Teshigawarova Tristan in Izolda. Poseben umetniški in scenski dogodek.

V drugi po vrsti predstav iz abonmajskega cikla Veličastnih 7 na odru Gallusove dvorane Cankarjevega doma Ljubljana je bila 7. novembra na ogled plesna suita Tristan in Izolda, na izbrane odlomke Wagnerjeve (Richard, op. u.) opere z enakim naslovom, v izvedbi in koreografiji japonskega plesalca ter koreografa Sabura Teshigaware. Presenečena sem nad napačno posredovanimi medijskimi informacijami, ki so njegovo predstavo umeščali v sceno japonskega buta, tem bolj ko nas je umetnik (prepoznavno) ponesel v minule čase nemškega ekspresionizma, med prvo in drugo svetovno vojno, ki je pustil pečat tudi na slovenski plesni sceni ob naših vrhunskih plesnih umetnikih takratnih in novejših dni: Pii in Pinu Mlakar, Lidii Wisiak, Meti Vidmar, Živi Kraigher, Lojzki Žerdin, Jasni Knez; seveda v Teshigawarovi izvedbi s pridihom japonskih umetnosti in njihove življenjske filozofije.

Saburo Teshigawara je rojen v Tokiu leta 1953, gotovo se je na poti svojih plesnih ter scenskih raziskav spoznal tudi z japonsko gibalno umetnostjo ter psihologijo buta; saj tudi sam teži k pripovedni simboliki, prevladi simbolov nad zgodbo ali klasiko gledaliških uprizoritvenih okvirov. Njegovi plesni gibi so močno ekspresivni, po svoji gibalni liriki ter razpotegnjeni časovni dimenziji pa me predvsem spominjajo na slog japonskega gledališča kabuki, na njihovo vizualno ter barvito uprizoritev z glasbo, petjem in plesom, ki so jo v prvi fazi izvajale le lirične plesalke, pozneje po cesarskih ali političnih prepovedih pa je to postala domena moških izvajalcev.

Elegantna črna kostumska oprava (Eri Wanikawa) plesalca Sabure in njegove plesne partnerke Rihoto Sako je lahkotna, svilena ter valujoča, ki gibu omogoča popolno izrazno svobodo, tudi poleti skupaj s plesalčevo gibalno formo. V enaki funkciji so bila, sicer v drugačnih oblikah, tudi plesna oblačila ekspresionizma, t. i. izraznega plesa pri nas, enako zračila plesno svobodo, eleganco ter lahkotnost. Saburo Teshigawara se v svoji koreografski uprizoritvi izkaže kot ekspresivni umetnik in izvajalec, ki mu v enakem slogu sledi tudi njegova soplesalka na odru, je umetnik sodobnega časa, ki v sodobnost vliva dobrodošle nove, povsem svoje gibalne forme, obogatene z umetniško noto minulih zgodovinskih obdobij, tudi z vzhodnim prizvokom dojemanja časovnih dimenzij. Njegov ples se ne podreja glasbi, se poglablja ter usmerja h glasbeni strukturi, tudi jo absorbira ter enakovredno zaobjame v svoji plesni ekspresiji, na trenutke se zdi, da je v svoji gibalni ornamentiki celo dirigent nevidnega glasbenega orkestra.

Saburo Teshigawara se je najprej izobraževal na področju baletne klasike, leta 1985 je po končanju študija baletne klasike in upodabljajočih umetnosti skupaj z umetnico Kei Miyata ustanovil skupino Karas, ki je tudi producent njegove ljubezenske ekspresije Tristan in Izolda. Iz prispevka v gledališkem listu pa sledi informacija, da je ples v okvirih skupine Karas umetniška zvrst, ki se oplaja z umetniškimi prvinami glasbe; metodologije zavesti in zgodovinske perspektive so raziskovali ter v svojih uprizoritvah tudi spajali fizične gibe, vizualne umetnosti, rock in klasično glasbo; vsi opisani dejavniki, z izjemo rocka seveda, so bili opazni tudi ob torkovi skoraj enourni uprizoritvi njihove predstave na odru Gallusove dvorane.

Pred spuščeno zaveso in v popolni temi dvorane zadonijo najprej toni epohalne Wagnerjeve glasbe, ki poglabljajo temo in burijo notranja stanja, nato se rahlo osvetli plesni odsev plesalca Teshigaware, v nedoločeni daljavi pa še meglena vizija plesalke, njegove Izolde, učenke in pedagoginje Rihoko Sato, skupaj pa impresivna vizualna zaznava. Koreograf je svoj novi projekt zasnoval na podlagi izbranih glasbenih motivov istoimenske opere skladatelja Richarda Wagnerja. Tovrstno glasbeno spajanje ali lepljenje je tudi že razpoznavno na sodobnih plesnih odrih, prisotno pa že v modernejših uprizoritvah znanih klasičnih baletnih del.

