26.−28. 11. 1993). V publikaciji so natančno zajeti dogodki ter predstavljeni učitelji, tudi imenovani absolventi in diplomanti baletne šole Ljubljana od leta 1953 pa vse do zaključka šolskega leta 2019, kot tudi Javni nastopi Baletne šole Ljubljana (1950−2019), ter imenovani korepetitorji pianisti Baletne šole, nekateri med njimi tudi postali poznejša znana imena skladateljev in glasbenikov, eden teh je bil tudi Pavle Mihelčič. Prof. dr Henrik Neubauer se je lotil pisanja svoje publikacije o 100 let baletnega šolanja pri nas, ko je ob proslavi 100-letnice Konservatorija Ljubljana bil poklican, da pripravi zgodovinski vpogled v to obdobje, članek bo izšel v obsežni publikaciji o tem zgodovinskem dogodku. Menil je, da zbrane podatke zajame še v obliki strokovne literature, ki bo lahko uporabna za strokovne potrebe. Ob pisanju knjižice mu je bil v veliko pomoč profesor Matej Selan s podatki in svojim arhivom, kot je Neubauer dejal ter zapisal.
Po obsežni predstavitvi avtorja baletne publikacije je moderator Franc Križnar zastavil vprašanje prisotnemu Mateju Selanu: “Kako naprej?” Ko s tem vprašanjem tudi avtor Neubauer konča svojo najnovejšo literaturo o baletnem šolanju pri nas. Vprašanje pa se zastavlja ob vseh današnjih težavah obstoječega baletnega šolanja in zaposlovanja baletnih diplomantov v naših dveh profesionalnih ansamblih. Matej Selan je predstavil obstoječo problematiko ter možnosti baletnega šolanja v organizaciji Umetniške gimnazije, ko četrti letnik premore le 18 šolskih ur baletnega pouka, ob tem pa le eno uro na teden za karakterne plese, medtem ko v tujini to lahko znaša krepkih 40 tedenskih ur in ko v svetu lahko prvo bolonjsko stopnjo zaključijo še pred 18. letom, ko se pri nas praktično s tem letom šele tovrstno šolanje začne, kar nikakor ne odgovarja baletni umetnosti; ko se prestižnega 16-letnega baletnika ne more zaposliti v profesionalnem ansamblu (čeprav obstajata tako potreba kot želja), pač je še dijak, obvezan splošnemu pouku. Ko na ministrstvih ni posluha za ta poklic, tudi ne želje za kake spremembe ali dobrodošle ukrepe. In se baletno šolanje vseskozi primerja z glasbenim poukom, ki je individualen, tudi se lahko gradi doma, na manjšem prostoru. Za balet pa se ve, kaj vse zahteva tovrstno izobraževanje − od ur ogrevanja, potrebnih za produkcijo oziroma dobro izvedbo.
Na novinarski konferenci je bil prisoten tudi poslanec Zmago Jelinčič, ki je bil svoj čas še sam del učnega programa baletnega šolanja. V debati pa zaprosil Selana, da mu vso problematiko okrog baletnega šolanja izpiše na papir ter posreduje, da jo lahko ob priliki predstavi državnemu zboru. Diskusija je bila aktivna, na koncu pa še posredovan apel dr. Franca Križnarja, da kljub veliki aktivnosti, strokovnosti ter umetniškem delovanju prof. dr. Henrika Neubauerja, pedagoga in koreografa ter nosilca mnogih nagrad, žal še ni prejel nagrade Prešernovega sklada.
Publikacijo 100 let poklicnega baletnega šolanja v Ljubljani krasijo tudi mnoge fotografije pedagogov in plesalcev ter produkcij iz minulih let; cena publikacije je 14,99 evra, na voljo pa minimalnih 100 izvodov, in jih je že nekaj manj po novinarski konferenci.