Ko se oder osvetli, pride do izraza umetniški scenski minimalizem, ki se oblikovno tudi dovolj jasno dotika keltske legende o Tristanu in Izoldi , ki v pisni obliki sega v 12. stoletje, Wagner pa je svojo monumentalno operno praizvedbo uprizoril v Münchnu leta 1869. Scena je predvsem prazna, je plesno zasnovan prostor, ki širi razdalje, ob vsaki strani odra se deloma povzdigne v prispodobi velikega (morskega) vala ali ladje; sicer naj bi na morski obali Izolda tudi rešila Tristana pred utopitvijo, in se njuno vihravo življenje, prepolno usodnih preprek, tudi dogaja na ladijskih palubah. Teshigawara je o svoji upodobitvi legendarnih likov dejal, da je njegov ples kot življenje in smrt, ki nikoli ne mirujeta, osredotočil pa se na tragiko neizpolnjene (popolne) ljubezni dveh ljubimcev, ki izgorevata v hrepenenju in želji po snidenju, česar pa ne moreta materializirati.

Plesno izpoved, obdano z neuresničenim hrepenenjem, snujeta umetnika v pregibih bolečine, v telesnih kontrakciji, tudi v poudarjenem stegovanju rok, željnih ljubljenih dotikov. Prisotno drobljenje korakov spodbudi leteči videz malih korakov, značilnih za plesni izraz te vzhodne smeri, ko se gibanje nenadoma usmeri v nasprotno smer, se oddaljuje ali zapleta v podobe upognjenih silhuet, ko dvigi nog napovejo nenadne odločitve in veliki koraki zakoračijo v temno brezno odrske praznine. Plesna poslikava ter vizualna sugestija se dogajata v luči stožčastih svetlobnih snopov, ki omejujejo gibalni prostor nje in njega. Okrogle svetlobne zamejitve se spreminjajo še v pravokotne površine in steze, na sceni se izpostavi tudi svetlobna križna raven, oblika velikega križa, ko oba akterja različno zajemata vodoravno ali navpično osvetljeno stezo križa (tehnična koordinacija, lučni asistent Sergio Pessanha). V nizanju osebnih in intimnih stanj se nenehno ponavljajo isti vzgibi, trpeči izrisi, se tudi patetično zareže v čas odhajanja, ko glas zapoje; ‘ljubim te in umiram’, kar plesalec v svojem gibanju tudi nazorno prikaže, ali ko ona, Izolda, s Tristanovim pregrinjalom v roki objokuje njegovo smrt. Na velikem odru se torej dogaja duet dveh oseb, ujetih v osebna bolečinska stanja, ki se po odru premikata v svetlobnih zamejitvah ter njihovem odsevu na različnih prostorskih postavitvah, vmes pa prevladuje vseobsegajoča odrska črnina, ki kar posrka slikovito moč svetlobnih ter plesnih utrinkov, predstava pa žal izgublja na uprizoritveni dinamiki, celo utruja oči.

Verjetno bi se dramski potencial predstave tudi umetniško bolje snoval ob močnejši izostrenosti svetlobnih oaz ali bližini izvedbe, kot se je lahko doživljal čudoviti solistični izliv Rihoko Sati v siju luči in njeni poetiki gibalnega izražanja; bil je to enkratni umetniški odsev duše, ki hrepeni ter ob tem trpi, je smrtni spev laboda ob izgubi svojega labodjega partnerja. Tudi sicer je gibalni material Teshigawarovega plesnega izrazoslovja natančno umetniško strukturiran in je vsaka gibalna oblika enkratna ter plastično izoblikovana (kiparska) umetnina zajetih trenutkov nekega življenja, mogoče bi bila izvedbena celota tudi bolj dramsko zaokrožena na manjši ter bolj intimni odrski površini. Gledalci so predstavo odlično sprejeli, medtem ko so se na hodnikih kresala mnenja, možno tudi zavoljo napačnih informacij o plesni zvrsti, ob tem tudi z drugačnimi pričakovanji.
Plesna predstava Tristan in Izolda v koreografiji, režiji ter lučnemu oblikovanju Sabura Teshigaware, tudi v ekspresiji izvedbe obeh plesalcev je bila poseben umetniški in scenski dogodek, ki je prav gotovo več kot vreden ogleda.

View Gallery 8 Photos